ni preprosta, a za trdnejše temelje slovenskega športa je potreben tudi nov zakon, je prepričan Drago Balent.

Od 15. marca Balent opravlja nalogo novega vodje za šport na pristojnem vladnem ministrstvu. V tem času je poskrbel, da je močno oživela debata o samem sistemu slovenskega športa, ki sicer žanje izredne uspehe, a ima hkrati številne pomanjkljivosti.

V ponedeljkovem članku smo na MMC-ju obširno predstavili obseg javnega financiranja vrhunskega športa v Sloveniji, zaradi katerega se obeta še živahna razprava, saj predvsem moštveni športi niso zadovoljni. Pri tem moštvene zveze pod vprašaj postavljajo tudi vlogo Olimpijskega komiteja Slovenije, ki po drugi strani noče priznati velike odvisnosti od javnih sredstev.

Ali država namerava posegati v kategorizacijo športa?
Ne! Kategorizacija je in bo ostala pri zvezah. Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez se mora sam dogovarjati o tem, koliko je vreden podvodni ribolov, ples ali kaj tretjega. Tako kot razvrščanje športnih panog v skupine po prioriteti. Primerneje bi bilo, glede na slišano, da so olimpijski športi segmentirani posebej, da o njih ne odločajo neolimpijski športi, pri tem pa da o rekreaciji tudi ne odločajo tisti, ki so usmerjeni samo v vrhunski šport.

Zveze se morajo pogovarjati med seboj in dogovarjati ter ustvariti skupno strategijo. Na primer pri prirejanju velikih tekmovanj. Ne more se neka zveze spomniti, da bo priredila veliko tekmovanje, ki tudi veliko stane in bi tako zajedalo v skupna sredstva vsega športa. Pri tem ima OKS-ZŠZ veliko nalogo, da to koordinira in uskladi koledar velikih tekmovanj v Sloveniji, uskladi prioritete investicij v športu.

Korupcija v športnih krogih, zvezah, celo v OKS-u. Vprašanje, ki v zadnjih tednih buri športne duhove, potem ko ste jo omenili v nekaj pogovorih. Kako je s tem?
Korupcija je tema v vseh segmentih družbe in jaz verjamem, da se temu tudi šport ni mogel ogniti. Včasih se reče, da je šport poenostavljeno življenje oz. odsev družbe. Osebno sem korupcijo omenjal na podlagi strokovnega članka, ki se je dotikal konkurenčnosti Slovenije, avtorjev Iztok Retar in Rada Pišota, ki sta v ciljnem raziskovalnem projektu omenila, da je za konkurenčnost slovenskega športa treba urediti, da ni več ekskluzive Olimpijskega komiteja pri sponzorstvih, ker zaradi tega lahko ostaja premalo denarja za ostale panožne zveze, kjer je »proizvodnja« športa; omenila sta tudi problem, ki ga predstavlja korupcija, in sam sem samo povzel mnenje. V bistvu sam o tem nočem poglobljeno razpravljati, saj imamo inštitucije, ki se ukvarjajo s tem. Mi sicer vršimo nadzor nad namensko porabo denarja in ko ugotovimo nepravilnosti v skladu z zakonodajo, zahtevamo denar nazaj. Zadevo bi prepustil odgovornim inštitucijam, zagotovo pa je korupcija tudi v športu tako kot v celotni družbi prisotna. Ne smemo se slepiti, da je edino šport bela lisa glede tega.

Zakon o športu. Kako je z njegovo prenovo oz. ali boste pripravili povsem novega?
V preambuli Zakona o športu je zapisana letnica 1991, ko se še ni točno vedelo, kako in kaj, ko se je sistem spreminjal, in temu primeren je duh tega zakona, malce zastarel tako terminološko kot vsebinsko. Znotraj zakona nimamo sodobno urejenih pravic ne otrok, ne športnikov, ne trenerjev, mi nimamo urejenega preprečevanja dopinga, mi nimamo urejenega preprečevanja huliganstva, nimamo urejenega profesionalnega športa, ni ureditve za Fundacijo za šport ... Zaradi vsega tega je primerno, da vse to uredimo z novim zakonom, saj v omenjenem zakonu ni veliko členov, ki jih je primerno braniti. Zagotovo pa mora imeti šport že zaradi sofinanciranja iz javnih sredstev svoj zakon in svojo strategijo. Imamo že pripravljen osnutek za razpravo na temo sofinanciranja javnega interesa v športu, kar bo šlo zelo hitro v razpravo na operativni svet ministra za šport, tako strokovnemu svetu kot zvezam in športni javnosti. Osnutek upošteva vse dobre predloge s terena; mislim, da bo to kvaliteten zakon in ga bomo skušali sprejemati že v letošnjem letu.

Kakšna pa je zgodba z nacionalnim programom športa?
Nacionalni program, ki se je pisal pretekla leta, so pisali isti avtorji, ki pisali že prejšnji nacionalni program. Očitno program ni naletel na ugoden sprejem, saj je padel na medresorskem usklajevanju, ker so ga pisali neizkušeni pisci aktov, ki niso pravniki. Iz programa bomo pobrali, kar je koristnega, in poskušali predpisati, da si strategijo športa v Sloveniji, ki je prostočasna in prostovoljna dejavnost, piše Združenje športnih zvez samo, mi pa jim bomo pri temu pomagali s svojimi strokovnjaki. To imamo že zapisano, a nekaj je, če to napišeš v »nomotehnično« pravno pravi obliki, drugo pa je vrednostna usmeritev. In kakšne vrednote hočemo v športu, naj pove civilna družba, kjer bodo vključeni športniki s svojimi problemi, enako trenerji, klubi, zveze, OKS ... Na primer moramo izenačiti status trenerja v športu s statusom učitelja v šoli; končno sta enaka po izobrazbi, trenersko delo pa je dostikrat celo bolj zahtevno in podvrženo stalnemu preverjanju izidov.

Ali se bo novi športni zakon dotikal pereče problematike, ki jo izpostavljajo predvsem klubi. Visoki stroški prireditev, posebno varovanja, po drugi strani prepoved točenja alkoholnih pijač ...
V Nemčiji šport spada v okvir ministrstva za notranje zadeve ravno zaradi urejanja prireditev. Vrhunski šport je spektakel in ključna zadeva pri tem je, kako poskrbeti za veliko prireditev. Tudi zaradi tega imajo stadione polne in urejene. Ve se, kako se kandidira za prireditve, imajo urejen sistem »ticketinga«, marketinga ... Mislim, da se je treba zgledovati po tistih sredinah, kjer imajo te zadeve urejene, mi pa o profesionalnem oz. spektakelskem športu nimamo še nič zapisanega, ker je ta zakon pač izpred 20 let, ko še ni bilo takšnega profesionalizma. Imamo pa marsikaj zelo dobro urejeno, kot so panožne zveze, trenerske šole, pri čemer se mislimo tej kovačnici medalj še posebej posvetiti. Pri tem bomo pomagali športnikom pri prehodu v trenerske vode. Kot veste, smo notri dali, da se bivši vrhunski športniki s primerno usposobljenostjo lahko spremenijo v trenerje v štiriletnem obdobju po končanju kariere.

Mogoče se ravno zaradi zadnjega Fakulteta za šport počuti kar nekoliko ogrožena. Upravičeno?
Nikakor ni potrebe po tem. Fakulteta za šport s svojimi znanji je še naprej izjemno cenjena in njihova diploma nikakor ne izgublja na vrednosti, čeprav so si sami z »inflacijo hitrih diplom z usposabljanj« naredili medvedjo uslugo, zagotovo pa je potrebno, če si na primer trener hokeja, da moraš dobro drsati. In če si bil nekdaj profesionalni hokejist in reprezentant, imaš zagotovo dobre predispozicije za dobrega trenerja. Nekaj pedagoških in drugih znanj si je brez dvoma treba zagotoviti. Diplomantu fakultete za šport, ki je bil tudi reprezentant, se ni treba bati za službo, zagotovo pa karikirano rečeno nekdo samo z diplomo in brez drsalnega znanja ne more biti hokejski trener. Eno gre z drugim in ne eno brez drugega. Odpiramo vrata konkurenčnosti, ne samo papirjem, ampak predvsem znanju.

Nalog na direktoratu za šport je veliko. Kako jih razporediti v teh 4 letih mandata, da bodo lahko obrodile sadove?
Vedno so ključne prioritete, vedno je pomembno, kaj si zadaš za glavno nalogo. Država poskuša urejati področje s svojimi pravnimi akti, ki pa so dobri takrat, ko jih javnost sprejema in prihajajo iz potreb baze. Šport si želi biti tako urejen, da imajo financiranje najbolj urejeno tisti, ki si po mnenju večine to najbolj zaslužijo. Ne more dobiti vseh 110 disciplin oz. 60 zvez enako denarja. Vedeti moramo kaj so naše prioritete, katerih 10-20 športov pride v prvo skupino sofinanciranja, kaj je tipična rekreacija in katere zadeve so komercialne, ki sploh ne spadajo med sofinanciranje, ker se lahko na trgu čisto dobro znajdejo. Vse to je treba segmentirati, za kar sta potrebna modrost in znanje najboljših kadrov. Nimamo jih veliko, a tisti, ki jih imamo, so pa dobri. Predvsem pa je treba prisluhniti usklajenim strategijam združenih športnih zvez.