Miloš Paravinja je svojo košarkarsko pot začel v rodnem Pulju. Kot pravi, je bil njegov oče košarkar, tako da je bila izbira med košarko, nogometom ali šolo lahka. Pri 13 letih je dobil priložnost, da igra in se šola v Italiji. Po vrnitvi na Hrvaško je zadnji letnik srednje šole končal v ZDA. Pri 19 so ga povabili na preizkus v Olimpijo, kjer je ostal naslednja štiri leta: "Bil sem zelo počaščen s tem vabilom na preizkus, glede na to, da je bila Olimpija takrat zares eminenca v Evropi."

Polnil koše po vsej Evropi
Leta 2000 je v Ljubljani srečal svojo današnjo ženo Anjo. Ona je Slovenka, ki je odraščala na Švedskem, prav tako športnica. Po uspešni atletski karieri, na Švedskem je namreč skakala v višino, se je odločila za študij v domovini. Po samo enem mesecu študija je srečala Miloša in prenehala s študijem. Miloš se je takrat odpravljal na Dunaj in Anja se je odločila, da bo šla z njim. Kot profesionalec je Miloš polnil koše po vsej Evropi, v Italiji, Nemčiji, Grčiji, Črni gori, na Poljskem in Švedskem. V Sloveniji je znova igral v dresu Krke, Domžal in Slovana ter dvakrat slovenske reprezentance. Danes meni, da je življenje v različnih državah, izjemna izkušnja: "Veliko sreče sva imela, da sva lahko živela v vseh teh državah in spoznala različne ljudi in kulture." Tudi Anja je uživala v spremembah: "Zame je bilo to odlično. Navadila sem se takega ritma. Ko se ga navadiš, se je težko kjer koli ustaliti, ker si že ujet v nenehno gibanje. Prideš v novo državo, tam se namestiš, živiš, spoznaš ljudi … Potem se sezona zaključi in samo čakaš, že si v nizkem startu, se že pripravljamo na nov odhod. Meni je bilo to vedno zanimivo, komaj sem čakala, da spoznam neko novo mesto in nove ljudi."
Na koncu poti - Ljubljana
Po končani karieri na parketu se je družina Paravinja nastanila v Ljubljani. "Ljubljana je naš dom, mi smo se zavestno odločili, da bo to naš dom, ker se tukaj počutimo fantastično," pripoveduje nekdanji predsednik Slovana, ki se danes ukvarja z analiziranjem košarkarskih tekem.

Sagadin, Lorbek in preostali
K uspehu slovenske košarke sta po njegovem mnenju prispevala tudi Zmago Sagadin in Radovan Lorbek, ki sta postavila zdrave temelje košarke v Sloveniji v času, ko je bila v drugih državah vojna in so zanje veljale sankcije: "Rezultata se ne vidi takoj. Zlate medalje na evropskem prvenstvu ni mogoče osvojiti v samo enem letu, treba je več let sistematično delati. Po mojem mnenju se premalo poudarja pomen vseh ljudi, ki so prispevali k temu dosežku. Tukaj imam predvsem v mislih ljudi, ki delajo v manjših klubih, ki ustvarjajo igralce in ki v glavnem še vedno delajo iz ljubezni. Pogosto se na takšne ljudi pozabi," poudarja Miloš. Anja se je v mladih letih ukvarjala z atletiko, zdaj pa svoje znanje brezplačno posreduje šolarjem. Dela tudi kot osebna trenerka in manekenka, privlači pa jo tudi igralstvo.
V katerih jezikih se prepirata?
Simpatična zakonca govorita švedsko, angleško, nemško, italijansko, hrvaško in slovensko. Prva hčerka je bila rojena na Poljskem, druga na Švedskem. Danes obe govorita slovensko, razumeta hrvaško in švedsko. Miloš in Anja se med sabo pogovarjata, kot pravi Miloš: "Odvisno od tega, koliko sva živčna. Prvinska čustva privrejo na dan in ne moreš nadzorovati jezika." Anja pa z nasmehom dodaja: "Včasih po hrvaško, včasih po slovensko." Miloš s hčerkama govori hrvaško, Anja pa švedsko. Švedščine se je tudi Miloš naučil dovolj dobro, da razume, kdaj je žena nanj jezna. Družina vsako leto preživi nekaj tednov na Hrvaškem in na Švedskem in tako otroka utrjujeta znanje hrvaščine in švedščine, poleg slovenščine in drugih jezikov, med katerimi žonglira ta večjezična družina.