V četrtek je Eugenia Bujak (Ale BTC Ljubljana) za minuto prehitela tekmice v vožnji na čas, v nedeljo je dobila ciljni šprint četverice, ki je edina dokončala celotno cestno dirko, kjer so članice vozile skupaj s starejšimi mladinci. V četveroboju z ekipno sotekmovalko Uršo Pintar, Špelo Kern (Massi Tactir) in Urško Žigart (BikeExchange) je upravičila sloves najmočnejše šprinterke in drugič postala prvakinja v cestni vožnji.

Drugič po letu 2019 ima v lasti oba državna naslova, zadnjih pet od skupno 12 zmag profesionalne kariere je z državnih prvenstev Slovenije, katere reprezentantka je postala leta 2018.

Dve zmagi zapored po dvoletnem premoru. Ker vas je bilo na štartu le 15 članic, ste dirkale skupaj s starejšimi mladinci. Ali je bila zato težja dirka?
Zmaga na zmago, to pomeni, da gre forma gor, gor ... Vroče je res bilo, ni bilo lahko dihati, a sem se dobro počutila, zaradi česar sem tudi zmagala, kar sem si želela in se zdaj tudi močno veselim. Dirka ni bila lahka, ker smo dirkale s fanti, a so nam naredili prav dobro dirko.

Kakšen je bil razplet, glede na to, da je četverica članic prišla v cilj skupaj s četverico fantov?
Vedela sem, da sem najhitrejša, v to sem verjela. Naredila sem vse, da mi je uspelo. V zaključku smo želeli, da mi Urša Pintar tesno sledi, zaradi česar je bila tudi na koncu druga. Predtem v zadnjem krogu je poskušala s skokom na Markovec, a sta preostali dekleti predobri, da bi na tako kratkem klancu lahko pobegnila.

Ali ste po četrtkovi prepričljivi zmagi pričakovali nov uspeh?
Na cestni dirki nikoli ne moreš reči, da boš zmagal. Vedno se lahko kaj zgodi, kot na primer okvara kolesa lani pred začetkom vzpona na Krvavec, potem nisem mogla ničesar več storiti. A zdaj se je vse izšlo po načrtu.

Uspešna tekmovalna vrnitev po prisilni prekinitvi zaradi okužbe s covidom.
Res sem se lahko malo spočila, saj sem začela dirkati že februarja. Na žalost sem zbolela. Nikoli ne veš, kakšne bodo posledice po covidu, vsak primer je drugačen, nihče ti ne more ničesar napovedati. Vesela sem, da nisem imela nobenih hudih posledic, razen da sem se ustavila za tri tedne. A očitno mi je to prišlo tudi prav.

Kaj sledi državnemu prvenstvu?
Sicer se še držim načrta izpred začetka sezone. Zdaj grem na višinske priprave, saj mi višina izjemno odgovarja in se dobro počutim tam gor ter po koncu takšnih priprav. No, prej bom še dirkala žensko dirko Toura – La Course, potem grem pa takoj v Livigno na višinske priprave, z njih pa na olimpijske igre v Tokio.

Koliko bo nastopov v Tokiu?
Žal samo en olimpijski nastop, ker na SP-ju 2019 po zlomu kolena nisem štartala na kronometru, saj še nisem bila pripravljena na tak napor. Na žalost zaradi tega Slovenija pri ženskah nima mesta v olimpijski vožnji na čas.

Kaj pa v drugem delu kolesarske sezone 2021?
Rada bi dobro nastopila na evropskem (Trentino) in svetovnem prvenstvu (Flandrija). Vmes me čaka pomembna etapna dirka svetovne serije po Norveški, potem še VN Plouayja, kjer sem enkrat že zmagala in se tja vedno rada vračam, česar se zelo veselim.

Ali greste tudi na prvo žensko različice slovitega spomenika Pariz–Roubaix?
Da, grem tudi na prvi ženski Pariz–Roubaix. Nisem še imela sicer priložnosti, da bi v živo preverila slovite tlakovce, a sem si pogledala veliko posnetkov in vem, da bo zelo težko. Rada imam takšne dirke in je pisana zame. Kakšno vlogo v ekipi bom imela v Roubaixu, bomo pa videli čez čas, saj je do takrat še skoraj štiri mesece.

Velika novica za žensko kolesarstvo je uradna objava prirediteljev Dirke po Franciji, da bodo drugo leto končno začeli uradno žensko različico Toura.
Zdaj imamo dve vrhunski dirki, obe julija: ženski Giro in zdaj še ženski Tour. To nam je manjkalo v ženskem kolesarstvu, vse kolesarke smo navdušene, zagotovo si prav vsaka želi tudi štartati na Touru drugo leto.

Zdaj 31-letna kolesarka je bila rojena v zdajšnji Litvi, tedaj pa še Sovjetski zvezi leta 1989, odrasla pa je na Poljskem, kjer se je kot kolesarka najprej dokazala na velodromu. Leta 2014 je postala evropska prvakinja v kriteriju na stezi, nekoč samostojne olimpijske discipline, ki je zdaj del omniuma. Tistega leta je tudi postala članica takrat nove profesionalne ekipe BTC City Ljubljana in se preselila v Slovenijo.

S poljsko zvezo je imela prve težave, ker so vztrajali, naj dirka tudi še naprej na velodromu. Kot tretja poljska kolesarka bi morala oditi na olimpijske igre v Riu 2016, a so mesto, priborjeno z njenimi UCI-točkami, brez obvestila in pojasnila odvzeli. Sledil je začetek prestopnega procesa in od 2018 dirka na reprezentančnih tekmovanjih pod zastavo Slovenije, pri čemer bo v Tokiu edina slovenska cestna kolesarka.

Eugenia Bujak je sicer ob Urši Pintar edina preostala Slovenka v 12-članski zasedbi italijansko-slovenske ekipe svetovne serije, ki se od lani imenuje Ale BTC Ljubljana.