Največje uspehe je dosegel v ekipi Bica, za katero je kolesaril med letoma 1970 in 1974. Foto: Wikipedia Commons/Bert Verhoeff
Največje uspehe je dosegel v ekipi Bica, za katero je kolesaril med letoma 1970 in 1974. Foto: Wikipedia Commons/Bert Verhoeff

Eden velikanov španskega kolesarstva se je rodil na današnji dan pred 75 leti v Priegu. Samo osem dni pozneje se je slabih 1300 kilometrov severnovzhodneje v kraju Meensel-Kiezegem rodil Eddy Merckx. Njune poti so se večkrat usodno prepletle.

Giro 1968 je pripadel dvema kolesarjema Faeme, zmagal je Merckx, njegov moštveni kolega Vittorio Adorni je bil z zaostankom 5:01 drugi. Tretje mesto je osvojil Felice Gimondi. Foto: AP
Giro 1968 je pripadel dvema kolesarjema Faeme, zmagal je Merckx, njegov moštveni kolega Vittorio Adorni je bil z zaostankom 5:01 drugi. Tretje mesto je osvojil Felice Gimondi. Foto: AP

Debitiral ob Merckxovi prvi veliki zmagi
Luis Ocana
se je s svojo družino pri dobrih desetih letih preselil v Francijo, kjer je začutil strast do kolesa in tega napornega športa. V nasprotju z Merckxom je napredoval precej počasneje in zlagoma. Belgijec je med profesionalce vstopil že leta 1965, torej še ob koncu najstniških let. Španec je to storil šele tri leta pozneje, istega leta 1968 je Merckx že dobil svojo prvo tritedensko dirko, konkurenco si je pokoril na Dirki po Italiji. To je bil za Ocano prvi test na tako pomembnih dirkah, osvojil je končno 32. mesto, za zmagovalcem je zaostal skoraj eno uro in pol.

Bo lahko pustil pečat na tritedenski dirki?
A Ocana je vendarle hitro pokazal svojo nadarjenost. Bil je precej spreten v vožnji na čas, dober je bil v klancih, istega leta 1968 pa je postal državni prvak na cestni vožnji. Slovel je kot nadarjen vsestranski kolesar, ki pa ima težave z vzdržljivostjo. "En teden, morda dva se je sposoben kosati z najboljšimi, ni pa iz testa, da bi se z najboljšimi kosal vse tri tedne," je bil kratek povzetek kritik.

V tistih časih so na Vuelti večinoma vozili Španci. Leta 1970 je bilo tako med najboljšimi 18-imi kar 16 Špancev. Najboljši Nešpanec je bil Belgijec Herman Van Springel (na fotorafiji desno), ki je osvojil tretje mesto. Foto: EPA
V tistih časih so na Vuelti večinoma vozili Španci. Leta 1970 je bilo tako med najboljšimi 18-imi kar 16 Špancev. Najboljši Nešpanec je bil Belgijec Herman Van Springel (na fotorafiji desno), ki je osvojil tretje mesto. Foto: EPA

Da! Dobil Vuelto 1970!
Ta mit je začel rušiti že v svoji drugi sezoni med najboljšimi. Tisti čas je bila Dirka po Španiji prva v koledarju in se je končala le nekaj dni pred Girom. Ocana je dobil tri etape, postal je najboljši gorski kolesar, dirko pa je končal na drugem mestu, bil je edini, ki je lahko konkuriral Francozu Rogerju Pingeonu. Leta 1970 je storil še stopničko višje in si na Vuelti pokoril vso konkurenco. A postati najboljši je pomenilo eno samo nalogo – udeležiti se Dirke po Franciji in premagati Merckxa, ki je bil v letih 1969 in 1970 nesporni kralj Toura.

Vse sile usmeril na Tour 1971
Naskok na kolesarski prestol je načrtoval leta 1971, ko se je v tišini in po svojih načrtih pripravljal na Tour. Domača Vuelta je tokrat bila le priprava na veliki trenutek, zato je bil s tretjim mestom v resnici še zelo zadovoljen. Na drugi strani je Mercx v svojem glasnem in prepoznavnem slogu nizal klasiko za klasiko in napovedal napad na tretji zaporedni Tour.

Eddy Merckx je imel v prvi polovici Toura 1971 nemalo težav. Foto: AP
Eddy Merckx je imel v prvi polovici Toura 1971 nemalo težav. Foto: AP

Niso počakali na rumenega Merckxa
Po tednu dni dirkanja, še preden je karavana zavila v gore, je vse kazalo, da so se karte razdelile po klasičnem pravilu – Merckx je bil že v rumenem, njegov večni tekmec Nizozemec Joop Zoetemelk je bil z zaostankom 44 sekund šesti, Ocana pa je zaostajal še osem sekund več, kar ga je uvrščalo na 12. mesto. Osma etapa je bila prva, ki se je končala v klanec, na Puy de Dome (1465 mnm). Španec je v gosti megli pred vrhom lavinega pokrova napadel, Kanibal je le nemočno opazoval in s 15-sekundnim zaostankom v cilj prikolesaril četrti. Kralj je bil načet. "Nemogoče je mogoče," je završalo med kolesarji in spremljevalci. Dva dneva pozneje se je gorska etapa končala na Grenoblu, Merckx je imel težavo z zračnico, vodilni se niso ozirali na ferplej in so mu ušli, kar je prineslo spremembo v skupni razvrstitvi. Vodstvo je prevzel Zoetemelk, Ocana je zaostajal le sekundo, Merckx pa je bil na četrtem mestu že celo minuto. A bolj kot razlika je tekmece hrabrila očitna Belgijčeva ranljivost.

Sanjski in nepozaben dan
Sledila je 11. etapa, ena najspektakularnejših etap v zgodovini kolesarstva. Kratka gorska etapa od Grenobla do Orcieresa. Najboljši kolesarji so hitro napadli oslabljenega Merckxa in na prvem gorskem cilju (le 25 kilometrov po štartu) pred najboljšim kolesarjem tistega obdobjaže imeli dve minuti prednosti. Ocana se je nato spustil z verige, za seboj pustil preostale ubežnike (Zoetemelka, Joaquima Agostinha in Luciena Van Impeja) in v solovožnji gazil vse do cilja. Grizel. Vrtel pedale. Dirkal v svojem svetu. Na cilj je prišel skoraj šest minut pred Van Impejem in skoraj devet pred Mercxom, ki je vendarle polovil večino ubežnikov in osvojil tretje mesto. Čeprav je Merckx v skupnem seštevku zaostajal 9:46, je napovedal, da se bo bojeval vse do Pariza.

Z(a)grmel(o) je!
Belgijec je res napadal, a do vstopa v Pireneje je še vedno zaostajal več kot sedem minut. V 14. etapi je Merckx spet poskušal, a je Ocana vse napade mirno odbijal. To mu je uspevalo, vse dokler se vreme v nekaj trenutkih ni precej poslabšalo. Začelo je močno deževati, Merckx je tvegal in v spustu napadal na vso silo, Ocana pa mu je sledil. V enem od divjih zavojev sta se oba znašla na tleh. Španec je vstal, a nato sta se vanj zabila dva kolesarja. Merckx je odbrzel naprej proti novi zmagi, Ocana pa je v šoku odstopil. Kot da bi se bogovi želeli maščevati za potezo v 10. etapi ...

Tour vendarle osvojil leta 1973
To je bila dirka, na kateri ni le ogrozil, ampak ukanil velikega Merckxa, a na Touru ga nikoli ni premagal. Leta 1972 je spet odstopil (ko je bil na tretjem mestu), četrte zaporedne zmage se je veselil Merckx. "To je prekletstvo," je Ocana razočarano komentiral svoj odstop v 15. etapi. Svoj trenutek je vendarle dočakal leta 1973, ko je v Parizu stopil na najvišjo stopničko. Čeprav je vso konkurenco premagal za več kot 15 minut (!), občutek vseeno ni bil isti, saj je na dirki manjkal Merckx. Ta se je takrat odločil, da edinkrat vozi Vuelto, ki jo je tudi dobil (istega leta je osvojil še Giro). Čeprav je bil Ocana star šele 28 let, je bil to zanj vrhunec, nadaljevanje kariere in življenja pa precej manj svetlo.

Strgana rumena majica Ocane iz leta 1971 je bila lani na razstavi '100 let rumene majice'. Foto: EPA
Strgana rumena majica Ocane iz leta 1971 je bila lani na razstavi '100 let rumene majice'. Foto: EPA

Umrl leta 1994
Pedale je prenehal vrteti leta 1977, v športu pa ostal kot strokovni komentator. Posvetil se je vinogradništvu, v katero je vložil precej denarja, a pri tem ni bil uspešen, saj je imel visoke izgube. Poleg tega je imel ogromno zdravstvenih težav (rak, ciroza jeter, hepatitis C). Njegovo življenje se je tragično končalo leta 1994, ko je naredil samomor.

Največ oči se ob preletu zgodovinskih knjig iz tega obdobja ustavi ob Eddyju Merckxu, vloga Luisa Ocane je pogosto interpretirana kot nujni antagonist prej omenjenega šampiona. A Ocana brez dvoma spada med velikane kolesarstva, ne nazadnje je edini, ki je Merckxa tako silovito premagal, da je bil videti kot človek. Premagljiv.