47-letni športnik iz Stranj pri Kamniku je konec novembra osvojil naslov svetovnega podprvaka v triatlonu ultraman. 45 povabljenih tekmovalcev je prvi dan preplavalo 10 km in prekolesarilo 145 km, drugi dan opravili še s preostalimi 276 km kolesarske preizkušnje, tretji dan pa jih je čakal še dvojni maraton. Kregar je bil po plavanju peti, po kolesarjenju, kjer je pri hitrosti 50 km/h padel, četrti, nato pa imenitno odtekel 84 km (6 ur in 20 minut) in na koncu zaostal le za Brazilcem Alexandrom Ribeirom. Tekmovalci vsako izmed disciplin začnejo skupaj, na koncu se seveda časi seštejejo.

Na ultramanu štarta le 45 povabljenih izbrancev. Kako se lahko kvalificiraš na to tekmovanje?
Potrebuješ povabilo, ki ga dobiš glede na različne kriterije. V prvi vrsti so pomembni pretekli dosežki, so pa tudi starostni kriteriji. Prireditelji seveda gledajo, da je zastopanih tudi čim več držav.

Blesteli ste zlasti v zadnji disciplini, ko je bilo treba preteči dve maratonski razdalji. Vas je presenetilo, da ste tako hitri?
Niti ne, saj sem že po naravi dober tekač. Hitro sem začel, skoraj tako hitro kot letos na ljubljanskem maratonu, ko sem tekel na 21 km. Ujel sem Petra Kotlanda, slovitega profesionalnega tekača iz ZDA. Pred desetimi leti je tekaško preizkušnjo opravil v času 5 ur in 33 minut. Še zdaj se ga vsi bojimo. Imel je dve minuti prednosti, zato sem hitro začel. Zmenila sva se z Brazilcem Ribeirom in se menjavala, da sva izmenično tekla v zavetrju do 65. kilometra, ko ni zmogel več. Lahko bi postavil tretji najboljši tekaški čas v zgodovini Ultramana, vendar me je v zadnjih 15 km ustavljal protiveter.

Na dirki Raam kolesarji doživljajo halucinacije. Se tudi na Ultramanu dogaja kaj podobnega oziroma kaj je največja težava?
Ne, halucinacij ni, saj to ni dirka v enem kosu in se ponoči dovolj spočiješ ter pripraviš na novo disciplino. Posebnost Ultramana je bolj ta, da na gre le za vzdržljivost, ampak moraš biti tudi hiter. Na kolesu sem imel povprečje skoraj 35 km/h.

Slikovito ste se izjavili, da ste se po koncu počutili, kot da bi vas nekdo vrgel z balkona med koprive. Ste zdaj že prišli k sebi? Koliko časa traja regeneracija?
En mesec traja, da se popravi krvna slika. Zdaj sem že kar dober. Prve dni je problem, ker imaš stegenske mišice tako razbolele, da komaj hodiš. Vsekakor mi je po prihodu domov prijal počitek in nisem čutil volje do posebnega naprezanja.

Kako pa je po prihodu domov s spanjem zaradi časovne razlike?
Kar nisem mogel najti pravega ritma. Ob treh sem se zbujal in bil do petih buden. Enajst ur časovne razlike je pustilo sledi.

Najbrž do potankosti poznate svoje telo, saj imate izkušnje s številnih tekmovanj. Ste se na letošnjem Ultramanu naučili kaj novega?
Vem, kje so moje meje. Pri teku moraš paziti, da te ne zagrabi krč. Pri pitju sem nekaj popravil. Lani sem v zadnjih 30 kilometrih teka pil energijski napitek in kokakolo, pa sem na koncu med tekom pogosto bruhal. Očitno je bila koncentracija prehuda, zato sem spil več vode in se je bolje obneslo, tako da z želodcem ni bilo težav.

Bi lahko rekli, da je to, kar počnete, zdravo?
Počutim se v redu, ne vem, kaj, zakaj bi bilo lahko narobe, če se na dan voziš od tri do pet ur s kolesom. Največji del treninga je kolesarjenje in na ta način naredim aerobno pripravo. Tečem le toliko, da ohranjam hitrost. Daljših razdalj ne tečem veliko, v primerjavi s kolegom Ribeirom, ki enkrat tedensko preteča 70 km v kosu. Pri meni je nadaljši tek dolg štiri ure. Če bi preveč tekel, bi lahko imel težave s sklepi. Plavanje je pa tudi zdravo. Torej, najbolj se mi zdi problematično, če pretiravaš s tekom.

Je še kakšen ekstremen dogodek, ki vas privlači? Morda Raam?
Raam sem spremljal že sredi 90. let, ko še nobenega Slovenca ni bilo tam. Želja je bila, ampak me podplati pečejo že po petih urah. Tudi na Ultramanu sem del proge vozil bos in dal noge na čevlje.

Niste več mladi, imate 47 let. Kdaj so najboljša leta za ekstremni triatlon in kako dolgo boste še vztrajali?
Najboljša leta so nekje od 35 do 40, se pa da precej časa "vleči". Jaz sem dober primer, še boljši pa Franci Cokan, ki je star 76 in gre redno na Ironman na Havaje. Jasno pa, da ni med najhitrejšimi. Pri teh letih že čutim, da regeneracija poteka počasneje, vendar pa mi še vedno uspeva 30 ur učinkovitega treninga na teden, ne da bi čutil kakšno strašno utrujenost.

Pri nas je veliko ekstremnih športnikov. Največ pozornosti so deležni kolesar Jure Robič, tekač Dušan Mravlje in plavalec Martin Strel. Sodelujete z njimi?
Seveda se poznamo, treniramo pa ravno ne skupaj. Strela sem na primer poklical, ko sem bil na letališču v Los Angelesu in čakal na let na Havaje. Vprašal sem ga, ali je morebiti v Hollywoodu in z Bradom Pittom pijeta cviček, da bi lahko prišel in popazil na Angelino Jolie in na njune otroke. No ja, bil je v Nashvillu in se nisva mogla srečati.

Kako lahko usklajujete službo in treninge?
Na srečo imam na Telekomu tako službo, da lahko delam po ves dan in tudi v nočni izmeni, da sem potem lahko po več dni skupaj prost in takrat treniram.

V oddaji NLP na TV Slovenija ste igrali saksofon. Ste bili v mladosti na razpotju ali se ukvarjate z glasbo ali športom?
Najprej sem se ukvarjal z glasbo, obiskoval sem glasbeno šolo, bil pri folkrorni skupini in pri kamniški godbi. Potem sem počasi pri 21 letih presedlal na triatlon.