Tretja himalajska odprava Univerze v Ljubljani je pred dnevi (25. avgusta) končala odpravo na 8125 m visokem Nanga Parbatu v Pakistanu, kamor je odpotovala že 15. julija in nato do 24. julija pod diamirskim ostenjem gore postavila bazni tabor na nadmorski višini 4250 m. Do 10. avgusta so Slovenci opravili nekaj raziskovalnih in aklimatizacijskih vzponov v sami steni in na okoliških vrhovih, nato pa so štirje člani zapustili odpravo, tako da so v Himalaji ostali le še Mojca Švajger, Viki Grošelj in Irena Mrak. Ocenili so, da zaradi slabih snežnih razmer (malo snega) in posledično velike nevarnosti padajočega kamenja vzpon na goro na klasičen način, to je opremljanje gore s postavljanjem taborov in fiksiranjem vrvi, praktično ni mogoč. Edina realna možnost bi bil poskus vzpona v alpskem slogu.

Šele 17. avgusta se je vreme toliko izboljšalo, da sta Švajgerjeva in Mrakova začeli vzpon. Prvi dan sta prespali na višini 4750 m. Naslednji dan sta do poldneva dosegli višino 5800 m, ko ju je zajelo poslabšanje vremena z močnim sneženjem, zato sta si tam uredili bivak, je iz Himalaje sporočila vodja odprave Mrakova.

Prodor povsem na vrh ni bil mogoč
Zaradi nenehnega plazenja novozapadlega snega sta morali slovenski plezalki čakati ves naslednji dan in še eno noč, preden sta nadaljevali vzpon, 21. avgusta pa sta splezali do višine 7200 m in si tam pripravili peti bivak. Naslednji dan jima kljub več poskusom v poledeneli skalni oviri na višini 7350 m ni uspelo najti prehoda proti levi, ki bi jima omogočil prodor proti glavnemu vrhu Nanga Parbata. Vrnili sta se na višino 7200 m in tam prebili šesto noč v steni. Nato sta 23. avgusta zjutraj začeli plezati naravnost navzgor proti robu Diamirske stene in ga ob 13.30 dosegli na višini 7590 m.

Slovenska smer
Preplezana smer od ledenika Diama (4470 m) do roba stene je kombinacija Messnerjeve smeri iz leta 1978, njegove sestopne smeri in prvenstvenega vzpona. Ocena težavnosti izrazito ledne smeri je 45-60 stopinj (70 stopinj). Švajgerjeva in Mrakova sta jo poimenovali Slovenska smer.

150-metrski zdrs na srečo brez zlomov
Istega dne sta se plezalki spustili nazaj do bivaka na višini 7200 m in v njem prebili svojo sedmo noč v steni, nato pa 24. avgusta nadaljevali sestop, ki pa se je v najnevarnejšem delu, to je mimo Messnerjevega seraka, v strmem ledu končal z zdrsom obeh, a na srečo sta se padca kakšnih 150 m nižje srečno končala brez zlomov, a s kar veliko krvi. Vse dni vzpona in sestopa je plezalki iz baze prek satelitskega telefona spodbujal in usmerjal Viki Grošelj.

Čeprav plezalkama ni uspelo stopiti na glavni vrh Nanga Parbata, Grošelj meni, da gre pri njunem vzponu za absolutno največji slovenski ženski dosežek vseh časov v Himalaji.

Grošelj navdušen nad plezalkama
"Gre za enega največjih plezalnih ženskih podvigov na svetu nasploh, verjetno celo za največjega. Steno sta preplezali v čistem alpskem slogu, povsem v skladu z najsodobnejšo vizijo vrhunskega plezanja v Himalaji. Prikazali sta osupljivo vztrajnost, odločnost in neverjeten pogum, saj jima je bilo jasno, da nad višino 4700 m v steni ne moreta pričakovati kakršne koli pomoči. Vseh devet dni sta bili v orjaški steni povsem sami. Dokaj dobro poznam in spremljam vrhunske himalajske dosežke, a kot se spomnim, kaj podobnega do danes ni uspelo nobeni ženski navezi ali soloplezalki na svetu," je dejal Grošelj.