"Predal sem se toku, da me nese. Še dobro, da sem imel 15 minut časa, da sem lahko odšel kaj pojest, ker nisem jedel že od 12. ure in sem bil že malo lačen," je "breme" medalje uvodoma opisal nasmejani Hrastničan. Spodaj si lahko preberete povzetek intervjuja.
O srebrni kolajni
Ko sem videl, da sem osvojil kolajno, sem bil malo razočaran zaradi tistih 17 stotink, a ne razumite me narobe (smeh). Zlato sem izgubil v zadnjih protitočnih vratcih, kjer se mi je malo voda pokonci postavila. Naredil sem, kar sem lahko, dovolj je bilo za drugo mesto. Odvalil se mi je velik kamen od srca. Vedno sem bil iskren do sebe, povedal sem pred Pekingom in Londonom, da je moj cilj zlata kolajna. Tudi tu sem se zavedal, da če naredim takšno vožnjo, kot jo znam, lahko zmagam. Nisem pa s tem nikogar podcenjeval, vsi v finalu so sposobni zmagati. Ne pomnim, kdaj je bilo nazadnje tako na "knap". Prvih pet nas je bilo v manj kot sekundi.

O dogajanju pred tekmo
Že zjutraj, ko sem se zbudil, sem se zelo dobro počutil. Praktično nisem čutil niti malo nervoze, kar je tudi mene malo presenetilo, in sem samo čakal, kdaj me bo začelo zvijati po trebuhu. Toda trema ni prišla. Pognal sem se po progi, nisem razmišljal ne o kolajni ne o času, ki so ga dosegli drugi. Osredotočil sem se na svojo vožnjo, vse stvari sem imel pod nadzorom, nisem se spravljal v položaj, da bi drugi odločali o moji usodi. To je prineslo uspeh.

O odklopu od telefona, novic, družbenih omrežij, forumov itd.
Ko smo dobili brazilske številke, sem slovensko kartico za telefon kar v predal pospravil. Nisem še vklopil slovenske številke, kar malce se bojim. Mislim, da se bom prej naspal. Opravičujem se vsem, ki jim nisem odgovoril. Si bom vzel čas v prihodnjih dneh (smeh). Zelo hitro te lahko zavedejo te stvari in hitro izgubiš fokus. Stvari sem odklopil, nisem se "sekiral", rekel sem si, vse bo počakalo, nič ne bo šlo mimo mene. Za te stvari bo zdaj čas, ko se bo vse umirilo. Tudi očetu sem rekel, naj se malo umiri. Mislim, da sva tudi v tem malo napredovala v primerjavi s prejšnjimi leti. V Londonu sva bila kar na tekočem, sploh takrat, ko se je name zgrnil črn oblak po tistem finalnem nastopu (smeh).

O konkurenci mladeničev
Mladi so zrasli z novim načinom veslanja, ki sem ga tudi jaz moral malo usvojiti. Tudi zaradi tega sem lani zamenjal model čolna, da sem se lahko približal tej tehniki in izpopolnil svojo. Mlajši tekmovalci ne razmišljajo o tem, kaj gre lahko narobe. Gredo, in če bo, bo, če ne, pa pač ne bo. Zato niso preveč razočarani, če jim ne uspe, ker vedo, da bodo imeli še priložnosti. Pri nas starejših je to malce drugače. Ko je Joe (Clarke) prišel v cilj, sem kar jezno udaril po čolnu, ker sem se zavedal, katera dva sta še na štartu. Oba sta zelo hitra. Jiri Prskavec je lani zmagal na svetovnem prvenstvu, letos je bil evropski prvak. Na srečo je naredil en dotik, ki ga je pahnil na tretje mesto, sicer bi zmagal. Jakub Grigar pa je pred nekaj tedni zmagal na SP-ju do 23 let s kar lepo prednostjo.

O poškodbi ramena pred dvema letoma
Poškodba mi je več dala kot vzela. Dala mi je tisto, kar sem pogrešal v sezonah po SP-ju v Bratislavi leta 2011 in olimpijskih igrah v Londonu. Nisem bil miren, vsega sem imel vrh glave, potreboval sem premor od vsega. Ob premoru sem se sprostil. Spremljal sem sicer vse tekme in od zunaj opazoval stvari, ki jih, ko si na tekmi, drugače vidiš. Tudi moja hčerka me je malo odmaknila od kajaka. Na koncu vidiš, da življenje teče dalje, ali so uspehi ali porazi. Pomembno je, da normalno dihaš in si zdrav, ko se zjutraj zbudiš. In da je hčerka zdrava in vesela, da sem doma.

O morebitnem nastopu v Tokiu 2020
Vem, da bo naporno, se bom pa potrudil. Dokler bom užival v športu, bom vztrajal. Ko bom videl, da tega ni več in ne bom mogel dosegati rezultatov, pa bom obrnil nov list v svojem življenju.

O četrtkovih možnostih dvojca Taljat/Božič in Urše Kragelj
Drug drugega vzpodbujamo, smo močna ekipa. Malo mi je škoda za Benija (Savška), bil je zrel za kolajno, a tak je pač naš nepredvidljivi šport. Upam, da sem Urši ter Luki in Sašu dal dodatni zagon, da sanje so dovoljene. Občutil sem, da nam je proga pisana na kožo in da moraš znati malo spustiti čoln. Upam, da se bomo veselili, da nam ne bo treba spet 20 let čakati na novo kolajno (smeh). Nočem pa na nikogar delati pritiska. Vsakdo sam pri sebi ve, kaj mora narediti. Definitivno bom ob progi, pa četudi ne grem spat (smeh).
Pogovor Francija Pavšerja s Petrom Kauzerjem: