Zdi se nam samoumevno, da gremo lahko nemoteno peš po najlepši mogoči poti ob Bohinjskem, Blejskem in drugih jezerih. Tudi ob večini slovenskih rek so speljane pešpoti. Obala slovenskega morja je tudi v največji možni meri dostopna vsem. Foto: Urban Praprotnik
Zdi se nam samoumevno, da gremo lahko nemoteno peš po najlepši mogoči poti ob Bohinjskem, Blejskem in drugih jezerih. Tudi ob večini slovenskih rek so speljane pešpoti. Obala slovenskega morja je tudi v največji možni meri dostopna vsem. Foto: Urban Praprotnik

Bil sem tako neučakan, da sem se takoj, ko sem se na cilju okrepčal s pijačo, odpravil v še en krog okoli jezera. Še zdaj sem poln vtisov s tega teka, pa je od takrat minilo že več kot 15 let.

Kaj pa Avstrijci?
Z ženo sva šla v Celovec in med drugim sva si zaželela najin izlet začiniti s tekom ob Vrbskem jezeru. Krog okoli jezera je blizu maratonske razdalje. Odlično. Komaj sem čakal. Predstavljal sem si prav romantično pot. A ko sva prišla do jezera, sva kmalu spoznala, da je bila to iluzija. Hoditi ali teči okoli jezera je v bistvu nemogoče. Zakaj? Ker te zasebna lastnina obale odpravi na pločnik in kolesarsko pot ob od jezera precej oddaljeni prometni cesti. Kje je romantika, mir, ki ga čutiš ob pogledu na vodno gladino? Ob prometu in visokimi ograjami, ki zastirajo pogled na jezero, je je manj.

Zdi se nam samoumevno, da gremo lahko nemoteno peš po najlepši možni poti ob Bohinjskem, Blejskem in drugih jezerih. Tudi ob večini slovenskih rek so speljane pešpoti. Obala slovenskega morja je tudi v največji možni meri dostopna vsem. Svobodno lahko gremo tudi v gozd, četudi nismo njegovi lastniki. Zakon o vodah in o gozdovih nam to omogoča.

Ali se nam s spremembami zakona o vodah lahko zgodi ravno to, kar je za Avstrijce samoumevno? Da se torej pot okoli Vrbskega jezera pač veliko bolj drži prometnice kot pa jezera? Ali ne bi bilo lepo, da bi v novem zakonu ohranili vrednote, kjer ima skupna svoboda gibanja v naravi prednost pred razdrobljenimi interesi lastnikov gozdov in poti ob rekah, jezerih in morju?

Urban Praprotnik

Poskusi, da bi zasebna zemljišča ob rekah in morjih zagradili, so se in se bodo dogajali. Portoroški hoteli so na primer za svoje goste pred leti ogradili razkošno plažo. Žal so s tem prekinili tudi sprehajalno pot ob morju. Na srečo vseh nas, tako turistov kot domačinov, ki umaknjeni od prometnice radi uživamo v sprehodu ali teku ob morju, je zakon o vodah na strani svobode gibanja. Ampak ograja je bila že postavljena. Kljub jasnosti zakona je niso hoteli odstraniti. Prišel je inšpektor z mojstrom za odstranjevanje ograj in spet omogočil prosto pot. V tleh je ostal ostanek odžaganega količka. Ko grem mimo, me spomni na to, da ni samoumevno, da sem ta trenutek lahko tu.

Za svobodo gibanja v naravi se je vredno postaviti v vrsto
Ali se nam s spremembami zakona o vodah lahko zgodi ravno to, kar je za Avstrijce samoumevno? Da se torej pot okoli Vrbskega jezera pač veliko bolj drži prometnice kot pa jezera? Ali ne bi bilo lepo, da bi v novem zakonu ohranili vrednote, kjer ima skupna svoboda gibanja v naravi prednost pred razdrobljenimi interesi lastnikov gozdov in poti ob rekah, jezerih in morju?

Morda je tudi zaradi tega vredno podpreti referendum o spremembah zakona o vodah. Verjamem, da se je za svobodo gibanja v naravi vredno postaviti v vrsto pred upravno enoto in overiti svoj podpis za referendum.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.