V Južni Koreji je hitrostno drsanje na kratke proge izjemno popularno. Foto: Reuters
V Južni Koreji je hitrostno drsanje na kratke proge izjemno popularno. Foto: Reuters

Tudi sicer je prihodnost zimskih iger na ledu in ne na snegu. Kajti le na ledu je možna globalizacija športa, kakršno skuša uveljaviti MOK in kakršna se za olimpizem, tako svetovno gibanje, tudi spodobi.

Športna zgodba na Valu 202

Šport, poimenovan short track – oziroma hitrostno drsanje na kratke proge - je v Južni Koreji nacionalni zimski šport. Južna Koreja je denimo svojo prvo zimsko olimpijsko medaljo dobila osem let kasneje kot naš Jure Franko, a ima do zdaj trikrat toliko odličij kot Slovenija. Predvsem po zaslugi kratkih prog.

Za vzorec je medalje dobila še v ostalih oblikah drsanja: hitrostnem in umetnostnem. Južna Koreja je z naskokom najuspešnejša država na kratkih progah, včeraj pa je na zaključni predstavi, vrhuncu, doživela poraz na ekipni tekmi. Korejci so v predtekmovanju podrli olimpijski rekord, nato pa v finalu napaka in četrto oziroma zadnje mesto, torej brez kolajne. In veliko razočaranje.

Obisk gledalcev na teh olimpijskih igrah je skromen. Pjongčang nima zaledja kakšnega velemesta, poleg tega pa urnik ni prirejen za gledalce v živo, temveč za gledalce pred televizijskimi zasloni. Tako je večina tekem zvečer, ponoči, v temi in v mrazu.

Drsanje in hokej zelo obiskana
Najboljši obisk je na drsanju in hokeju, z naskokom pa seveda na kratkih progah. Pri nas slabo poznana disciplina je zelo privlačna tudi nam, ki nimamo svojih športnikov. Po več tekmovalcev na ledu hkrati, velika hitrost, prostora je malo, en napačen gib pomeni padec brez možnosti popravka. Vrstni red se pogosto premeša, povrhu pa je tudi nekaj sodniških presoj, kdo je zakrivil padec, ki v gneči pogosto za seboj potegne več drsalcev.

Večina išče priložnost na ledu
Ta šport je res atraktiven in ima prihodnost. Tudi sicer je prihodnost zimskih iger na ledu in ne na snegu. Kajti le na ledu je možna globalizacija športa, kakršno skuša uveljaviti Mednarodni olimpijski komite, in kakršna se za olimpizem, tako svetovno gibanje, tudi spodobi. Ledne dvorane se lahko razprostirajo povsod po svetu, imajo jih tudi v državah z vročim podnebjem. Smučanje ne zanima Srednje in Južne Amerike, ne Avstralije. V Avstraliji imajo te igre rekordno gledanost v zgodovini zimskih olimpijskih iger, med drugim tudi zato, ker je dve uri časovne razlike od Koreje. Nizozemci so brez smučarskih terenov in drsalna velesila. Afričani svojo priložnost za atrakcijo iščejo predvsem v bobu – torej spet na ledu, izmed Azijcev so na snegu konkurenčni le Japonci.

No, Slovenci pa smo se posvetili predvsem športom na snegu. Na ledu so v Pjongčangu nastopili le hokejisti in sankač.

Tudi sicer je prihodnost zimskih iger na ledu in ne na snegu. Kajti le na ledu je možna globalizacija športa, kakršno skuša uveljaviti MOK in kakršna se za olimpizem, tako svetovno gibanje, tudi spodobi.

Športna zgodba na Valu 202