Španija je kot prva reprezentanca slavila na treh zaporednih velikih tekmovanjih. Lani so nogometaši izpod Pirenejev v Ukrajini in na Poljskem osvojili naslov evropskega prvaka, pred tremi leti so v Južni Afriki prvič postali svetovni prvaki (oba naslova so osvojili pod vodstvom Vicenteja del Bosqueja), leta 2008 pa je furio v Avstriji in Švici do drugega slavja najboljše izbrane vrste stare celine popeljal Aragones.

Španija, ki je imela vedno poimensko močno reprezentanco, je dolgo veljala za izbrano vrsto, ki ne doseže svojega potenciala. Po prihodu Aragonesa na selektorsko mesto leta 2004 pa se je počasi začela zlata doba. V ekipi pod njegovo taktirko ni bilo več mesta za legendarnega Raula, odpadel je tudi Michel Salgado, ki je bil dolgo standardni član reprezentance, priložnost pa so dobili mlajši.

S "tiki-tako" na vrh Evrope
Nekdanji napadalec Atletica, ki je bil med drugim tudi član Reala, a mu ni uspelo priti v prvo postavo, je po vzoru Barcelone tudi v izbrani vrsti začel igro kratkih podaj, tako imenovano "tiki-taka", igro v vezni vrsti zgradil okoli Xavija, s katerim sta se sijajno ujela Andres Iniesta in Xabi Alonso, ter tako začel zlato dobo španskega nogometa.

"Težko je trenutno trenirati in zdaj o Luisu Aragonesu lahko govorite v preteklosti. Ne bom več trener. Leta so tudi eden izmed razlogov in tako sploh ni težko sprejeti te odločitve. Ko sem zapustil Turčijo, sem vedel, da bo težko nadaljevati, zdaj pa sem dokončno odločen," je ob slovesu dejal Aragones, ki zadnje tri leta ni vodil nobenega moštva, predtem pa je bil trener tudi Barcelone, Atletica, Valencie, Seville, Betisa, Espanyola, Mallorce in Fenerbahčeja.