Z zmago na nedavnem kvalifikacijskem turnirju v Skopju Slovenija ostaja tudi v konkurenci za svoj premierni preboj na svetovno prvenstvo.

Slovenija je na evropskem prvenstvu prvič nastopila leta 2003 v Italiji. Nato je bila dvakrat neuspešna v kvalifikacijah, od Madžarske leta 2010 pa je vedno zraven. Enega pomembnejših korakov proti najboljši deseterici je naredila pred petimi leti v belgijskem Antwerpnu s prvo zmago in prvim napredovanjem iz skupine. Uspeh je ponovila tudi na lanskem evropskem prvenstvu v Stožicah s še enim nastopom v četrtfinalu, ki se vendarle zdi skrajni domet našega reprezentančnega futsala. Na tem nivoju se namreč naši igralci merijo s tekmeci, katerim je igranje dvoranskega nogometa poklic, zanje pa skrbi vrhunski profesionalni pogon. Slednjega je sicer na zelo soliden nivo dvignila tudi naša zveza, medtem ko igralci še vedno ostajajo razpeti med svojimi službami in aktivnostmi na treningih in tekmah in za reprezentančne akcije koristijo svoj dopust. In iz tega zornega kota je vztrajanje znotraj najboljše evropske deseterice toliko večji dosežek.

Res je sicer, da igralcev nihče ne vpraša, kaj počnejo, ko ne igrajo nogometa, ko so na igrišču so v principu vsi enaki, je pa vprašanje kaj prinesejo s seboj. Bi potemtakem lahko za naše reprezentante rekli, da so amaterski profesionalci ali profesionalni amaterji? Verjetno so nekje vmes. Kar počnejo na igrišču, na treningih in tekmah praktično ne odstopa veliko od tistega, kar delajo najboljši, ki gredo na igrišče v službo, razlika je predvsem v količini časa, ki ga eni in drugi posvečajo futsalu. Tu tudi nastanejo razhajanja, ki naše zaustavljajo v četrtfinalih oziroma na odločilnih tekmah za preboj na svetovna prvenstva, kamor še ni stopila slovenska noga.

Da je prav količina treningov s primernim počitkom namesto usklajevanja službenih in športnih obveznosti edini recept za uspeh je pokazalo že omenjeno evropsko prvenstvo v Antwerpnu s sploh prvimi osvojenimi točkami na prvenstvih stare celine. Takrat je namreč večina reprezentantov igrala v tujini, potipali so profesionalni nogometni kruh in rezultat je bil opazen. Generacija, ki ji je to uspelo vztraja in zagotovo je iz tistega obdobja prinesla nekaj, s čimer še vedno uspešno odbija napade nižjerangiranih in izziva najboljše. Pa še en vidik velja omeniti: večina reprezentantov igra v enem klubu, pri državnem prvaku Dobovcu, kar prispeva k uigranosti, poleg tega se igralci v prostem času udeležujejo močnih turnirjev, tudi znamenitega zagrebškega Kutija šibica, s čimer lahko razvijejo tudi elemente domišljije v igri, ki je pravi profesionalci, vpeti v kalupe, ne morejo v takšni meri. Res je, v igri naše izbrane vrste se čuti tudi nekaj tovrstnih posebnosti, s katerimi lahko presenetijo tudi futsal velesile.

Selektor Andrej Dobovičnik, ki je v Skopju odslužil kazen, se vrača na trenersko klop. Z videnim je več kot zadovoljen.