Pred štirimi leti se je na jugu Portugalske potekala 45. dirka po Algarvu. Dan se je začel v Almodôvarju, po 187,4 km se je vse skupaj končalo na tradicionalnem hribovitem cilju. Alto da Fóia: 7,5 km vzpona s povprečnim naklonom 5,8 odstotka, pri čemer ima maksimalna klančina 12 odstotkov.

V zadnjem ovinku matiral Poelsa in Masa

Favorizirani Nizozemec Wout Poels, za takratni Sky, in španski up Enric Mas, še v majici Deceuninck QuickStepa, sta bila spredaj. Zraven sta bila še drugi Nizozemec Sam Oomen (takrat Sunweb) in glavni portugalski hribolazec Amaro Antunes (CCC). Med peterico je v belem dresu UAE Emirates na kolesu poskakoval Tadej Pogačar.

Pred zadnjim zavojem je pospešil in ugnal tako Poelsa kot Masa ter prvič kot profesionalec zmagovito dvignil pest. Poteza, ki jo je zdaj ponovil že mnogokrat, skupno pa je po zmagovitem tednu v Andaluziji zdaj nabral že 51 zmag.

Sorodna novica Pogačar z etapno zmago do rumene majice na Dirki po Algarveju

Sanje na kolesu, ki še kar trajajo

"Kot da sanjam. Prva zmaga, odkar sem v svetovni seriji. Najboljši dan na kolesu v karieri," je dejal takrat na portugalski gori. "Zdaj ko imam rumeno majico, bomo sam in vsa ekipa naredili vse, da jo zadržim do konca."

Res je Tamau Pogi zadržal vodstvo do konca tedna in 24. februarja je bil razglašen za skupnega zmagovalca Algarva.

Meteorski vzpon med elito

Maja je postal še skupni zmagovalec Dirke po Kaliforniji, ki je bila del svetovne serije, in s tem prisilil UAE Emirates k spremembi načrtov. Konec poletja so ga predčasno poslali na prvi Grand Tour – na Dirko po Španiji, kjer je namesto odstopa po prvem ali mogoče drugem tednu pobral tri gorske etape.

Po epskem napadu prek Pena Negre v dežju in megli gorovja Gredos nad Madridom je Pogačar osvojil skupno 3. mesto na Dirki po Španiji l. 2019, s čimer je dopolnil zgodovinsko prvo slovensko zmago na tritedenskih dirkah, saj je Primož Roglič odnesel rdečo majico skupnega zmagovalca. A to je bil šele začetek zgodbe gorenjskega volka ...

Sprinterja Sagan in Cavendisha malce hitrejša

Eddy Merckx svoje generacije je oznaka, ki mu jo lepijo celo v Kanibalovi domovini. A če se pogleda številke, niti ne gre za pretirano primerjavo. Jubilejno, 50., zmago kariere je Pogačar slavil pri 24 letih, štirih mesecih in 27 dneh. Med še dejavnimi kolesarji sta sicer dva zvezdnika, ki sta še mlajša dosegla ta mejnik: Peter Sagan (23 let, pet mesecev in 10 dni) in Mark Cavendish (24 let, trije meseci in en dan).

Za Belgijcema, a pred Francozoma

A gre za popolnoma drugačen tip kolesarjev, ki sta večinoma slavila v množičnih sprintih. Če upoštevamo kolesarje, ki so zmagovali na Grand Tourih in na preostalih etapnih dirkah ter tudi na enodnevnih klasikah, sta pred Slovakom in Britancem ter Slovencema le dva legendarna Belgijca.

Eddy Merckx je 50. zmago v karieri dosegel, ko je oktobra 1968 osvojil VN Lugana pri starosti 23 let, štiri mesece in tri dni. Na koncu kariere so Kanibalu našteli 275 zmag, če ne upoštevamo raznih kriterijev in belgijskih kermesov. Podobno bliskovit je bil samo še Freddy Maertens v 70. letih, ki pa je bil resda bolj sprinter, a je po osvojitvi mavrične majice leta 1976 nato v sanjskem letu 1977 osvojil dirko Pariz–Nica, Dirko po Španiji in predtem kopico klasik na kockah. Oger je 50. zmago dosegel star 23 let, sedem mesecev in 15 dni.

Med zmagovalci tritedenskih dirk in spomenikov je Pogačar prehitel tudi najboljša Francoza Bernarda Hinaulta in Laurenta Jalaberta.

Le MvdP z višjim odstotkom zmag

Pri tem je treba poudariti, da je gorenjski volk izjemno učinkovit, saj dobi kar 22 odstotkov dirk, na katerih se pojavi. V štiriletni profesionalni karieri je Pogačar nabral 245 dirkalnih dni. Med aktivnimi kolesarji ima višji odstotek zmag le Mathieu van der Poel, v isto skupino pričakovano sodita še dva sodobna zvezdnika, oba iz Belgije: Remco Evenepoel in Wout van Aert.

Največ kar 30 etapnih zmag

Glavnine zmag se je kapetan UAE Emiratesa veselil na etapnih dirkah, dobil je namreč 30 posameznih etap in 12 skupnih seštevkov. V dosedanji karieri je Pogačar sicer 13-krat oblekel majico vodilnega in zgolj enkrat jo je moral predati. Na lanski Dirki po Franciji, ko je njegovo dvoletno vladavino končal Jonas Vingegaard in ekipa Jumbo Visme.

A Pogačar postaja vse uspešnejši tekmovalec na enodnevnih dirkah, pri čemer odkrito meri res na največje in najzahtevnejše – na spomenike. V svoji zbirki ima že tri (dvakrat Lombardija in enkrat Liege), ob tem pa tudi neuradni šesti spomenik Strade Bianche. Kar dve tretjini Pogačarjevih zmag je iz elitne svetovne serije, uspeh na makadamski enodnevni dirki v Jaenu je bila šele prva zmaga v UCI-kategoriji 1.1, kar pa ne preseneča, saj je v tretjem razredu kolesarskih tekmovanj v štirih letih oddirkal zgolj tri dni.

Zmaguje tudi že v sprintih

Ob tem je as s Klanca pri Komendi še izjemno raznovrsten, saj širi način svojih zmag. Ob 12 skupnih zmagah na etapnih dirkah ima po ducat samostojnih pobegov in dobljenih dvobojev dvojic. Vse močnejši postaja v sprintih manjših skupinic, a pohvali se tudi s tremi zmagami že večjih skupin.

Vir: Fuoriclasse in Slavko Jerič.

Tisoč točk pred van Aertom

Po zmagovitem tednu v Andaluziji, ko je nabral kar pet zmag, je Tadej Pogačar izdatno utrdil vodstvo na UCI-lestvici, kjer ima po novem tisoč točk naskoka pred Woutom van Aertom. A zdaj jih bo začel tudi izgubljati, najprej vse točke z lanske Dirke po Združenih arabskih emiratih. Nato marca še točke za zmago na Strade Bianche in Od Tirenskega do Jadranskega morja ter visoko uvrstitev na spomeniku Milano–Sanremo. A to je kolesarska zgodba za marec, ko se bo Pogačar soočil z vsemi najboljšimi, tudi Jonasom Vingegaardom na francoski poti proti Soncu.

SVETOVNA LESTVICA UCI, 21. februarja