Bojan Tokić je najboljši slovenski namiznoteniški igralec. Foto: NTZS
Bojan Tokić je najboljši slovenski namiznoteniški igralec. Foto: NTZS
Z zmago proti tretjemu igralcu sveta Dimitriju Ovtcharovu se je na tekmi z Nemčijo izkazal Darko Jorgić. Foto: nzts

Na severu Evrope je več kot 70 reprezentanc v moški in ženski konkurenci, seveda pa najviše merijo Kitajci, ki kljub vsem spremembam v namiznem tenisu držijo primat v tem športu. Po lanskem tretjem mestu slovenske moške vrste na evropskem prvenstvu so apetiti okrog naše reprezentance močno zrasli. Za nameček je Bojan Tokić skupaj s precej mlajšimi igralci odlično odigral tudi nove kvalifikacije za naslednje evropsko druženje zdaj ne več igralcev s celuloidno, ampak plastično žogico. Na podlagi mesta na svetovni lestvici, ki so si ga naši igralci priborili v zadnjem obdobju, je Slovenija za las na 23. mestu ujela tudi nastopanje v elitni druščini najboljših reprezentanc v zagotovo enem najbolj množičnih športov na svetu, če ne celo najbolj množičnem.

Že ob žrebu, ki nam je namenil evropske prvake Nemce in domačine Švede ter skorajda rezervno reprezentanco Kitajske, Hongkong, je bilo jasno, da bo težko seči na prva tri mesta, ki so tudi v drugem delu prvenstva zagotavljala boj za medalje. Sam sicer mislim, da je kar malo pobalinsko v tej druščini razmišljati o tem, ampak vsak športnik dobro ve: če nima visoko postavljenih ciljev, do tja nikoli ne bo prišel. Že po olimpijskih igrah v Riu, ki so bile njegove tretje, nam je Bojan Tokić pripovedoval, da si v Tokiu želi ob sebi tudi druge slovenske igralce in celotno moštvo. Takrat smo ob teh besedah ostali z odprtimi usti, nekaj naslednjih dosežkov pa nam je nakazalo, da je to popolna realnost. In tudi če prvi del prvenstva naši moški vrsti ni prinesel več kot zmage nad Egiptom, je to zagotovo želja in cilj vseh štirih namiznoteniških mušketirjev, ki jih zdaj vodi Andreja Ojsteršek Urh, kar je tudi posebnost v svetu moškega namiznega tenisa.

Z žensko reprezentanco se že nekaj let ubada njena sestra Vesna, ki je bila nadvse razočarana ob zadnjem uspehu in zmagi njenih igralk v drugem razredu evropskega prvenstva. Šele po prvenstvu je izvedela, da to ne pomeni napredovanja, saj se tekmovalni sistemi v tej panogi zares prepogosto menjajo. In kot kaže, bo menjava tudi v svetovnih okvirih. Kar nekaj reprezentanc, sploh pa najboljše, si prizadevajo, da bi se na zaključku prvenstva zbralo le 32 najboljših reprezentanc na svetu. Za zdaj sicer obstaja pravilo, da bosta dve najboljši vrsti drugega in tretjega kakovostnega razreda čez dve leti skočili razred više. Tudi pravila igranja čez dve leti so že napisana, ampak dokler to ne bo povsem držalo, še močno visi v zraku. Je pa dejstvo, da se igralci in stroka s tem ne smejo pretirano ukvarjati, pomemben je predvsem končni dosežek. In ko je ta dober, te tudi morebitne spremembe ne morejo vreči iz tira.

Pomembneje pa bo, da se bodo vsi igralci čim prej privadili in tudi uskladili svojo igro z novo žogico, s katero se zdaj prvič igra na svetovnem prvenstvu. Marsikomu povzroča veliko težav. Namizni tenis pa ima toliko možnosti v le eni igri, da možnosti za vidni dosežek, če ni stalnega prilagajanja, takoj splavajo po vodi.