16. maja 2000 so košarkarji Krke prvič postali državni prvaki, potem ko so v finalu premagali Pivovarno Laško. Spomine ob 20. obletnici velikega uspeha sta za MMC delila junaka nepozabne sezone, tedanji kapetan Krke Smodiš in Simon Petrov. Velikana novomeške košarke sta odigrala ključni vlogi ob pohodu na vrh, še posebej pa ob senzacionalni polfinalni zmagi nad Unionom Olimpijo, ki je še bolj kot finalna serija zaznamovala sezono mejnika dolenjskega športa. Zmaji so takrat prvič ostali brez naslova slovenskega prvaka.

"Strinjam se, da je bila tista zmaga nad Olimpijo popolna senzacija. Nobeden tega ni pričakoval, ne Olimpija, ne mi. Mi smo se maksimalno sprostili. Vedeli smo, da imamo še dve tekmi, potem pa gremo praktično že na počitnice. Olimpija je bila tedaj vsaj na papirju tako superiorna, da si verjetno res ni mislila, da bi lahko izgubila dve tekmi," je dejal Smodiš, najboljši dolenjski košarkar vseh časov. Vsak poraz zmajev proti slovenskim klubom je bil v tistem obdobju, ki je bilo sicer za ljubljanski klub izjemno uspešno, veliko presenečenje. Da so klonili dvakrat zapored, pa je bila že senzacija. Toda šport piše dramatične zgodbe in Krkina je bila tedaj pravljična.

Verjeli, da lahko odigrajo dve dobri tekmi

"Olimpija je bila takrat nedotakljiva evroligaška ekipa in samo sanjal si lahko, da boš kdaj igral v takem klubu. Zdela se je nepremagljiva, a nam jo je vseeno uspelo premagati. Že v Tivoliju smo pripravili veliko presenečenje. Morda so tisti obračun vzeli nekoliko zlahka, morda so nas rahlo podcenjevali. Na povratno tekmo smo potem prišli v velikem zaletu, imeli tudi bučno podporo navijačev in verjeli smo, da lahko odigramo še eno dobro tekmo," je razlagal Petrov, ki je kasneje v karieri eno sezono nosil dres Olimpije, športno pot pa pred osmimi leti končal pri matičnem klubu, znova kot državni prvak.

26. aprila je na prvem polfinalnem srečanju v Tivoliju izkušeni Ivo Nakić 18 sekund pred koncem zadel prosti met za gostujoče vodstvo s 74:73. Primož Brezec je zatem na drugi strani metal dva prosta meta. Po zadetem prvem je bil v drugo nenatančen, a so imeli zmaji še en napad. Po minuti odmora Zmaga Sagadina je ob dobri novomeški obrambi do meta s težkega položaja prišel Marko Milić, ki pa ni bil natančen. Tri dni po sploh prvi zmagi nad Olimpijo v zgodovini kluba so imeli Novomeščani v kotlu dvorane Marof zaključno zmago za do tedaj največjo senzacijo v zgodovini slovenske košarke.

Smodiševa blokada in koš Petrova

Olimpija je prevzela pobudo in v drugem polčasu še vodila z dvomestno razliko, toda vrsti Ivana Sunare je uspel izvrsten zaključek dvoboja. Ljubljančani so si za tako kakovostno moštvo privoščili bistveno preveč napak, gostitelji pa so na krilih izjemne publike igrali odlično. V dramatični končnici je Smodiš dobrih deset sekund pred koncem blokiral met Slavka Kotnika, ko sta ostali še dve sekundi, pa je "floater" za 57:56 zadel Petrov. "Zadnje akcije se seveda spomnim, a je popolnoma nisem imel v glavi, v zadnjem času pa sem jo večkrat pogledal, ko je bilo to nekajkrat objavljeno. Zagotovo je bila to recimo ena izmed treh največjih zmag v karieri," je o odločilnem košu spregovoril Petrov.

Bolj kot zadnje trenutke srečanja v Marofu in ključne blokade Kotniku je Smodiš podoživljal trenutek z obračuna v Tivoliju: "Najbolj se spomnim, kako sem zgrešil "zicer" v Ljubljani, ko je bila točka razlike in smo potem komaj ubranili naslednji napad Olimpije. Zgrešil sem čisti "zicer". To mi je ostalo v spominu, kaj sem vrgel stran, ker bi se res lahko cela serija drugače obrnila. Seveda se pa tiste zadnje akcije v Marofu vsi spominjamo, saj smo tolikokrat videli posnetek. Če hočeš ali ne, ga imaš vtisnjenega v možgane. Se spomnim, da je bilo to bolj tako "rokometno" srečanje. Če pogledamo tisti zadnji "body check", ki mi ga je dal Marko (Milić, op. a.) v obrambi. V današnji košarki bi ga verjetno sodniki izključili za 14 dni, ampak takrat se je tako igralo."

Pri Olimpiji Zdovc, Jasikevičius, Milić, Bečirović ...

Smodiš in Petrov sta bila tedaj oba zelo obetavna košarkarja, ob tem je bilo v novomeški zasedbi še nekaj zelo kakovostnih igralcev, a pogled na postavo Olimpije je bil zastrašujoč. Poleg omenjenih Milića, Brezca in Kotnika so bili tu na primer še Jure Zdovc, Šarunas Jasikevičius in Sani Bečirović. "Ta Olimpija je bila res izvrstna s kar nekaj NBA-jevci in vrhunskimi evropskimi igralci. Ne vem, če je bila kdaj sploh močnejša kot takrat," je dejal Petrov, Smodiš pa dodal: "Strinjam se, da je bila takrat Olimpija izjemna z Zdovcem, Jasikevičiusom, Milićem, Sanijem … Tu je bil še Emilio Kovačić, ki je bil sicer takrat poškodovan. Ta postava je bila fenomenalna. Če zdaj pogledamo, kaj so te osebe dosegle v košarkarskih krogih v svojih karierah, je bila senzacija še toliko večja."

Kako močna je bila takrat slovenska klubska košarka in obenem kako velik je bil tedanji met Krke, dokazuje dejstvo, da so Novomeščani na poti na vrh ugnali dva evroligaša. Namreč Slovenija je imela v tisti sezoni v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju dva predstavnika. Poleg Olimpije, ki je bila tedaj evropski velikan, je med elito igrala tudi Pivovarna Laško, ki je imela prav tako izjemno močno zasedbo. Toda na krilih izvrstnega polfinalnega uspeha je Krka finalno serijo dobila s 3:1. V dvorani Tri lilije je dobila uvodno tekmo s 85:79, ko je kar 28 točk dosegel Dragiša Drobnjak. Laščani so na krilih Miljana Goljovića in Gorana Juraka z zmago v Marofu (72:81) izid v seriji izenačili.

Laščani v finalu oslabljeni

Krki je uspelo še drugič slaviti v gosteh (68:73), 16. maja pred 20 leti pa je z 21 točkami Petrova in 16 Smodiša na parketu Marofa dosegla odločilno tretjo zmago (68:65). "Moram reči, da smo imeli malce sreče, ker mislim, da so se na zadnji tekmi rednega dela, ko je bil boj za najboljšo pozicijo po prvem delu, poškodovali Mileta Lisica, Boštjan Nachbar in Gregor Hafnar. Smo pa mi res tako dobro igrali, še posebej po polfinalu pa smo verjeli, da lahko premagamo kogar koli. Laščani so bili oslabljeni zaradi teh poškodb, tako da smo bili favoriti, kar smo tudi upravičili. Slavje je bilo seveda veliko. Se vidi že, kako je bilo ob vsakem košu, kaj šele po koncu srečanja," je glede finala dodal Petrov, ki je po igralski karieri postal trener in med drugim vodil tudi Krko.

"Polfinalna zmaga nad Olimpijo nam je dala neka krila in verjetno bi premagali tudi popolno zasedbo Laškega. Na igrišču bi "umrli", samo da bi dosegli to. Novo mesto je norelo, dvorana je bila do zadnjega kotička napolnjena in gledalci so bili res naš šesti in tudi sedmi igralec. Zaradi tega smo bili še toliko močnejši," je prepričan Smodiš, ki je zdaj član uprave Krke. Ob velikem uspehu je bil star le dobrih 20 let. Z imenitnimi igrami v dresu domačega kluba si je prislužil velikanski prestop k tedaj eni najboljših ekip v Evropi, bolonjskemu Virtusu. Bil je praktično prvi, ki si je pot v vrhunski tuj klub priigral brez vmesne postojanke pri Olimpiji, čeprav je bil legendarni Novomeščan povsem blizu prestopa v zmajevo gnezdo.

Smodiš bil tik pred prestopom k Olimpiji

"Verjamem, da se je takrat v tisti sezoni marsikaj prelomilo. Leto prej smo bili praktično dogovorjeni z Olimpijo. Potem sem si premislil in je bila cela polemika okoli tega. Morda je bil zato na tekmah proti Olimpiji še toliko večji motiv, proti temu velikemu zelenemu zmaju. Uspelo nam je prekiniti prevlado neke dinastije. Pokazali so, da so tudi oni krvavi in premagljivi. Tako so tudi ostali klubi dobili elan, prav tako jaz osebno, da sem odšel v tujino," se je spomnil Smodiš, eden velikanov in najboljših posameznikov v bogati zgodovini slovenske košarke.

Trikrat je postal evropski klubski prvak, pot pa ga je iz Bologne popeljala v Moskvo, kjer je pri slovitem CSKA-ju postal celo prvi tujec v kapetanski vlogi. Svoj čas je bil morda celo najboljši krilni center na evroligaških parketih, bogato kariero polno lovorik pa je po enoletnem postanku pri zagrebški Cedeviti sklenil, kot jo je začel – v dresu Krke in z naslovom slovenskega prvaka: "Se strinjam, da bo ta prvi naslov zavedno ostal nekaj posebnega, ker je bil prvi doma, pred domačim občinstvom in s kolegi, s katerimi smo skupaj odraščali. Potem pa je bilo zelo lepo po tistih 12 letih nekega potovanja po svetu zaključiti v Novem mestu in znova smo premagali Olimpijo. Idealnejšega konca si ne bi mogel želeti. Takrat res ni bilo druge možnosti, kot da zaključim na tak način."