Zgodovinski posnetek: Andreja Štremflja je takole v objektiv ujel Nejc Zaplotnik. Foto: Nejc Zaplotnik

Vodja odprave Tone Škarja in drugi člani 25-članske odprave, ki so v baznem taboru stiskali pesti, so bili presrečni. Trdo skupinsko delo, ki je skupaj s pripravami trajalo dve leti, se je končalo zmagoslavno, na najlepši možni način: z osvojitvijo tako želene strehe sveta, kot pravimo 8848 metrov visokemu Mount Everestu oz. Čomolungmi v tibetanščini oz. Sagarmathi v nepalščini. S smerjo po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za najtežjo, se je odprava zapisala v svetovno alpinistično zgodovino. Dva dni pozneje so se na Mount Everest povzpeli še Stane Belak – Šrauf, Stipe Božić (kot prvi Hrvat) in nepalski šerpa Ang Phu, ki pa se je ob sestopu smrtno ponesrečil.

Jugoslovanska odprava na M. Everest 1979

Kot poudarjajo še živeči člani odprave, ki imajo v teh dneh polne urnike z različnimi slovesnostmi v počastitev tega uspeha, je šlo za skupinsko delo. "Sama gora je bila takšna, da nas je sama po sebi združevala. Vsakemu je bilo jasno, da brez popolnega sodelovanja in žrtvovanja za druge ni uspeha," je ob obletnici osvojitve vrha za MMC dejal vodja odprave Škarja in ob tem poudarja, da so takrat člani odprave čutili veliko odgovornost, da morajo uspeti.

Spomini na prelomne dogodke pred 40 leti so zelo živi še danes. "Ugotovili smo, da se z leti spomini po svoje povečajo, očistijo se balasta in okrepi se pravzaprav naša zavest o veličini tega dejanja. To je bilo dejansko skupno delo," Kot pravi, so zdaj v ospredju predvsem osebne zgodbe, in navede vsebino zadnjega Planinskega vestnika, v katerem je vrsta člankov, v katerih so člani odprave opisali svoje zgodbe. "Zanimivo je, da so vsi ti članki osebni, a hkrati v sozvočju."

20 ton opreme: šerpe so opravili izjemno delo. Foto: Stane Klemenc/BoBo

Odprava se je začela že dve leti prej
Na čelu odprave, s katero se je želela Jugoslavija umestiti na alpinistični zemljevid, je bil Tone Škarja, ki je skupno vodil 21 odprav, Everest 1979 pa ima med njimi razumljivo prav posebno mesto. V takratni Jugoslaviji so bili Slovenci na področju alpinizma vodilni, prve odprave, ki so potekale v okviru planinske zveze, so bile skoraj v celoti slovenske. "Kar smo osvojili, smo označili, in to je potem seveda pomagalo tudi drugim, ki so prišli za nami. Pri odpravi leta 1965 sem videl, kako lahko napačna poteza zapravi odpravo. Ena napaka na hribu lahko povzročil, da se za en teden vse zamakne. Gre za grajenje piramide, da je odprava res uspešna," je pred leti v intervjuju za MMC Škarja, sicer takrat tudi sam izvrsten alpinist, orisal takratne "razmere za delo," ko so v 60. in začetku 70. letih osvajali vrhove v Kavkazu in pozneje že Himalaji.

Osvajanje najvišjega vrha se je začelo na zelo ravnih tleh dve leti pred podvigom. Najprej je bilo treba izbrati člane odprave, potem poskrbeti za vso opremo in hrano, organizirati prevoz in drugo logistiko. Dela je bil torej vrh čez glavo, oblasti, podjetja in splošna javnost pa so bile k sreči premikanju mejnikov naklonjene.

"Po pravici povedano, sploh ne morem odgovoriti na to, kako sem doživljal tisti čas. V času priprav sem službeno hodil po različnih sejmih in hkrati obletal vse mogoče proizvajalce, ker sem iskal primerno opremo. Ta nacionalni naboj pri tej odpravi je bil izjemen: iz vseh koncev in krajev so bila podjetja, ki so izdelovala stvari, ki smo jih potrebovali. Po pravici povedano, nimam pojma, od kod energija, da smo to skupaj spravili," se je spominjal prelomnega časa. "Ko so šli sodelavci na kavo, sem jaz skakal na Planinsko zvezo, popoldne in zvečer sem nonstop nekaj delal ter spal po štiri ure. To ni bilo enostavno, ampak takrat je bilo to čisto normalno."

Člani odprave 1979
Tone Škarja (vodja odprave), Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Stipe Božič(snemalec do vrha Everesta), Muhamed Gafič, Franček Knez, Ivan Kotnik,Marjan Manfreda, Vanja Matijevec,Vlado Mesarič, Dušan Podbevšek,Muhamed Šišič, Andrej in Marko Štremfelj, Nejc Zaplotnik, Jože Zupan,Stane Belak, namestnik vodje; Tomaž Jamnik je vodil transport materiala od Ljubljane do zadnjega tabora pod vrhom;Bojan Pollak (prehrana), Štefan Marenče je (konstruiranje in postavitev ročne žičnice), Roman Robas (finance),Viktor Grošelj je vodil fizične priprave moštva; Stane Klemenc (ekonomska propaganda; Evgen Vavken in Igor Tekavčič (zdravstvo).
Tone Škarja leta 1979 Foto: Stane Klemenc/BoBo

25-članska jugoslovanska odprava, med njimi 21 Slovencev, in šest spremljevalcev, in z njimi 20 ton opreme (večino so več tednov zbirali in pakirali v kletnih etažah Kliničnega centra), je v Nepal odšla marca 1979, ko je dobila dovoljenje za Zahodni greben. Slovenska planinska zveza je za vzpon na Everest zaprosila že leta 1974, tri leta pozneje je bil določen glavni okvir odprave, spomladi 1978, torej leto pred odpravo, pa je v osrčje Himalaje odšla petčlanska izvidniška ekipa.

Tudi žičnico so postavili
Že premik potrebne opreme je bil velik logistični zalogaj. Ekipa je več tednov trdo delala, postavljala bazne tabore na različnih višinah, ‒ do tam so nekateri odšli peš, drugi z letalom ‒, naredili pa so celo žičnico na sedlo Lho La. Gre za 700 metrov visoko steno, ki je zgoraj popolnoma previsna in je predstavljala veliko težavo zahodnega grebena. Žičnico je konstruiral Štefan Marenče, za njeno postavitev pa so bili ključni podatki, ki so jih pridobili med izvidniško odpravo leto prej. Kot je pojasnil Škarja, je bil tisti greben tak, da tudi šerpe ne bi mogli tam nositi težkih nahrbtnikov, zato so z vrvjo izmerili oddaljenost od previsa. Idejno je nastala daleč od himalajskih vršacev. "Potem smo šli doma na Šmarno goro in na podlagi meritev izdelali tako ročno žičnico. Takrat sem bil še načelnik GRS Kamnik in smo nov vitel kupili, starega pa vzeli v Himalajo. In potem smo to navijali: to so bili res "šihti", ko smo tovor gor vlekli. Izkopali smo tudi jamo, in sicer smo izkopali kar 65 kubičnih metrov ledu," se je spominjal podviga in dodal, da so si potem še tri leta pozneje lahko alpinisti pomagali z votlino.

Veselje ob vrnitvi Zaplotnika in Štremflja v bazni tabor. Foto: Stane Klemenc/BoBo
Andrej Štremfelj in Tone Škarja februarja na Festivalu gorniškega filma, kjer je imel Štremfelj predavanje o vzponu pred 40 leti.Foto: BoBo

Čakanje na ugodne razmere
Pri celotnem projektu so bili seveda odvisni od vremena. Dolge tedne čakanja na vzpon, ki ga je zamaknilo tudi slabo vreme, sneg in močan veter, so preživljali tudi ob pisanju pisem. Kot je večkrat povedal Štremfelj, je bilo plezanja bore malo, drugega dela pa zelo veliko. "Bilo je minus 40 stopinj Celzija. Za fina dela smo odložili rokavice, toda samo za kakšno minuto, potem pa takoj nazaj na toplo." Sam ob začetku odprave tudi ni imel velikega upanja, da bi lahko bil med tistimi, ki se bodo na vrh dejansko povzpeli, saj je bilo v ekipi več alpinistov z več izkušnjami. Ob vseh dvomih pa so ga pestile še različne zdravstvene težave, od poškodovanega prsta do bolečega zoba.

Nam bo uspelo ali ne?
Njihovo udejstvovanje v himalajskem pogorju je spremljala celotna Jugoslavija. V domovini so imeli številni pričakovanja, da bi bilo odlično, če bi jim vzpon uspel na 1. maj, praznik dela, ali 9. maj na dan zmage. Usoda je hotela drugače. Splet okoliščin je bil, da so se tistega zgodovinskega dne na pot proti vrhu odpravili Nejc Zaplotnik in brata Andrej in Marko Štremfelj, a za Marka je bilo sanj o osvojitvi vrha hitro konec. Že približno po 100 metrih vzpona iz zadnjega tabora je začel mahati z rokami, da ima težave z ventilom za dovod kisika, in moral se je obrniti, saj ni želel ovirati Nejčevega in Andrejevega vzpona. Kot je dejal, je vedel, da je to edina pametna odločitev, "ker bi jima delal samo zgago brez kisika". Nejc in Andrej, ki ga je to, da se je moral brat vrniti, iztirilo, a se je hitro zbral, sta nadaljevala pot proti vrhu.

Brata Štremfelj. Foto: Stane Klemenc/BoBo

Pri 22. na vrhu sveta: "Nisva vedela, kaj bi"
Da sta osvojila vrh, je imel, tako Štremfelj, največ zaslug Nejc, ki ga je vseskozi bodril in jima dvigoval moralo. Sredi dneva, natančneje ob 13.51, sta osvojila vrh, pod njima je, dobesedno, ležal ves svet. "Nisva vedela, kaj bi. V bazi nas je bilo dva meseca 25 dedcev skupaj, pogovarjali smo se o vsem mogočem, na koncu smo prišli še na blejske kremšnite. Ampak kaj bomo pa delali, ko bomo prišli na vrh, kako se bomo vedli, se nismo pa nikoli pogovorili. Ker je to malo vraževerje, ker ne bi vnaprej napovedovali, kaj bo. Potem se je pa zgodilo, in res nisva vedela, kaj bi," se je osvojitve svetega grala alpinizma spominjal Štremfelj, ki je vrh takrat osvojil kot 22-letnik. Časa za slavje ni bilo veliko, opravila sta formalnost in se posvetila težavnemu sestopu. Čakala ju je še naporna pot do počitka v šotoru. Sestop je zaznamoval srhljiv Andrejev zdrs, ki se je k sreči končal srečno: po več kot 100 metrih se mu je uspelo z zadnjimi ostanki moči rešiti s cepinom. Naslednji dan ju je bolela vsaka kost. "Tudi tiste, ki jih nisva imela".

Ang Phu in Stane Belak Šrauf. Foto: Stipe Božič/BoBo
Štremfelj še enkrat na vrh, z ženo
Štremfelj se je še enkrat povzpel na vrh sveta, in sicer skupaj z ženo Marijo leta 1990. S tem sta se vpisala v zgodovino kot prvi zakonski par na vrhu Mount Everesta.

Veselje kolegov je bilo veliko, odpravo je navdalo upanje, da utegne vrh osvojiti še kdo. To se je res zgodilo. Dva dni pozneje ob 14.30 so se na vrh povzpeli še Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić (kot prvi Hrvat) in šerpa Ang Phu. "Tone, pozdravljam te z najvišjega vrha sveta!" je vodjo odprave pozdravil Šrauf.

"Bili smo moštvo, bili smo ekipa. Brez te zagnanosti nam ne bi uspelo. Osebno sem bil na vrhu presrečen, evforičen," se mejnika spominja Božić. Kot je pojasnil, se je ob zgodovinskih podobah z vrha zavedel, da so posnetki pomembni ne le za ekipo, temveč tudi za javnost.

Sledil je velik šok: pri sestopu, ki ga je krojilo zelo slabo vreme, se je zgodila tragedija. Ang Phu, ki se je prvi v zgodovini na Mount Everest povzpel po dveh različnih smereh, se je, potem ko jim je uspelo noč preživeti v snežnem metežu, sklonil po čaj, a žal zdrsnil in omahnil v globino. S smrtjo Ang Phuja je veselje zaradi veličastnega dosežka zamenjala žalost, ki je bila potem glavna sopotnica težaškega dela, ki je bilo pred njimi. Vse je bilo namreč treba pospraviti, se posloviti od gore in oditi v dolino.

Zbrani člani odprave na Festivalu gorniškega filma. Foto: BoBo

Ni primerjave z današnjimi množičnimi vzponi
Na vprašanje, kako danes primerja dogajanje na Mount Everestu, kamor se v vremensko primernih dneh povzpne tudi več sto ljudi, seveda ob velikem finančnem vplačilu, z vzponom pred 40 leti, Škarja odgovarja, da "je bila to smer, ki ni imela nobene povezave z množičnimi vzponi, ki smo jim priča danes. To smer so ponovili le še enkrat. Nemogoče je torej primerjati naš vzpon z množičnimi vzponi danes."

Bolgari ponovili smer
Jugoslovanska smer po zahodnem grebenu še zdaj velja za najtežjo smer. Ponovitev je uspela le še Bolgarom. Leta 1984 so namreč Bolgari ponovili smer, a je pri vrnitvi po grebenu umrl vodja Kristo Prodanov, prvi Bolgar na vrhu Mount Everesta (in prvi, ki se je nanj povzpel aprila), zato je naslednja naveza potem sestopila po normalni smeri. Poljaki so se lotili Zahodnega grebena po jugoslovanski smeri do Zahodne rame, potem pa sledili ameriški smeri iz leta 1963 v severno pobočje in po Hornbeinovem kuloarju (kjer sta sestopila Nejc in Andrej) dosegli vrh, torej polovično po Zahodnem grebenu. Pri sestopu jih je pet umrlo. Drugih uspešnih ponovitev ni bilo, poskusov pa je bilo veliko.
Zakonca Štremfelj - prva zakonca na vrhu Everesta

V galeriji si lahko ogledate fotografije Staneta Klemenca.

Člani odprave na Everest 1979: Vsak ima svojo zgodbo