Špela Videčnik in Rok Oman sta ustanovila studio Ofis. Foto: Tomaž Gregorič
Špela Videčnik in Rok Oman sta ustanovila studio Ofis. Foto: Tomaž Gregorič

Podkast Številke si je v sedmi sezoni nadel obraz ekstremov. Tokrat smo nekaj teh poiskali v arhitekturi in potrkali na vrata arhitekte Špele Videčnik (Ofis arhitekti). Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju

Pandemija je spremenila številne panoge, ki ugotavljajo, kako zelo pomemben je stik na štiri oči. Je tako tudi pri vas?
To gotovo drži, po drugi strani smo ugotovili, da imamo veliko sestankov, ki niso zelo potrebni. Predvsem starejše generacije zelo rade sestankujejo, na neki način nam je pandemija pomagala, da so se stvari malce uredile in se je zmanjšalo število sestankov. Jasno pa so stiki tisti, ki delajo vse skupaj precej bolj pristno, tega nam zdaj manjka. Zoom je na eni strani veliko olajšal, na drugi strani pa to zagotovo ni enako. Vsi si želimo, da se bo po iznajdbi cepiva vzpostavilo delo, kot je nekoč že bilo.

Špela Videčnik uvrščena med najbolj prelomne arhitektke

Kakšne posledice pa je pandemija pustila v vašem poslu?
Kratkotrajno se nam kriza ne pozna, nimamo nič manj dela, kot smo ga imeli na primer lani ob istem času. Tudi marca, ko je bil "lockdown" še bolj strikten, takrat je veliko ljudi ostalo brez dela, zdaj pa se mi zdi, da precej več ljudi lahko še vedno dela. Trudimo se vsak po svojih močeh. Vpliva na ekonomijo še ne čutimo, ker delamo projekte, ki so se zagnali že prej. Kaj pa se bo pokazalo čez dve leti, pa se v tem trenutku bojim razmišljati. Odvisno, koliko časa bo vse skupaj še trajalo.

Je pa vsekakor ironično, arhitekti ustvarjate zgradbe, ki združujejo ljudi, zdaj pa moramo biti fizično narazen.
To drži. Sploh pri poučevanju v tujini, na zahodu in Aziji je zelo pomembno, da študente učiš, da so pomembni javni prostori druženja, predvsem v zelo strogem kapitalizmu (npr. ZDA ali velemesta v Aziji) se kaže, da zasebni investitorji nimajo ambicije investirati v javni prostor, oni delajo izključno za svoje naročnike, za ožji krog izbrancev, običajno bogatih ljudi. Javno dobro ni zaželeno. Študente učimo v nasprotno smer, da je to zelo pomembno.

Impresivni bivak pod Skuto - slovenska ideja, ameriška miselnost, tuja sredstva

Med zahodno in vzhodno kulturo lahko naredimo tudi ločnico individualistična – kolektivistična kultura. Ali se to pozna tudi v javnem prostoru?
Seveda. Z Rokom zadnja leta veliko predavava predvsem na Harvardu, kjer sem imela več seminarjev. Obdelovali smo mesta, kot so Manila, Džakarta, Kuala Lumpur, pa tudi kitajska mesta. Tam se res investira v ljudi, ki so izjemno bogati, vse ostalo je huda revščina, ki se vse bolj poglablja. Razlike v družbi se poznajo tudi v mestu, nekateri deli so namenjeni izključno bogatim prebivalcem, ti prostori so zastraženi. To ni prihodnost, v katero bi se morala družba razvijati, to so teme, ki jim na zahodu dajejo veliko pozornosti. To pri nas ni tako aktualno, ker smo družba, ki razmišlja drugače, ima drugačno tradicijo. Pri nas razlike niso tako velike. Ljubljano dajem vedno kot primer mesta, kjer je javni prostor nekaj, za kar je dobro poskrbljeno.

Ali lahko posledice pandemije vidimo tudi v spremembi arhitekturnih rešitev? V primeru, ko mora biti doma cela družina, lahko na majhnem prostoru pride do več napetosti. Človek potem potrebuje svoj kot, v katerega se lahko za vsaj kratek čas umakne.
Tej temi so posvečeni številni studii po svetu. Jeseni je bilo 30 odstotkov študij, ki potekajo na univerzah, posvečenih prav temu vprašanju. Tudi midva z Rokom sva na Harvardu zaključila seminar Spaces of Isolation (prostori izolacije), kjer smo govorili o tej temi, kako je treba prenoviti stanovanja. Kaj je v tem prostoru pomembno? V našem biroju smo se o tem veliko pogovarjali, za nas je izjemno pomembno, da ima vsako stanovanje, če je še tako majhno, balkon. To je arhitekturni element, pri katerem ima človek edini stik z zunanjim svetom, naravo in javnim prostorom. Upam, da se bo spremenila tudi kultura Slovencev do balkonov. Veliko starejših stanovanj ima namreč balkon bolj v funkciji shrambe ali hladilnika.

Špela Videčnik in igra asociacij. Foto: MMC RTV SLO
Špela Videčnik in igra asociacij. Foto: MMC RTV SLO

V boju s pandemijo se govori tudi o prezračevanju. Se bo to še bolj poznalo pri arhitekturnih rešitvah?
Seveda. Slovenske smernice PURES govori, da mora vsako stanovanje, ki je bilo zgrajeno v zadnjih letih, imeti omogočeno prezračevanje. Slovenija je v tem pogledu v primerjavi z ZDA ali Azijo zelo napredna, ima namreč zelo stroga pravila. Po pandemiji bo še bolj pomembno, da imaš okolje, ki je dobro prezračevano, da ne prihaja do vlage ...

Hundertwasserjeva vizija sožitja z naravo četrt stoletja pozneje

Pogovor sva začela s pomenom fizičnega stika, najbrž enako velja, če človek neko zgradbo vidi v živo ali zgolj podobo. Spomnim se, kako sem s šolo na Dunaju videl zgradbe Hundertwasserja.
Hundertwasser je bil bolj umetnik kot arhitekt. Na neki način je povzel arhitekturo Gaudija, stilistično bi njega raje bolj poudarila. Hundertwasser je povzel igro keramike in mehkih oblik. V arhitekturi ne velja ravno za vrhunskega umetnika, po drugi strani pa je zelo všečen običajnemu občinstvu. Ljudje lahko vidijo, da je arhitektura lahko tudi drugačna, sproščena in zabavna. Ni nujno, da so vse stvari funkcionalne, ljudem dodano vrednost prinašata tudi dekor in lepota.

Omenjali ste Gaudija, z njim lahko srečava en arhitekturni ekstrem, njegova katedrala v Barceloni se gradi že od konca 19. stoletja, pa še vedno ni dokončana.
To je res ekstremno, po drugi strani pa je jasno, da gre za javna dela, ki imajo omejene proračune. Katedrale se sicer počasi gradijo, tako je bilo tudi prejšnja stoletja. Z večjim proračunom bi bila prej zgrajena, a to ji daje neki dodaten čar. Morda s tem postane še pomembnejša in zanimivejša.

Foto: Od Burdž Kalife do stolpa Al Hamra - to so najvišje stavbe na svetu

V arhitekturi ekstreme predstavlja tudi višina zgradb. Že desetletja poteka boj za naziv najvišje zgradbe na svetu. Je to zgolj igra prestiža ali še kaj drugega?
Po navadi imajo ljudje, ki so imeli možnost operirati s takimi projekti, velik ego, želijo pustiti svoj pečat, to gre skupaj. To je vedno bilo in najbrž vedno bo. Bližnji vzhod ima res veliko denarja, veliko je ljudi, ki nimajo širše kulturne izobrazbe. Mi smo veliko delali na Bližnjem vzhodu, a nikoli ni šlo nič v izvedbo. Tam je na voljo veliko denarja, ki poganja vse projekte, velikokrat pa se tudi ustavijo, ker že v začetku ni bilo resnega namena. Lani in letos smo delali na projektu Neum, sredi morja v Savdski Arabiji princ gradi mesto, kjer bi se po obdobju nafte lahko obračal denar. To so utopični projekti, ki so nam arhitektom zanimivi. Raziskovali smo, kako sredi morja, kjer je globina 200 metrov, zgradiš mesto, kako ustvariš pogoje za pridobivanje elektrike, gojenje zelenjave ... Vprašanje, če bo to kdaj izvedeno.

Najvišja stavba Burdž Kalifa meri 828 metrov, v načrtu so tudi stavbe, ki merijo več kot kilometer. Je to sploh še varno?
Statika in vse tehnologije so tako napredovale, da ni vprašanje, ali je to varno. Bolj je vprašanje, kako smiselno je to in kdo si želi bivati tako visoko.

Sami se veliko ukvarjate z arhitekturo v ekstremnih okoljih.
O tem se veliko pogovarjamo tudi s študenti. Podnebne spremembe prihajajo in bodo imele velik vpliv na arhitekturo in naša življenja. S študijami, kako graditi v ekstremnih okoljih, lahko doprinesemo k razmišljanju, kako bomo gradili v prihodnosti.

Steklenjak v Španiji. Foto: Ofis arhitekti
Steklenjak v Španiji. Foto: Ofis arhitekti

Slovenska javnost zelo dobro pozna vaš projekt bivaka na Skuti.
Morda bi še omenila stekleno hišo, ki smo jo gradili sredi puščave v Španiji. Tam je poleti +50 stopinj Celzija, pozimi pa zapade sneg. Zanimalo nas je, če lahko zgradimo steklenjak, v njem pa lahko bivate brez klimatske naprave. To smo delali v sodelovanju z dvema birojema, s statiki iz Anglije ter trajnostnimi inženirji iz Nemčije. Delo je bilo zelo zanimivo, zasnovali smo to hišo in dokazali, da je v primeru 50 stopinj zunaj v hiši brez klime 28 stopinj. Hiša tam stoji že tretje leto, postala je velik hit, ta prostor je mogoče najeti za teden dni, ljudje preizkušajo, kako ta samozadostna enota deluje v puščavi.

Kako globoko v puščavi pa je ta steklenjak?
Od zadnje vasi je oddaljen približno 20 kilometrov. A bistvo ni v razdalji, bolj je šlo, da smo preizkusili temperaturne ekstreme, da smo poskušali stavbo zgraditi v nacionalnem parku, kjer ne smeš s temelji spreminjati tal, vsa elektrika je pridobljena preko fotovoltaike, fekalije in odpadna voda se morajo reciklirati ... Ni šlo torej za oddaljenost, ampak za to, da vidimo, če bo zadeva delovala tudi v resnici in ne samo v teoriji.

Podnebne spremembe se dogajajo, ali so te rešitve že implementirane v velemestih?
Ravno za to gre, da vidimo, na kakšen način moramo graditi za prihodnost, da bomo puščali manj ogljičnega odtisa zanamcem, da bo bivanje udobno in prijetno. Pri našem projektu je steklo dobavljal Guardian, ki je za naš objekt naredil troslojno steklo, ki ima posebne premaze oziroma folije, ki so popolnoma prozorne, a onemogočajo sončnim žarkom, da pridejo v prostor, preprečijo pa tudi bleščanje. Podoben učinek je, kot če bi imel fasado popolnoma refleksno, to steklo že tržijo.

Kako pomembno je za arhitekta, da se zgradba vklopi v okolico?
To je izjemno pomembno, seveda je lahko stvar razprave. Včasih se delajo objekti, ki morajo štrleti iz okolja, ker gre za tak program ali lokacijo. Včasih je primerno, da se projekt zelo integrira z okoljem, da je neopazen, da se vzpostavi harmonično ravnovesje med objektom in naravo. Vsi arhitekti o tem razmišljamo, kakšen obraz mora narediti hiša. Vsak arhitekt želi narediti nekaj, kar bo vzbudilo pozornost ljudi. V končni fazi je naša misija, da delamo prostore, ki so prijetni za bivanje, hkrati pa tudi lepi za oko.

Stoletni izzivi Nase: prve zasnove bivanja človeka na Marsu

Najbrž je pa najbolj ekstremno okolje, kjer bi lahko arhitekt ustvaril svojo zgradbo, zunaj našega planeta, v mislih imam Luno ali pa Mars.
Gotovo, to je izziv. Lani, ko sva z Rokom veliko hodila v London, je bila zanimiva raziskava o bivanju in arhitekturnih rešitvah bivanja na Marsu. To gotovo ni prijetno okolje (smeh), je izjemno negativno, kjer obstajajo številne nevihte, pred katerimi se bo treba popolnoma zapreti v bunker in podobno. Ne boš imel stika z naravo. Ko si ogledaš tako razstavo, te mine želja odseliti se z Zemlje, ki ima toliko lepih naravnih vrednot. Če bo to nekoč potreba, se bodo morale v tej smeri poiskati rešitve. Niti ne bo tako velik izziv postaviti zgradbe in kljubovati vremenskih pogojem, večji izziv bo narediti udobno bivalno okolje, kjer imaš kljub slabim pogojem veselje do življenja. Večji izziv bo torej ustvariti kvaliteto, ki nas bo pritegnila, da sploh gremo tja živet.

"Nogometni klub Bate Borisov je hotel kopijo Ljudskega vrta"

Še beseda o nogometnih stadionih. Tudi tukaj ste že pustili svoj pečat. Kaj arhitektu pomeni tovrstno ustvarjanje?
To so sanje vsakega arhitekta. Mi smo izrisali več stadionov, trenutno sta bila zgrajena dva. Četudi nisi ljubitelj nogometa, je ustvarjanje stadionov posebno poslanstvo. To je objekt, kjer se združuje, kjer je posebna atmosfera in akustika. Vsak stadion vzpostavlja ikono mestu, to velja za Maribor in naš stadion Borisov Arena. To so objekti, ki so eni od tistih, ki definirajo mesto.

Vabljeni k poslušanju celega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Špela Videčnik govori, kako sama preživlja pandemijo, kako razširjene so sobe za paniko, o zakloniščih v Tel Avivu, prednostih in slabostih javnih naročil, kako potekajo predavanja na Harvardu in v Londonu, ali bi sama gradila rekordno visoke zgradbe, odzivih javnosti na bivak na Skuti, piramidah, prenovi stare tribune stadiona Ljudski vrt ...

169 Brez panike, ne sobe za paniko - gostja Špela Videčnik