James Rodriguez je pred dvema sezonama igral za Porto. Foto: EPA
James Rodriguez je pred dvema sezonama igral za Porto. Foto: EPA
Hulk
Hulk je na 169 tekmah za Porto dosegel 78 zadetkov. Foto: EPA
Radamel Falcao
Zadetke za Portugalce je zabijal tudi Radamel Falcao. Foto: EPA
Jose Mourinho
Porto je pred desetletjem z Josejem Mourinhom osvojil Ligo prvakov. Foto: Reuters
Deco
Po evropskem naslovu je klub zapustilo kar nekaj nosilcev igre: Deco je odšel v Barcelono, Ricardo Carvalho in Paulo Ferreira pa v Chelsea. Foto: EPA
Eliaquim Mangala
Eliaquim Mangala je zadnji v vrsti odmevnih Portovih prodaj. Foto: EPA

V zadnjih nekaj letih se v večini športov že spopadajo s pomanjkanjem denarja za najosnovnejše izvedbe programov. Posledice svetovne gospodarske krize so tako občutili klubi v najrazličnejših športih, a največje razlike med klubi so seveda najbolj opazne tam, kjer se sicer obrača največ denarja, v nogometu. Najbolj postranska igra na svetu je v zadnjem obdobju finančno močne kolektive naredila še močnejše (proces so z vlaganjem, za marsikoga nepredstavljivih vsot denarja, še nekoliko pospešili nekateri naftni mogotci), medtem ko se vedno več klubov vsako sezono posebej spopada z životarjenjem in kopičenjem dolgov, ki naj bi jih moral nekoč nekdo tudi odplačati.

Klubov, ki so v takšnih razmerah našli recept, da se vsako sezono uspešno bojujejo z velikani evropskega nogometa, je sicer malo, a imajo vsi, ki si želijo teči ta tek na dolge proge, sijajen vzor v portugalskem Portu. Zmaji so namreč v zadnjem desetletju izjemno učinkoviti. Vprašanje je le, na katerem področju so uspešnejši. Na gospodarskem ali tekmovalnem?

Porto je pač na Portugalskem
Če se dandanes vse vrti okoli denarja, se tudi Portova zgodba zagotovo začne pri tem navideznem postavljanju številk, ki ga dojemamo kot naše razpoložljivo premoženje. Jasno je, da se portugalski klub pri prihodkih v številnih stvareh ne more primerjati z večino klubov iz najboljših petih lig. Ti prejmejo veliko več sredstev od televizijskih prenosov, posledično pa so klubi iz angleške, španske, nemške, francoske in italijanske lige precej zanimivejši za sponzorje. Tako, recimo, angleški Newcastle United dobi iz tega naslova skorajda še enkrat več sredstev, čeprav prvenstva končuje bolj ali manj v spodnji polovici. Vendar, kot rečeno, je Porto pač portugalski klub, ki se mora v boju z evropskimi ekipami iz najmočnejših lig znajti na drugačen način.

In Porto se je očitno odlično znašel. Opustil je sanje o denarju, ki so ga deležni nekateri njegovi največji evropski tekmeci, in se osredotočil na to, da bo prevladujoči vir dohodkov prihajal iz naslova prodaje igralcev. Zato, da bodo klubi, ki imajo sicer polne blagajne, zdaj oni polnili njihove.

Sami z velikim plusom, drugi še bolj v rdeče
Zametki prihajajoče smeri klubskega poslovanja so se začeli že pred petnajstimi leti, ko so začele cene igralcev strmo naraščati. V tistem letu je iz Porta, za Slovenijo rekorden znesek 12 milijonov, v Olympiacos prestopil tudi Zlatko Zahovič, nato pa je v naslednjih dveh letih portugalski klub že zaslužil okoli 23 milijonov evrov. Od takrat naprej je šlo Portugalcem skorajda le še navzgor, saj so negativno poslovali samo pred sezonami 2001/2002, 2003/2004 in 2010/2011, a je bil ta minus v blagajni skupno precej majhen.
Tako so vodilni v klubu, na čelu s predsednikom Pintom da Costo, ki je na tem mestu že od leta 1982, v naslednjih sezonah začeli opravljati izjemno delo. Vključno z letošnjim prestopnim rokom, ki so ga nazadnje okronali ravno ta teden, ko je za 32 milijonov Francoz Eliaquim Mangala odšel v Manchester City, so v klubu s prodajo igralcev zaslužili 408 milijonov evrov. To je le ustvarjen dobiček iz prihodov in odhodov igralcev, o katerem pa lahko nekateri evropski velikani le poslušajo. Oba najbolj zapravljiva kluba, Real Madrid in Chelsea, sta imela namreč v tem obdobju iz tega naslova več kot milijardo velik primanjkljaj.

Ogromno skavtov in en super agent
Vzpon v prodaji je seveda začel strmo naraščati po sezoni 2003/2004, ko so nato vsako leto za nove rekordne zneske prodali katerega izmed igralcev. Igralcev, ki so večinoma prihajali iz Južne Amerike in za majhne zneske, saj so bili v času prihoda k 27-kratnemu portugalskemu prvaku še precej slabši. Da "prišleki" postanejo igralci svetovnih formatov, je bila nato le še naloga vseh strokovnjakov na Portovem trenerskem stolčku, ki so jo očitno vsi po vrsti opravili z odliko.

A tisto, kar je že na začetku naredilo zgodbo, pripeto na uspeh, je prva stopnica na tej poti. Izjemna ekipa nogometnih skavtov, ki za Porto ves čas iščejo mlade nogometne talente, ki jih nato nogometno izobrazijo. "Delamo z 250 skavti po vseh državah sveta, kjer se igra nogomet, saj ne bomo nobenega pošiljali v Bangladeš. Imamo notranje in zunanje skavte, ki so razdeljeni za različne ravni opazovanj, kar pomeni, da igralca vidi več različnih ljudi. Ti sodelujejo s posebno ekipo, sestavljeno z vrsto igralcev iz najrazličnejših lig, ki nato svetujejo o tem, kdo je primeren za odhod v Porto," je pred časom pojasnil direktor kluba Antonio Henrique.

Kljub veliki mreži nogometnih skavtov, s katerimi sodelujejo zmaji, pa je za večino prestopov, ki so nato iz Porta odšli za večdesetmilijonske zneske, poskrbel Jorge Mendes. Z enim izmed najboljših agentov na svetu, ki to delo opravlja tudi za Joseja Mourinha in Cristiana Ronalda, je v času The Special One na trenerski klopi in tudi po njegovem odhodu s klubom stkal posebne poslovne vezi, ki so njemu prinesle še večjo slavo, Portu pa številne lahko zaslužene milijone. Mendes je namreč v portugalskega velikana pripeljal imena, kot so Radamel Falcao, Pepe, Ricardo Carvalho, Bruno Alves, Anderson in Lisandro Lopez.

Uspešen sistem s svetlo prihodnostjo
Da je takšen sistem klubskega poslovanja uspešen, ni nobenega dvoma. A v tem primeru ne gre za osnovni model, ampak ga je Porto prilagodil svojim razmeram in zavedajočim se prednostim. Tako so zaradi manjšega finančnega tveganja z Lopezom in Luchom Gonzalezom podpisali polovično pogodbo, ki so jo nato v celoti odkupili dve leti pozneje. Če bi v tem času prodali igralca, bi polovico odškodnine dobil prejšnji klub. Na takšen način je klub kupil še kar nekaj drugih igralcev.

Poleg tega se v tem sistemu nakupa in prodaje igralcev ne le prilagaja gospodarskim razmeram, temveč se ob tem zaveda tudi, kakšne so njegove prednosti, ko se igralci odločajo za prihod. Klub po svetu že velja za institucijo, ki vsako leto naredi in proda vsaj enega igralca. Tako so se, recimo, v zadnjem obdobju v napadu zvrstili Luis Fabiano, ki ga je nato zamenjal Lopez, nato je prišel Falcao. Kolumbijca je nasledil Hulk, zdaj pa je v njegovi vlogi že Jackson Martinez. Mladi nogometaši, ki so še neopaženi, pa si tako nadvse želijo biti naslednji člen v tej verigi.

Zakaj večina teh členov prihaja iz različnih držav Južne Amerike, prav tako ni zgolj naključje ali le posledica tega, da naj bi od tam prihajali res največji nogometni talenti. Kot rečeno, v Portu več kot dobro vedo, da imajo v boju z drugimi evropskimi velikani tudi prednost, in sicer, da imajo na Portugalskem za igralce z drugih celin zelo ohlapna pravila. Igralci, ki si služijo kruh v tej državi, brez težav pridobijo delovna dovoljenja in evropski potni list, ki jim nato omogoča igranje tudi v drugih evropskih ligah. Popolnoma drugače je v Angliji, kjer so glede tega precej bolj strogi.

Ne le v pisarnah, tudi na igrišču
Če so vodilni v klubu v gospodarskem smislu pravi mojstri, nič drugačen naziv ne pripada tistim, ki so v teh letih svoje delo opravljali na igrišču oziroma ob njem. V zadnjih desetih sezonah je bil Porto ne le portugalski klub z največ trofejami, ampak tudi evropski. Seveda je vse skupaj tudi pri tem začel Mourinho, ki je v sezoni 2003/2004 s klubom postal celo zmagovalec Lige prvakov in portugalski prvak, nato pa so mesto trenerja zasedli drugi strokovnjaki, vključno z Andreom Villasom-Boasom, in nadaljevali osvajanje lovorik. Teh se je do predlanske sezone (lansko je Porto prvič po letu 2005 končal brez ene same lovorike) v klubskih vitrinah nabralo 24, kar ni v tem obdobju uspelo niti Barceloni ali Bayernu iz Münchna, ki imata za seboj sicer precej uspešno desetletje. A Porto, za katerega že vsaka uvrstitev v izločilne boje Lige prvakov pomeni pomemben prihodek, je ob vseh dolgovih in prodajah nekaterih najboljših igralcev na svetu osemkrat osvojil državno prvenstvo, sedemkrat portugalski superpokal, pred tremi leti pa je postal še zmagovalec evropske lige, zaradi česar trenutno sodi med najuspešnejše športne kolektive. No, vsaj v nogometu in v igri mačke z mišjo, ko je govor o velikosti bančnega računa. Miška je tako očitno našla svojo luknjo, ki je dovolj velika le zanjo, mačka pa ji vede ali nevede vanjo ves čas nosi hrano.

Seznam najdražjih prestopov iz Porta (podatki so iz transfermarkta)
2000 Jardel 18,7 milijona evrov v Galatasaray prišel 1995 iz Gremia za 4,4 milijona evrov
2004 Ricardo Carvalho 33 milijonov evrov v Chelsea /
2004 Deco 23 milijonov evrov v Barcelona prišel 1998 iz Benfice za 8,8 milijona evrov
2004 Paulo Ferreira 22 milijonov evrov v Chelsea prišel 2002 iz Setubala za 2,2 milijona evrov
2005 Maniche 17,6 milijona evrov v Dinamo Moskvo prišel 2002 iz Benfice zastonj
2007 Anderson 34 milijonov evrov v Manchester United prišel 2004 iz Gremia za 5.5 milijona evrov
2007 Pepe 33 milijonov evrov v Real Madrid prišel 2004 iz Maritima za 2,2 milijona evrov
2008 Ricardo Quaresma 27 milijonov evrov v Inter prišel 2004 iz Barcelone za 6,6 milijona evrov
2008 Jose Bosingwa 22,5 milijona evrov v Chelsea prišel 2002 iz Boaviste za 1,1 milijona evrov
2009 Lisandro Lopez 26,3 milijona evrov v Lyon prišel 2005 iz Racing Cluba za 2,5 milijona evrov
2009 Lucho Gonzalez 20,9 milijon,evrov v Marseille prišel 2005 iz River Plate za 11,2 milijona evrov
2009 Aly Cissokho 17,8 milijonov evrov v Lyon prišel 2008 iz Setubala za 0,3 milijona evrov
2010 Bruno Alves 24,1 milijonov evrov v Zenit St. Petersburg /
2011 Radamel Falcao 51,6 milijonov evrov v Atletico Madrid prišel 2009 iz River Plate za 6 milijonov evrov
2012 Hulk 60,4 milijonov evrov v Zenit St. Petersburg prišel 2008 iz Tokyo Verdy za 20,9 milijona evrov
2013 James Rodriguez 49,4 milijonov evrov v Monaco prišel iz Atletico Banfield 2010 za 8,1 milijona evrov
2013 Joao Moutinho 27,4 milijonov evrov v Monaco prišel 2010 iz Sportinga za 12 milijonv evrov
2014 Eliaquim Mangala 32 milijonov evrov v Manchester City prišel 2011 iz Standard Liega za 7,1 milijona evrov