zagotovitvijo financ, na koncu pa tudi dobiček ni bil tak, kakršnega so pričakovali.

Odkrito je za MMC o prvenstvu spregovorila oseba s Poljske, ki je bila udeležena v organizacijskem komiteju in ravno zato ni želela biti imenovana: "Kakšen uspeh je evropsko prvenstvo imelo, je zelo odprto vprašanje. Mislim, da je bil turnir dober, ampak ni bil pravilno izkoriščen v dobro oziroma v povečanje popularnosti košarke na Poljskem. Tudi s finančnega vidika ni prinesel velikega uspeha. Ciljev, ki smo si jih organizatorji zadali, ni izpolnil."

Veliko težav so Poljaki imeli že z izgradnjo dvoran: "Glavne probleme je predstavljala infrastruktura. Poljska ni najbolj primerna država za potovanje po njej z vlakom ali z avtom, saj so na primer še vedno v izgradnji avtoceste. Položaj se je popravil pred evropskim prvenstvom v nogometu leta 20102, a še danes ni idealna, mi pa govorimo o letu 2009. Dvorane v Katovicah, Vroclavu, Gdanksu, Varšavi in Poznanju so bile stare. V načrtu je bilo, da se naredijo nove, ampak recimo Ergo Arena v Gdansku, ki je bila odprta leto pozneje, ni bila dokončana v roku."

Finančna kriza povzročala težave
Poljska je turnir organizirala ravno po izbruhu finančne krize, kar je posledično tudi prineslo dodatne težave: "Finančni izkoristek ni bil negativen, vendar pa ni bil tako velik, kot smo pričakovali. Glavni problem je bil v zvezi s tem glede lokalnih sponzorjev. Kriza je izbruhnila v letu 2008 in nekateri dogovori oziroma sponzorske pogodbe so propadle."

Pomanjkanje financ in problemi s pridobitvijo sponzorjev so prizadeli predvsem proračun, namenjen promociji: "Tako je močno utrpela promocija prvenstva. Imeli smo težave s sponzorji in hudi rezi so morali biti storjeni pri proračunu za promocijo. Tako tudi nismo veliko promovirali prvenstva v tujini."

Na prepoznavnost ni bilo večjega vpliva
Tri leta pozneje je Poljska skupaj z Ukrajino organizirala še veliko večje tekmovanje, evropsko prvenstvo v nogometu, zato Poljaki niso bili pretirano evforični ob pridobitvi organizacije: "Javnost je na pridobitev organizacije gledala pozitivno, vendar smo v zadnjem času dobili kar nekaj turnirjev in prvenstev, tako da ni bilo posebnega navdušenja oziroma to ni bilo nekaj zelo posebnega."

Slovenija kot manjša država si lahko obeta, da si bo z EuroBasketom povečala prepoznavnost, Poljska pa zaradi svoje velikosti ne bistveno: "Ne vem, kako je prvenstvo delovalo na prepoznavnost Poljske. To bi verjetno lažje odgovorili tujci. Predvidevam, da je to drugačen primer kot pri Litvi ali Sloveniji, ki sta manjši državi. Poljska ima vendarle 40 milijonov prebivalcev in mislim, da je kar prepoznavna. No, vsaj upam (smeh)."

Navijaške cone niso zaživele
Evropski prvak je postala Španija, ki je odlično igrala skozi ves turnir. V finalu je ugnala Srbijo, ki je bila krvnik Slovenije v polfinalu. Slovenci so pod taktirko Jureta Zdovca prvič "preživeli" četrtfinale in s četrtim mestom prišli do največjega uspeha. Znova je imela slovenska izbrana vrsta bučno podporo s tribun, na splošno pa je bila atmosfera v dvoranah dobra: "Vzdušje v dvoranah je bilo odlično. Poljski navijači so res uživali, veliko raznovrstnih navijačev pa je prišlo iz tujine. Odlično je bilo tudi vzdušje v mestih pred in po tekmah. Ni bilo pa uspeha z navijaškimi conami. Vsi so želeli biti v dvoranah ali pa v centrih mest, ne pa v teh conah."

Obisk v dvoranah je bil dober: "Prodajali smo vstopnice za ves dan, in ne za posamezne, kot sem slišal, da jih v Sloveniji. V prvem delu, v Gdansku, Varšavi, Poznanju in Vroclavu, so bile dvorane lepo polne, saj so te kapacitete manjše. V drugem delu v Bidgošču je bilo v dvorani vsega okoli 1.000 navijačev, saj so tam igrale ekipe, ki jih po navadi ne spremlja veliko navijačev (Francija, Nemčija, Rusija, Hrvaška, Makedonija, Grčija). V Lodžu, kjer so igrale Poljska, Litva, Turčija, Slovenija, Srbija in Španija, je bilo tudi od 9.000 do 10.000 gledalcev. Vendar pa po navadi ni bila povsem polna, saj smo prodajali vstopnice za ves dan, Litovci pa so na primer prišli le na svojo tekmo. V Katovicah je bilo od 5.000 do 6.000 gledalcev, finale pa je bil poln (9.000). Generalno gledano smo bili s prodajo zelo zadovoljni."

Zabave in slaba izbira selektorja
Poljaki pred prvenstvom v nasprotju s Slovenci letos niso pričakovali vrhunskega izida: "Na reprezentanci ni bilo velikega pritiska. Poljska športna javnost ima odličen odnos do izbrane vrste, jo ima rada in jo podpira. Reprezentanca tudi ni imela tako visokega cilja, recimo medalje. Velik uspeh je bila na primer zmaga nad Litvo. Če bi premagali Srbijo in se uvrstili med osem, bi bilo neverjetno, ampak je bilo vzdušje povsem običajno tudi po porazu."

So pa bile podobne težave z nešportnim vedenjem reprezentantov, kot so jih imeli leta 2005 Srbi in Črnogorci, obenem pa tudi vodenje selektorja Izraelca Mulija Katzurina ni bilo pravo: "Od prvega do zadnjega dne je bila reprezentanca popolna, obenem pa smo imeli tudi odličnega Američana Davida Logana. Motivacija je bila na visoki ravni, a zaradi slabega vodenja selektorja Mulija Katzurina smo izgubili. Težave so bile z disciplino, saj so igralci radi zahajali na zabave in zaradi tega so nekateri v drugem delu odigrali pod pričakovanji. Zaradi tega lahko sami presodite o motivaciji igralcev, so si pa vsi želeli zaigrati."