Ivica Osim (1941–2022). Foto: EPA
Ivica Osim (1941–2022). Foto: EPA

V ekipi je bil tedaj tudi Srečko Katanec, plavi pa so se prebili vse do četrtfinala, v katerem so po 11-metrovkah izgubili proti branilki naslova in poznejši finalistki, Argentini Diega Armanda Maradone.

Igralsko kariero je začel pri sarajevskem Željezničarju (zaradi svetlih las in načina igranja sta se ga oprijela vzdevka Švabo in Strauss z Grbavice), nato pa je od leta 1970 do 1978 igral v Franciji za Strasbourg, Sedan in Valenciennes. Za reprezentanco Jugoslavije je med letoma 1964 in 1969 zbral 16 nastopov in dosegel osem zadetkov, največji uspeh pa dosegel leta 1968, ko je z njo igral v finalu evropskega prvenstva proti Italiji.

Na prelomu tisočletja je spisal pravljico s Sturmom iz Gradca. Foto: BoBo
Na prelomu tisočletja je spisal pravljico s Sturmom iz Gradca. Foto: BoBo

Selektor ob razpad(anj)u nekdanje skupne države

Leta 1978 je sedel na klop Željezničarja in ga v sezoni 1984/85 popeljal v polfinale Pokala Uefa. Klub z Grbavice je vodil do leta 1986, ko je postal selektor Jugoslavije. Kljub neuvrstitvi na evropsko prvenstvo leta 1988 v Nemčiji je ostal na stolčku in vrhunec kariere doživel na SP-ju v Italiji. Jugoslavija je v osmini finala po podaljšku z 2:1 premagala Španijo, le malo pa je zmanjkalo, da bi se uvrstila v polfinale.

Osim je z izbrano vrsto uspešno sklenil tudi kvalifikacije za EP 1992, vendar je zaradi vojne na tleh nekdanje skupne države ostala brez nastopa na prvenstvu na Švedskem. Osim je s položaja selektorja pretresen odstopil že teden pred izključitvijo Jugoslavije z EP-ja, 23. maja 1992, potem ko so srbske sile bombardirale njegovo rojstvo Sarajevo.

Najdlje sodeloval z Milaničem

V sezoni 1991/92 je opravljal dvojno vlogo, saj je bil tudi trener Partizana, katerega dres so takrat nosili Zlatko Zahovič, Darko Milanič in Džoni Novak. Milaniča in Novaka je v tistem času vpoklical v reprezentanco. Z Milaničem je pozneje kar šest let odlično sodeloval še v Sturmu iz Gradca, ki ga je vodil skoraj desetletje (1994–2002). Trikrat zapored ga je popeljal v skupinski del Lige prvakov – v sezonah 1998/99, 1999/2000 in 2000/01.

Vmes je bil trener Panathinaikosa (1992–1994), iz avstrijske Štajerske pa se je preselil na Japonsko. Tam je bil trener kluba JEF United iz Čibe (2003–2006) in selektor reprezentance (2006/07).

Novembra 2007 je doživel možgansko kap in bil deset dni v komi, pozneje pa je kratek čas sodeloval še z nogometno zvezo Bosne in Hercegovine. Do smrti je opešanega zdravja z ženo Asimo živel v Gradcu.