S prvenstvenim vzponom po severovzhodni steni 6.615 metrov visoke gore K7 West sta
S prvenstvenim vzponom po severovzhodni steni 6.615 metrov visoke gore K7 West sta "sanjača zlatih jam" Luka Stražar in Nejc Marčič v štirih dnevih (iz tabora na vrh in nazaj) od 6.-9. septembra 2011 pisala zgodovino. Foto: Arhiv odprave Charakusa 2011
"Plezanje v novih smereh ima poseben čar." Foto: Arhiv odprave Charakusa 2011
Nejc Marčič in Luka Stražar
Na slovesnosti v Courmayeurju: "Lepše je plezati, kot biti v tisti gneči pred kamerami. Tega alpinisti nismo navajeni." Foto: PZS
Imeli smo zelo malo pripomočkov za varovanje, malo hrane in pijače. Hiter moraš biti, težak nahrbtnik pa te zaustavlja. Foto: Arhiv odprave Charakusa 2011

v K7 West.

23-letni Stražar in 26-letni Marčič sta v alpskem slogu preplezala 1.600 metrov visoko steno K7 West (6.615 m) v Pakistanu in se vpisala v zgodovino. Žirija je poudarila, da želi s tem, ko je nagradila mlada Slovenca, navdušiti vse mlade alpiniste po svetu, da pristopajo k alpinizmu in plezanju s strastjo, s spoštovanjem do gora, narave, soplezalcev in s ponižnostjo, skromnostjo. "Alpinizem ni tekmovanje, alpinizem se rodi v srcu, ki iz njega izhaja."

Stražar in Marčič sta postala tudi ime tedna na Valu 202. Slovenci so spet dokazali, kako cenijo alpinistične presežke in so jima namenili največ glasov. Objavljamo pogovor z Nejcem Marčičem za Val 202 (posnetek lahko poslušate TUKAJ).


Kako bi primerjali ti doživetji - preplezano smer in nagrado zlati cepin?
Težko je to primerjati. Lepše je plezati kot biti v tisti gneči pred kamerami. Tega alpinisti nismo navajeni.

Vam je pa gotovo godilo, da ste dobili alpinističnega oskarja, kajne?

Sigurno. Če si enkrat nominiran, potem tudi pomisliš, da boš dobil nagrado.

Je to nekaj, kar ste si želeli, hoteli dobiti, ali je prišlo samo od sebe
?
Ne, to je bilo čisto spontano, pred nominacijo ni bilo nobene želje. Ko pa si enkrat nominiran ... Preden razglasijo zmagovalca, se kar malo treseš.

Po navadi to nagrado dobivajo starejši alpinisti ...
Bolj kot ne ... Trije, ki so bili letos nominirani, so bili res precej starejši. Ampak tudi mladi jo lahko dobimo kdaj, kajne?

Na gori se ne tresete, pravite, pred prireditvijo pa. Verjetno vam takšni nastopi na odru niso všeč?
To mi je tuje. Veliko raje sem v hribih.

Potem ste morda izbrali napačno smer - če bi priplezali kakšno običajno smer, ne bi bili nagrajeni ...
Plezati nove smeri ima seveda svoj čar. Super je.

Pred vami je že kar nekaj alpinistov poskušalo preplezati to smer, ki se imenuje Sanjači zlatih jam. Tudi Marko Prezelj. Sta se z njim slišala pred odhodom?
Prav za to smer nama nihče ni rekel, Marko je namreč poskušal bolj v levem delu stene. Sama sva se odločila za to linijo.

Kako pa alpinisti izberete neko smer. Vzameš priročnik in si misliš, aha, tukaj ni šel še nihče, kaj pa, če bi jaz poskusil?
Priročnikov za tisti del sveta ravno ni (smeh), ti pa prijatelji povedo, kje so že plezali. Marko Prezelj je bil že dvakrat tam in je o tem veliko vedel. To je bila tudi ideja našega vodja Urbana Novaka.

Vaš podvig je bil odmeven v alpinističnih krogih, ampak za širšo odmevnost pa mora verjetno alpinist dobiti nagrado, kot je zlati cepin.
Najbrž res.

Če bi primerjali odziv, ki sta ga doživela lani, ko sta se vrnila s Himalaje, in zdaj, ko sta dobila to nagrado, kdaj je bilo več zanimanja?
Gotovo več zdaj.

Kakšni so vajini načrti? So povezani s Himalajo? Načrtujeta že letos nov vzpon?
Seveda, z Lukom greva nazaj. Sicer ne v Karakorum, ampak drugam. Himalaja naju vabi.

Se imata zdaj za izkušena Himalajca?
Ne, kje pa, to ne. Sva šele na začetku.

Kako poteka izbor za zlati cepin?

Šestčlanska komisija je izbirala med 88 vzponi. Šest nominirancev nas je prišlo na razglasitev. Vsak je imel predstavitev in potem se je žirija odločila, kdo dobi nagrado. Poleg naju so jo dobili še trije Američani.

Kako je potekal vaš vzpon? Tri dni v minimalističnem slogu, piše v obrazložitvi. Kaj to pomeni?

Vso robo, ki jo potrebuješ v steni, moraš nositi s seboj. To je alpski slog. Imeli smo zelo malo pripomočkov za varovanje, malo hrane in pijače. Hiter moraš biti, težak nahrbtnik pa te zaustavlja.

Je to trend v alpinizmu - nazaj k minimalizmu?

Mislim, da ja.