Formula ena je vse od svojih začetkov po drugi svetovni vojni največji avtomobilski spektakel na svetu.

Foto: AP

Od marca do novembra, včasih celo do decembra, na dirkališča širom sveta privabi približno sto tisoč gledalcev, pred televizijskimi zasloni pa si dirke ogleda več sto milijonov ljudi. Gre za najdražji šport na svetu, saj je edinstven preplet izjemnih dirkačev, avtomobilske industrije in vrhunske tehnologije.

Giuseppe 'Nino' Farina med prečkanjem ciljne črte na dirki za VN Neaplja leta 1953 s ferrarijem 500 F2. Italijanski dirkač je tri leta predtem postal prvi svetovni prvak v formuli ena. Foto: AP

Prva avtomobilska dirka leta 1894
Moderna doba formule ena se je začela leta 1950, ko je Mednarodna avtomobilistična zveza (FIA) priredila prvo svetovno prvenstvo, seveda pa lahko korenine tega športa najdemo veliko prej. Prvo avtomobilsko dirko so 22. julija 1894 organizirali v Franciji. Na 127 kilometrov dolgi dirki od Pariza do Rouena je zmagal Albert de Dion. Prva dirka, ki je dobila ime Velika nagrada (Grand Prix), je bila leta 1901 v Le Mansu, bokse so uvedli leta 1908, moštvene ukaze iz boksov šest let pozneje, štartni vrstni red na podlagi kvalifikacij pa leta 1933.

Leta 1946 je Mednarodna športna organizacija (CSI) zasnovala pravila za Formulo A oziroma formulo ena kot vrh svetovnega avtošporta.

Posamezne Velike nagrade so se vozile že med letoma 1946 in 1950, vendar niso štele za enotno (svetovno) prvenstvo. "Neprvenstvene" dirke so se sicer vozile še do leta 1983.

Argentinec Juan Manuel Fangio je zaznamoval uvodna leta svetovnega prvenstva v formuli ena. Foto: AP

Prvi prvak Italijan Farina
Prvo mednarodno dirko v Pauju je 10. aprila 1950 dobil Argentinec Juan Manuel Fangio z maseratijem, 13. maja pa je bila v Silverstonu tudi prva dirka za svetovno prvenstvo. Dobil jo je Italijan Giuseppe "Nino" Farina z alfo romeom, ki je na koncu sezone postal tudi svetovni prvak. Prvo leto je bilo na sporedu sedem dirk, v skupni seštevek prvenstva pa so šteli le štirje najboljši izidi. Prevladovala so italijanska moštva Alfa Romeo, Ferrari in Maserati.

Fangio kar petkrat svetovni prvak
Naslednje leto je bil prvič prvak Fangio (Alfa Romeo), ki je zaznamoval uvodno desetletje s petimi naslovi prvaka s štirimi različnimi moštvi. Od leta 1954 do 1957 je bil štirikat zapored najboljši z maseratijem, mercedesom in ferrarijem. Leta 1958 so se za naslov svetovnega prvaka prvič pomerili tudi konstruktorji.

Jim Clark z lotusom 33 med dirkaškim koncem tedna v Indianapolisu leta 1965. Foto: AP

Obdobje Lotusa in Clarka
Šestdeseta leta so minila v znamenju britanskih moštev, saj so osvojila vseh 12 naslovov prvaka od leta 1962 do leta 1973. Že pred tem, leta 1959 in 1960, je dvakrat prvak postal Avstralec Jack Brabham, ki je vozil v moštvu Cooper. To je poskrbelo za prvo revolucijo v formuli ena, saj je motor prestavilo v zadek dirkalnika. Drugo ključno spremembo je uvedel legendarni konstruktor Colin Chapman, ki je leta 1962 šasijo Lotusa 25 oblikoval v enem kosu ("monocoque"). Slavo je njegovemu moštvu leta 1963 in 1965 prvi prinesel Škot Jim Clark, ki je obe prvenstvi osvojil z največjim možnim številom točk (od desetih dirk je štelo šest najboljših izidov). V sezoni 1965 je celo vseskozi vodil na vsaki dirki, ki jo je končal. Clarkova kariera se je prezgodaj končala aprila leta 1968 na dirki formule dve v Hockenheimu, ko se je smrtno ponesrečil.

Tega leta so bili avtomobili prvič odeti v pokroviteljske barve in oznake, uporabljati pa so začeli tudi t. i. krilca, ki so zaradi ustvarjanja večjega podtlaka omogočala boljši oprijem dirkalnika in hitrejšo vožnjo skozi zavoje. Pokroviteljske pogodbe so postale glavni vir prihodkov vseh moštev, v ospredju pa so bili že takrat tobačni velikani.

Nika Lauda je leta 1975 Ferrariju priboril tretji konstruktorski naslov, z rdečimi iz Maranella se je novega naslova veselil še v naslednjih dveh letih. Foto: AP

Stewart, Fittipaldi in Lauda junaki v sedemdesetih letih
Na prehodu v 70. leta je bil trikrat prvak še en Škot, Jackie Stewart (1969, 1971 in 1973), posebno poglavje pa je leta 1970 napisal Avstrijec Jochen Rindt, ki je bil najbolj nesrečni - posthumni - prvak v zgodovini tega športa. Na kvalifikacijskem treningu pred dirko v Monzi se je namreč smrtno ponesrečil v zloglasnem zavoju parabolica. Pri Lotusu ga je zamenjal mladi Brazilec Emerson Fittipaldi in prvak postal leta 1972, dve leti kasneje pa je najprestižnejšo lovoriko v avtomobilskem športu kot prvi priboril še McLarnu. Leta 1975 je prvi naslov po enajstih letih Ferrariju privozil Avstrijec Niki Lauda, ki je bil najboljši še leta 1977 in 1984 (le pol točke pred moštvenim kolegom pri McLarnu, Francozom Alainom Prostom). Leta 1976 je na Nürburgringu čudežno preživel eno najhujših nesreč v zgodovini formule ena in na zadnji dirki na Japonskem zaradi močnega dežja naslov prepustil Britancu Jamesu Huntu.

Bernie Ecclestone v pogovoru z Laudo. Foto: AP

Tehnologija postaja vse bolj pomembna
Leta 1978 je zadnji naslov za Lotus, ki je postal povprečna ekipa, priboril Američan Mario Andretti. Lotusovi inženirji so to sezono bolid aerodinamično tako preoblikovali, da se je prvič začelo govoriti o t. i. podtlaku, ki avtomobil dobesedno prisesa na stezo. Zaradi številnih nesreč in z željo, da bi vozniki imeli več vpliva na obnašanje dirkalnikov, je FIA leta 1983 podtlak prepovedala. Leto 1977 je v formulo ena prineslo še dva mejnika - Renault je prvi uvedel takrat sicer še zelo nezanesljive motorje s turbinskim polnilnikom, Michelin pa je prvi izdelal radialne pnevmatike.

Razvoj dirkalnikov z nesluteno hitrostjo
Začetek 80 let je zaznamoval predvsem Bernie Ecclestone, ki je formulo ena spremenil v velik posel, za največjo tragedijo tistega časa pa je leta 1982 poskrbel neukrotljivi Kanadčan Gilles Villeneuve. Po sporu z moštvenim kolegom pri Ferrariju Didierjem Pironijem se je smrtno ponesrečil na kvalifikacijah v belgijskem Zolderju. Leta 1985 je svoj prvi naslov osvojil Prost in ga leto kasneje tudi ubranil, ko je njegovemu najhujšemu tekmecu, Angležu Nigelu Mansellu, na zadnji dirki v Adelaidi počila guma. Dirkalniki so se še naprej razvijali z nesluteno hitrostjo. Lotus je leta 1987 kot prvi predstavil računalniško nadzorovano aktivno podvozje, vrsta tehničnih novosti pa se je kasneje nadaljevala s polavtomatskim menjalnikom, elektronskim sistemom za preprečevanje zdrsavanja pogonskih koles, zavornim sistemom ABS in uvedbo elektronike, ki je dirkaču pomagala pri boljšem štartu.

Najboljša dirkača na svetu ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja: Ayrton Senna in Alain Prost. Foto: AP

Legendarni dvoboji med Prostom in Senno
Prostu se je leta 1988 v McLarnu pridružil Brazilec Ayrton Senna, s katerim sta to sezono skupaj zmagala na kar 15 od 16 dirk. Odločilna predzadnja v Suzuki je pripadla Senni in naslov je bil njegov. Leto kasneje, ko v dirkalnikih ni bilo več turbo polnilnikov (nekateri so zmogli tudi več kot tisoč konjskih moči), se je sezona znova odločila na Japonskem. Senna je zmagal, vendar je bil nato diskvalificiran, ker so mu po znamenitem trku s Prostom v zadnji šikani na stezo nazaj pomagali delavci ob progi. V pojasnilu so pri FII zapisali, da je bil Senna diskvalificiran, ker zaradi tega ni odpeljal celotne razdalje dirke. Še tretjič je tako naslov pripadel francoskemu "profesorju".

Brazilec Prostu ni ostal dolžan (ta se je medtem preselil k Ferrariju) naslednjo sezono, ko ga je na istem prizorišču s proge spravil že v prvem zavoju in drugič dvignil pokal za prvaka. Leta 1991, ko so prvič v skupni seštevek šteli vsi izidi, je bil njegov najhujši konkurent Mansell, a tudi tedaj je bil predober za konkurenco.

Senna se je smrtno ponesrečil med dirko za VN San Marina v Imoli 1. maja 1994. Številni ljubitelji tega športa pravijo, da je to dan, ko je umrla formula ena. Foto: AP

Črni konec tedna v Imoli
1. maj 1994 bo ostal v zgodovini formule ena zapisan s črnimi črkami. Četrti naslov karizmatičnega Senne so vsi pričakovali leta 1994, ko se je preselil k tedaj najboljšemu moštvu sira Franka Williamsa in ko je FIA prepovedala uporabo elektronskih pomagal, toda 1. maja se je v Imoli v najbolj krvavem koncu tedna v zgodovini formule ena (življenje je izgubil tudi Avstrijec Roland Ratzenbereger) brazilski šampion kot prvi svetovni prvak ubil med samo dirko. S proge je zdrsnil pri 307 km/h in trčil v betonski zid.

Schumacher rušil rekorde
Začetek novega obdobja je z dvema zaporednima naslovoma obeležil novi genij, Nemec Michael Schumacher v benettonu. Po prestopu v nekonkurenčni Ferrari je na tretji naslov moral počakati do leta 2000, odtlej dalje pa je bil nesporni vladar, nanizal je pet naslovov zapored (2000-04) in podrl vrsto rekordov, ki jih bodo njegovi nasledniki težko izboljšali. "Schumi" se je ob koncu sezone 2006 prvič poslovil, med letoma 2010 in 2012 pa se je preizkusil še pri Mercedesu, a ni uspel ponoviti sijajnih dosežkov.

Michael Schumacher, 7-kratni svetovni prvak v F1. Foto: AP

Vettel nasledil "Schumija"
Schumacherja je najprej na vrhu nasledil Fernando Alonso (Renault), ki je bil prvak v letih 2005 in 2006. Leta 2007 je v napeti zadnji dirki do naslova prišel Kimi Räikönnen, ki je z zmago v Sao Paulu za točko ugnal Lewisa Hamiltona in Alonsa. Britanec Hamilton je leto zatem prav v predzadnjem ovinku prišel do 5. mesta v Braziliji, kar je bilo dovolj, da je za točko prehitel Felipeja Masso. Leta 2009 je bil znova na vrhu Britanec - Jenson Button si je naslov privozil na začetku sezone, dobil je šest izmed uvodnih sedmih dirk. Naslednja štiri leta pa so minila v vladavini Sebastiana Vettla in Red Bulla, še posebej impresiven je bil zaključek sezone 2013, v katerem je Nemec dobil kar 9 dirk zapored.

Velike spremembe v sistemu točkovanja
V zadnjem desetletju se je spreminjal tudi točkovni sistem. Leta 2003 je bil uveden točkovni sistem, s katerim na vsaki dirki točke osvoji najboljših osemuvrščenih (10, 8, 6, 5, 4, 3, 2, 1). Leta 2010 so uvedli nov sistem, točke prejme najboljših deset (25, 18, 15, 12, 10, 8, 6, 4, 2, 1). V sezoni 2014 so se na zadnji dirki v Abu Dabiju štele dvojne točke, kar pa so za naslednje sezone opustili.
Lewis Hamilton, najuspešnejši dirkač zadnjih let. Od odhoda iz McLarna je pri Mercedesu njegova kariera doživela preporod. Foto: AP

Novo obdobje turbomotorjev
Pred sezono 2014 je Mednarodna avtomobilistična zveza potrdila kopico sprememb v pravilih in v predpisih, največja novost pa je bila vrnitev 1,6-litrskih šestvaljnih turbomotorjev. V novem obdobju formule ena je kraljeval Mercedes, Nico Rosberg in Hamilton sta bila razred zase, Hamilton je v zadnjih letih osvojil tri naslove prvaka, Rosberg je bil najboljši leta 2016.

Vse več dirk na vzhodu
V zadnjih 15 letih je formula ena z vrsto omejitev postala varnejša, a tudi manj spektakularna kot nekoč. Zaradi ostrih protitobačnih zakonov se formula ena v Evropi vse bolj seli v Azijo. V zadnjih letih so bila zgrajena dirkališča v Abu Dabiju, Maleziji, Južni Koreji, Singapurju, Indiji, Bahrajnu, na Kitajskem in v Turčiji.

SezonaDirkaški prvak (moštvo)Konstruktorski prvak
1950Giuseppe 'Nino' Farina (Alfa Romeo)/
1951Juan Manuel Fangio (Alfa Romeo)/
1952Alberto Ascari (Ferrari)/
1953Alberto Ascari (Ferrari)/
1954Juan Manuel Fangio (Maserati/Mercedes)/
1955Juan Manuel Fangio (Mercedes)/
1956Juan Manuel Fangio (Ferrari)/
1957Juan Manuel Fangio (Maserati)/
1958Mike Hawthorn (Ferrari)Vanwall
1959Jack Brabham (Cooper)Cooper
1960Jack Brabham (Cooper)Cooper
1961Phil Hill (Ferrari)Ferrari
1962Graham Hill (BRM)BRM
1963Jim Clark (Lotus)Lotus
1964John Surtees (Ferrari)Ferrari
1965Jim Clark (Lotus)Lotus
1966Jack Brabham (Brabham)Brabham
1967Denny Hulme (Brabham)Brabham
1968Graham Hill (Lotus)Lotus
1969Jackie Stewart (Matra)Matra
1970Jochen Rindt (Lotus)Lotus
1971Jackie Stewart (Tyrrell)Tyrrell
1972Emerson Fittipaldi (McLaren)Lotus
1973Jackie Stewart (Tyrrell)Lotus
1974Emerson Fittipaldi (McLaren)McLaren
1975Niki Lauda (Ferrari)Ferrari
1976James Hunt (McLaren)Ferrari
1977Niki Lauda (Ferrari)Ferrari
1978Mario Andretti (Lotus)Lotus
1979Jody Scheckter (Ferrari)Ferrari
1980Alan Jones (Williams)Williams
1981Nelson Piquet (Brabham)Williams
1982Keke Rosberg (Williams)Ferrari
1983Nelson Piquet (Brabham)Ferrari
1984Niki Lauda (McLaren)McLaren
1985Alain Prost (McLaren)McLaren
1986Alain Prost (McLaren)Williams
1987Nelson Piquet (Williams)Williams
1988Ayrton Senna (McLaren)McLaren
1989Alain Prost (McLaren)McLaren
1990Ayrton Senna (McLaren)McLaren
1991Ayrton Senna (McLaren)McLaren
1992Nigel Mansell (Williams)Williams
1993Alain Prost (Williams)Williams
1994Michael Schumacher (Benetton)Williams
1995Michael Schumacher (Benetton)Benetton
1996Damon Hill (Williams)Williams
1997Jacques Villeneuve (Williams)Williams
1998Mika Häkkinen (McLaren)McLaren
1999Mika Häkkinen (McLaren)Ferrari
2000Michael Schumacher (Ferrari)Ferrari
2001Michael Schumacher (Ferrari)Ferrari
2002Michael Schumacher (Ferrari)Ferrari
2003Michael Schumacher (Ferrari)Ferrari
2004Michael Schumacher (Ferrari)Ferrari
2005Fernando Alonso (Renault)Renault
2006Fernando Alonso (Renault)Renault
2007Kimi Räikkönen (Ferrari)Ferrari
2008Lewis Hamilton (McLaren)Ferrari
2009Jenson Button (Brawn)Brawn
2010Sebastian Vettel (Red Bull)Red Bull
2011Sebastian Vettel (Red Bull)Red Bull
2012Sebastian Vettel (Red Bull)Red Bull
2013Sebastian Vettel (Red Bull)Red Bull
2014Lewis Hamilton (Mercedes)Mercedes
2015Lewis Hamilton (Mercedes)Mercedes
2016Nico Rosberg (Mercedes)Mercedes
2017Lewis Hamilton (Mercedes)Mercedes
2018Lewis Hamilton (Mercedes)Mercedes
2019