24-letna blejska plavalka avgusta v Londonu ni ponovila pekinškega olimpijskega srebra, vendar je vseeno uživala, ker je imela tam toliko prijateljev. Športna kariera zdaj ni več na prvem mestu. Vse bo podredila študiju v Kaliforniji, kjer je dobila tudi delovno mesto v laboratoriju, tako da bo sodelovala pri raziskavah na področju nevropsihologije. Zaveda se, da od plavanja ne more živeti: "Če bi Sloveniji priplavala še eno medaljo, bi bilo vseeno, ker še vedno nisem dobila izplačane nagrade za medaljo iz Pekinga."

Po letošnjih olimpijskih igrah ni bilo veliko slišati o vas. Ste kaj presenečeni, da so vas novinarji, ki so vas pred štirimi leti tako oblegali, zdaj hitro pozabili?
Ne, prav nič nisem občutila, da bi me novinarji pozabili. Vsi so bili zelo korektni in dobri do mene. Pisali so same lepe stvari, zato sem jim tudi hvaležna.

Kako vam gre študij na univerzi v Berkeleyju?
Študij mi gre enkratno. Kot vsak semester imam spet izredno zanimiva predavanja in z veseljem se učim. Spoznala sem enkratno profesorico, ki me navdušuje vsak dan. Ponudila mi je delo v svojem laboratoriju, tako da bom z njo sodelovala v naslednjem semestru.

Menda so pripravili lep sprejem za tiste, ki ste nastopili v Londonu ...
Kot olimpijec si tukaj zelo spoštovan. Imeli smo prečudovito večerjo za vse olimpijce iz našega zaliva (Bay Area). Naslednji teden imamo še predstavitev olimpijcev na domačem nogometnem igrišču pred 50.000-glavo množico. Veliko proslav smo imeli za skupno zmago na NCAA-prvenstvu. Letos je bilo sploh posebno, ker sem osvojila tudi individualni naslov. Vsi ti občutki spoštovanja so res enkratni.

Ste še vedno vsak dan v bazenu? Koliko sploh še plavate?
Plavam vsake toliko časa. Ostajam 'fit' na različne načine: tečem, plešem, imam atletske treninge na stadionu, pilates, spin ... Trenutno plavam za svoj užitek, ker po sedemnajstih letih treningov in neprestanih naporov telo potrebuje malo počitka.

Je to, da plavate samo še za svoj užitek, že znak, da ste v Londonu še zadnjič tekmovali kot vrhunska plavalka? Kakšne so možnosti, da se še vrnete, da morda plavate še na kakšnem velikem tekmovanju?
Možnosti, da se vrnem, so še odprte. Če se bom en dan odločila, da si želim doseči še nekaj posebnega v svoji karieri, bom to tudi storila. Če bodo življenjski načrti vodili v drugo smer, bo pač tako.

Nastopiti v polfinalu olimpijskih iger je uspeh, vendar ne za nekoga, ki je štiri leta prej osvojil medaljo. Se strinjate, da ste bili v Londonu med poraženkami?
V Londonu nisem bila med poraženkami. Težko preštejem plavalke, ki so imele v zadnjih štirih letih takšen urnik kot jaz. Ponosna sem na svojo odločitev, da sem odšla v Ameriko na študij in medtem doživela najlepše trenutke v plavalni karieri skupaj z mojo ekipo punc. Znanja in življenjskih izkušenj, ki sem jih pridobila na Berkeleyju, ne bi zamenjala za sto zlatih olimpijskih medalj. Dala sem vse od sebe, in konec koncev je to najpomembneje. 14. mesto je vseeno zelo lep uspeh. Koliko velikih plavalnih imen letos ni niti prišlo v polfinale, kaj šele v finale.

Na univerzi v Berkeleyju ste se naučili ogromno o psihologiji, o možganih. Nekateri bi rekli, da ste v Londonu pregoreli v preveliki želji, ampak najbrž psihološka priprava ni igrala vloge. Bili ste enostavno počasnejši kot pred štirimi leti ...
Psihološka priprava je izredno pomembna. V London sem odšla zelo samozavestna in verjela sem vase, da lahko dosežem finale. Fizično se mi dirka ni izšla. Ko gledam nazaj, vidim, da mi je manjkala moč v zaveslaju. Kot športnica sem vsak dan maksimalno izkoristila trening. Enkrat se izide, enkrat ne.

Ko ste v Pekingu osvojili srebro, ste rekli, da je morda še bolje, ker niste zmagali, saj vas bo naslednja štiri leta motivirala misel na olimpijski naslov. Pa ste res bili maksimalno motivirani ali pa vas je olimpijska medalja prej uspavala kot motivirala?
Olimpijska medalja me niti malo ni uspavala. Vedno je lepo imeti še višje cilje, ki te vsak dan motivirajo in olajšajo napore, ki jih preživljaš iz dneva v dan.

Samo čestitamo vam lahko, da ste tako uspešni pri študiju, vendar ne morete zanikati, da je to terjalo davek in povzročilo padec vaše športne kariere. Vam je morda vsaj malo žal, da niste kakšnega letnika študija žrtvovali za olimpijske igre v Londonu?
To, da sem se odločila za študij na tako priznani univerzi, je najboljša odločitev, ki sem jo naredila v življenju. Z olimpijsko medaljo v Pekingu sem izpolnila svoje največje otroške sanje, zato sem se odločila, da takoj naprej sledim svojim drugim sanjam, in to je izobrazba. V petih letih mi univerza plača 250 tisoč dolarjev za to, da tukaj plavam in študiram. Če bi Sloveniji priplavala še eno medaljo, bi bilo vseeno, ker še vedno nisem dobila izplačane nagrade za medaljo iz Pekinga. Poleg tega, da tukaj dobim polno štipendijo, sem tudi v pozitivni okolici, kjer so ljudje željni znanja. Znanje in izkušnje mi bodo dobro služile vse življenje.

Še enkrat vprašanje, ki vam gre morda že na živce: ali ste v ZDA trenirali manj in slabše kot bi v Sloveniji? Rezultati so pač najboljši kazalnik in dejstvo je, da tako hitro, kot ste plavali v Pekingu, niste nikoli več. Niti na sekundo se niste približali tistemu dosežku!
V ZDA sem izjemno trenirala. Vsa leta pred olimpijado sem se domov vračala dva meseca pred glavno tekmo (na evropska in svetovna prvenstva) in vsa ta leta plavala hitreje kot letos, ko sem bila doma pet mesecev.

Ste se morda v Kaliforniji s kakšne zabave vrnili prepozno in bili zato naslednji dan na treningu preutrujeni?
Vsakemu, ki ne ve, kako je biti vrhunski športnik in študent obenem, bi želela, da bi to samo en dan izkusil. Zjutraj vstajaš ob petih, treniraš, greš na predavanja in direktno spet na trening. Zvečer pa spet na kakšno predavanje. Če želiš imeti izjemne ocene, se non-stop učiš - na avtobusih, letalih, pišeš eseje za naprej, skratka - vsako minuto izkoristiš. Vsak drugi vikend imaš tudi tekmo. Spat hodiš ob 21. uri. Imaš obveznost do ekipe, da si vsak trening maksimalno prisoten. Sem izredno disciplinirana in vem, da če grem eno uro pozneje spat, se mi bo poznalo na treningu, kaj šele, da bi razmišljala o žurkah.

Ko ste marca prekinili študij in prišli na priprave v Slovenijo, ste verjetno pričakovali, da se bo odprlo in da boste v štirih oz. petih mesecih spet tako pripravljeni, kot ste bili v Pekingu. Toda pravega napredka ni bilo. Kdaj ste dojeli, da bi bil pravzaprav čudež, če bi v Londonu plavali v finalu na 200 metrov prosto?
V čudeže nisem verjela. Verjela pa sem v to, da se mi bo ves ta trud, ki sem ga vložila, poplačal.

Zanimivo je, da ste vseeno uživali v Londonu, in pravite, da so bile to vaše najljubše olimpijske igre. Zakaj, če ni bilo takšnega rezultata, kot ste si želeli?
Plavalni rezultati ne definirajo sreče in zadovoljstva. Iz vsake tekme se najbolj spomniš druženja s prijatelji. Tokrat sem jih na olimpijadi imela mali milijon in z njimi uživala, se smejala, navijala in jokala od sreče.

Petkratni olimpijski prvak Ian Thorpe je v biografiji, ki bo kmalu izšla, priznal, da je trpel za depresijo, da je med letoma 2002 in 2004 pogosto posegal po alkoholu in celo razmišljal o samomoru. Verjetno vi niste imeli takšnih težav, saj ste izjemno pozitivna oseba, pa vseeno: ste imeli kdaj kakšne slabe dneve? Kdaj v karieri je bilo najtežje?
Najtežje v karieri mi je bilo to, da sem se vedno branila, če kaj ni šlo po načrtih, in mislila, da moram zadovoljevati druge ljudi. Zdaj vem, da je vse, kar je pomembno, to, da sem jaz srečna.

Boste po koncu študija ostali v ZDA ali bi se radi vrnili v Slovenijo?
Po študiju ostanem se v ZDA, ker želim nadaljevati podiplomski studij.

Koliko kilogramov ste pridobili po Londonu?
Kilogramov imam manj!

Zato pa imate zdaj verjetno več časa za ljubezen. Kako je na tem področju?
To je pa takšna stvar, ki jo bom vedno zadržala zase.