Simon Rosič - Rosko se je avgusta 2004 prvič v karieri kot trener usedel na klop prvoligaša v futsalu. In sicer na klop Oplasta. In v nadaljnjih štirih letih se je spisala zgodba o uspehu. Dvakrat je bil pokalni prvak (Oplast 2005 in 2006), potem je Gorico popeljal do državnega naslova (2008), s katero je igral tudi finale pokala NZS MunichX (2008). Decembra ga kot pomočnika Zorana Teska čaka Evropsko prvenstvo mladih reprezentanc, zagotovo pa je nepozabna izkušnja tudi osvojitev naslova evropskega reprezentančnega študentskega prvenstva v Novem Sadu (2006). Predvsem pa je občudovanja vreden uspeh v klubskem evropskem tekmovanju, kjer se je letos ekipi Gorice pod taktirko Roskota uspelo uvrstiti med
16 najboljših ekip v Evropi. Kljub temu, da rezultati govorijo v prid mladega trenerja, pa se je slednji odločil odstopiti z mesta prvega moža stroke ekipe Gorice...
Kakšni so razlogi za odstop z mesta trenerja Gorice?
Gre za prepletanje različnih vzrokov. Zagotovo je največji razlog ta, da v tem času začenjam nadaljevanje študija na fakulteti in upoštevajoč dejstvo, da imam v življenju mlado družino, relativno zahtevno službo in da, kar se tiče futsala, ne poznam polovičarstva, me je pripeljala do tega spoznanja, da enostavno ne bom zmogel biti zmagovalec na vseh frontah. Istočasno se je treba zavedati, da je ekipa Gorice težavna ekipa gledano z vidika vodenja, da je moj energičen način treniranja izredno specifičen, in nekako je razumljivo, da je prišlo do zmanjšanja kemije med mano in ekipo, pa čeprav se klub nahaja v fazi največjih uspehov. Predvsem pa spoznanje, da ne bom mogel biti v celoti predan ekipi, me je prepričalo, da je čas za slovo.
Nam lahko zaupate v kakšnih odnosih ste v času odhajanja z upravo
kluba in igralci? So mogoče prisotna kakšna trenja?
S klubom se razhajam v resnično prijateljskih odnosih in le temu bom v prihodnje stal ob strani. Uprava je bila v obeh letih izjemno korektna do mene, do zadnjega je na vsak način poskušala, da ostanem na mestu trenerja. Resnično bi se rad zahvalil predsedniku Mikužu, ki me je fasciniral s svojo preudarnostjo, mirnostjo in korektnostjo. Hvala Dunić Senadu, ki je najbolj zaslužen, da sem prišel na mesto trenerja. Gre za entuziasta, ki si enostavno zaradi svoje pripadnosti futsalu zasluži užitke, ki se porajajo ob osvojitvi državnega naslova oziroma ob uspehih v Evropi. Hvala tudi Miranu Mullnerju, s katerim gojiva že od nekdaj korekten odnos.
Kar pa se igralcev tiče, sam sem večkrat poudaril, da je ekipa Gorice ekipa tempiranih bomb in tega sedaj ne bom negiral. To dejstvo sem vzel v zakup že, ko sem prevzemal skupek teh igralcev. Nenehno se moraš boriti s težavami, ki so posledica vihravih glav. Skupaj s pomočnikom Gogo sva to očitno uspešno opravljala, saj so konec koncev to najino delo potrjevali rezultati. Ko nimaš družine ter ostalih obveznosti je to vsekakor lažja naloga, sedaj pa na nek način nimam prave energije, da bi to še vedno počenjal. Treba pa je poudariti, da so te "zmešane glave" dosegale rezultate. Zato se ob tej priliki zahvaljujem vsem igralcem za odgarano na terenu. In hvala pomočnikoma Gogi in Pertovtu, ki sta odelala svojo nalogo kot je treba in me še enkrat več kot prepričala, da sta mi resnično prava prijatelja.
Kaj bi še dodali...
Ob koncu bom rekel le, da sem kot trener ekipe Gorice dal vse kar sem znal in mogel. V klub sem prišel z odločenostjo, da postanemo državni prvaki, da približamo klub prebivalcem Nove Gorice. Poln Balon na finalu pokala, energija, ki se je sprovedla ob osvojitvi naslova državnega prvaka ter uspešni nastopi v Evropi so bile želje, ki so postale resničnost. In na vse to sem izjemno ponosen. In hvala vsem, ki so verjeli vame in mi zaupali ter mi nenehno stali ob strani. Dule, Saška, Katarina, Kwka, Salgado, Sašo in še bi lahko našteval. Gre za ljudi v pravem pomenu besede. Brez njih, predvsem pa brez podpore moje družine mi zagotovo ne bi nikoli uspelo. Pa še nekaj. Kot zmagovalec zagotovo nisem še rekel zadnje besede...
Rajko Zemljič/www.videoslofutsal.com
Novico je napisal uporabnik purgas