Anja Mager svojo prihodnost vidi v kmetijstvu. Foto: Julija Kordež
Anja Mager svojo prihodnost vidi v kmetijstvu. Foto: Julija Kordež

V 8. sezoni podkasta Številke govorimo o besedi osebno, tokrat nam je družbo delala Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM). Prihaja z visokogorske kmetije na Koroškem, zaveda se številnih težav, a z velikim žarom pripoveduje o smiselnosti in blaginji kmetijstva, tudi za mlade. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju povzetka.

Vabljeni k branju in poslušanju

Zaradi pandemije se znova skuša čim več stvari omejiti na delo od doma. Kaj to pomeni za vas v vlogi predsednice ZSPM-ja?
Pred časom so nas razveselile novice, da se bomo v zvezi po dolgem času spet lahko videli v živo. Bili smo sredi zavzetih načrtovanj regijskih srečanj s svojimi člani, to bi se zgodilo prvič po letu in pol, da bi pogledali, kaj smo storili v času pandemije, kako poteka našo delo. Zaradi vseh razmer vse dogodke selimo na splet, kar nas žalosti. V načrtu smo imeli srečanje mladih prevzemnikov, torej mladih kmetov, ki so prevzeli kmetije, a tudi to bomo selili na splet. Malo smo žalostni, da bomo brez pristnega fizičnega stika.

Prizor z državnih kmečkih iger. Gre za družaben dogodek, ki povezuje društva podeželskih mladin in druga mladinska društva iz celotne Slovenije. Namen prireditve so spoznavanje, druženje in zabava ob ohranjanju tradicionalnih kmečkih opravil. Prireditev izvajajo mladi prostovoljci iz lokalnih društev pod okriljem Zveze slovenske podeželske mladine. Foto: Julija Kordež
Prizor z državnih kmečkih iger. Gre za družaben dogodek, ki povezuje društva podeželskih mladin in druga mladinska društva iz celotne Slovenije. Namen prireditve so spoznavanje, druženje in zabava ob ohranjanju tradicionalnih kmečkih opravil. Prireditev izvajajo mladi prostovoljci iz lokalnih društev pod okriljem Zveze slovenske podeželske mladine. Foto: Julija Kordež

Vedno je čutiti vaše navdušenje nad družinskimi kmetijami. Koliko ste jih zaradi svojih različnih vlog (tudi kontrolorka ekoloških kmetij) že videli oziroma obiskali?
To je res težko oceniti. Eno so gotovo kontrole, drugo delo na zvezi (tako doma kot v tujini), hkrati imam še veliko osebnih interesov, ki res vedno vključujejo kmetije. Slovenija je tako zelo pestra, imamo toliko zanimivih kmetij, ki jih je vredno obiskati. Ne vem natančne številke, a ne pretiravam, če rečem, da sem videla po pavšalni oceni približno 5000 kmetij.

Osebni interesi torej pomenijo, da oddihe in kakšne izlete preživljate prav z obiskom turističnih kmetij?
Zagotovo, tudi dopuste preživljam na tak način. Gremo v hribe, tam pogledamo vse, kar nam nudi to krasno slovensko podeželje.

Prihajate iz Koroške, kako je kmetovati na visokogorski kmetiji na Koroškem. Ta del Slovenije je že tako ali tako slabše dostopen, svoje pa doda še lokacija.
Mi Korošci (smeh). Večkrat rečemo, da smo pozabljena regija. To je res slabo, po drugi strani pa dobro. Imamo res lepo pokrajino, česar se številni v Sloveniji ne zavedajo. To je ogromen izziv. Prihajam z visokogorske kmetije, da prideš do nje iz mesta, te vodi dolga makadamska pot. Ta cesta je že poleti zelo "zanimiva", lahko pa si predstavljate, kaj to pomeni pozimi. Temu primerno je treba imeti vso avtomobilsko opremo, da sploh lahko prideš v moje konce. Socialno in kulturno življenje je z vidika otroštva zapostavljeno. Vsi moji sovrstniki so trenirali različne športe, sama sem to težje počela, hitro sem prenehala, ker ni bilo osebe, ki bi me nenehno vozila. To je gotovo velik minus, če živiš daleč na podeželju na odročnem koncu. Internetna omrežja so pri nas zelo slabo pokrita, to sploh velja za hribe. Ko danes govorimo o delu od doma in digitalizaciji, je pri nas kar žalostno. Na Koroškem imamo še vedno območja, kjer to ni urejeno. S tem nimaš istih možnosti za kakovostno življenje. So izzivi, a obstajajo tudi pozitivni vidiki, kot sta neokrnjena narava in mir. Gorenjska je prav tako zelo lepa in pestra, a ima velik naval turistov, tega na Koroškem še ni. Obljubljajo nam avtocesto, bomo videli, ali se bo potem kaj spremenilo.

Začetek gradnje hitre ceste tudi na Koroškem

To pomeni, da ste v otroštvu veliko hodili?
Ko kdaj komu omenim, da sem od šole do doma hodila po dve uri, se kar malo zgražajo, a je v resnici tako bilo. Imeli smo sicer organiziran prevoz s kombiji. V šoli sem bila že ob šestih zjutraj, pouk se je začel ob osmih, končal pa okoli dvanajstih, enih. A prevoz je bil organiziran tako, da bi šla zadnja iz šole, saj bi morala čakati na tretjo ali četrto uro, zato sem šla raje prej peš domov. To so bili res minusi, po drugi strani pa smo se prilagodili in smo bolj trpežni (smeh). Ko želim priti v Ljubljano na sestanek, mi velikokrat vzame po tri ure, za vrnitev pa še dve to tri ure. Ko se o tem pogovarjam s kom iz Dolenjske, ki mu sestanek v Ljubljani vzame pol ure, pa mu to predstavlja ogromno časa, zame pa je pol ure res malo. Marsikdo se res ne zaveda odročnosti Koroške.

V času samostojne Slovenije se je število kmetij precej zmanjšalo, zdaj jih je manj kot 70.000. Veliko mladih vidi druge in lažje možnosti. Pri vas je res čutiti iskreno veselje in navdušenje za kmetijstvo. Kaj lepega prepoznate v tej dejavnosti?
Dobro vprašanje, po navadi nas vedno sprašujejo po negativnih plateh kmetijstva in zakaj je vedno manj mladih, ki v tem vidijo ekonomsko stabilnost. Trenutni časi za kmetijstvo res niso rožnati, vhodni stroški se dražijo, odkupne cene niso spodbudne. To je prostor, kjer si lahko s pravo mero inovativnosti in ustvarjalnosti ustvariš delovno mesto, ki te res veseli. Mladi imamo veliko večjo dostopnost do znanja.

Igra asociacij in ... Anja Mager! Foto: MMC RTV SLO
Igra asociacij in ... Anja Mager! Foto: MMC RTV SLO

Najbrž je razlog za padec števila kmetij tudi v tem, da so včasih mladi čutili odgovornost in/ali obvezo, da morajo prevzeti kmetije, danes pa imajo pri tej odločitvi več "svobode" in alternativ.
Se zelo strinjam. Včasih je bilo na kmetiji vse zelo pogojeno s tradicijo. Če je bila kmetija toliko in toliko rodov v naši lasti, je bilo logično in se je pričakovalo, da bo eden od naslednikov kmetijo prevzel. Niso se toliko spraševali, ali kmetija sploh zagotavlja ekonomsko stabilnost. Danes mladi gledamo na kmetije skozi podjetniške oči. Kmet mora seveda imeti ljubezen do kmetovanja in tradicije, a pod črto ti mora zagotavljati zelene številke. Ne moreš živeti samo od te ljubezni in gojenja tradicije. S tem lažje vidimo priložnosti, ki jih kmetijstvo ponuja.

Anja Mager

Poudarjate, da obstajajo stereotipi o kmet(ovanj)u. Ali je koronakriza zaradi hrane spremenila pogled na ugled tega poklica in dejavnosti?
Zagotovo je prispevala k temu, da smo se začeli zavedati, kako pomembno je, da imamo v Sloveniji dovolj slovenske hrane. Če se trg zapre, ali bomo sposobni pridelati dovolj hrane za vse? Morda so se številni ljudje sploh prvič vprašali, od kod pride vsa hrana, nekdo jo mora pridelati. Hrana ne zraste na policah, žalostno je, da marsikdo tega sploh ne ve. Številni so v tem času sploh prvič prišli na kmetijo po hrano in malo videli, kaj vse stoji za nekim izdelkom, ki ga potem pojemo. V času 'lockdownov' je bilo to zavedanje zelo intenzivno. Ko so se trgovine zaprle, se je pokazala pragmatičnost slovenskega potrošnika. Zavedanje pomembnosti slovenskega kmeta je kar hitro usahnilo, na koncu je prevladala cena, ki je bila pri določenih izdelkih v trgovinah seveda nižja. A nismo se vprašali, kaj dobimo za tako poceni izdelek. Ima kakovost, ki jo tako želimo?

Občutek imam, da vam gre včasih prav na 'živce', ko se govori, da gresta kakovost in nizka cena z roko v roki.
To mi gre res na živce (smeh). A to ne velja le zame, ampak za vse, ki pridelujejo hrano. V končni izdelek se vračunajo stroški pridelave in dela. Nihče ne govori o tem, vsem je samoumevno, da tega ni treba plačati. Kmet ima zemljo, kjer prideluje hrano, zakaj bi mu plačali še delo? To je res pomemben vidik. Potem so tu še stroški spravila, predelave, goriv ... Stroškov je res ogromno, če želiš kakovostna gnojila in sredstva prenesti v hrano, to vsekakor ni brez cene. Res ne razumem, kako lahko kilogramska salama stane pet evrov. Tu ni nobene logike. Če upoštevaš vse vhodne surovine, so takoj vrednejše od končne cene. Kje je potem še strošek kmetovega dela in predelave? Če želiš kakovost, ima ta višjo ceno. A ta še vedno ni nedosegljiva za slovenskega potrošnika.

Kakovostna hrana nikoli nima najnižje cene. Foto: Radio Maribor/Nataša Kuhar
Kakovostna hrana nikoli nima najnižje cene. Foto: Radio Maribor/Nataša Kuhar

Obstaja nemajhen del prebivalcev, ki živi pod mejo ali na meji revščine in si ne more (vedno) privoščiti kakovostne hrane.
Žal je tako, a sama bi opozorila na drug vidik. Že ko gledamo zgodovino, je glavni strošek družine predstavljala hrana. Danes smo družbo zapeljali v smer, da glavne stroške predstavljajo avtomobili, telefoni, računalniki in druge materialne stvari, ki nas ne nasitijo in ne prinesejo k naši odpornosti in zdravju. Velikokrat se ne vprašamo, ali so te stvari predrage, ampak jih razumemo kot dobrine, ki jih moramo imeti. Potem pa imamo avto, ki je trikrat preplačan, za telefon gotovo ni treba vedno plačati tisoč evrov, popolnoma dobro dela tisti za 300 evrov. Tam ne bo težave dati denarja, težava pa bo dati nekaj centov več za liter mleka, en evro za salamo ali nekaj evrov za kakovosten sir. Torej kakovostne hrane si ne moremo privoščiti, vse drugo pa lahko? Pomislimo še na vidik preventive, kar daš vase, takšen si. Dobra hrana deluje na naš imunski sistem in odpornost. Ko bomo zboleli, ne bomo imeli težave dati tisoče evrov za operacije in zdravila.

Življenje se hitro spreminja. Če je nekaj delovalo pred 50 ali 20 leti, nima zagotovila, da bo delovalo tudi danes. Kako odprt je treba biti na tem področju v kmetijstvu? In kako težko je dejansko narediti spremembo?
Zagotovo ni lahko. Včasih se je treba preusmeriti iz ene panoge v drugo, a to so zahtevne odločitve in te postavijo do točke, ko moraš zunaj cone udobja. Tam se začneta rast in razvoj, ki ju v kmetijstvu potrebujemo. To je gotovo zahteven proces, gotovo to ni za vsakogar. Pri preusmeritvah kmetijstva je treba razumeti še nekaj. Vzemiva prašičerejo, ta panoga je v Sloveniji trenutno v velikih težavah. Imamo kmetije, ki so ogromno investirale v hleve za prašiče. Če vložiš tisoče evrov za plemenske svinje, se ne moreš z danes na jutri preusmeriti v npr. perutninarstvo. Imaš objekt, za katerega bo morda morala odplačevati kredit še generacija za tabo. Treba se je prilagajati, a vedno to ni mogoče.

V ZSPM je včlanjenih več kot 3000 mladih kmetov. Zgornja starostna meja je postavljena na 40 let. Foto: Julija Kordež
V ZSPM je včlanjenih več kot 3000 mladih kmetov. Zgornja starostna meja je postavljena na 40 let. Foto: Julija Kordež

Predvidevam, da so mlajši bolj nagnjeni k spremembam kot njihovi starši, kar lahko privede do konfliktov.
Medgeneracijski konflikti so stalnica na tedenski ravni. Mladi gledamo na svet drugače, svet se je v zadnjih 20 letih res zelo spremenil, tudi glede dostopnosti do tehnologije. Včasih je zelo težko generaciji pred teboj sporočiti, zakaj želiš nekaj delati drugače, kot so to oni počeli 30 ali 50 let. Konflikti so zagotovo prisotni, naši člani brez dvoma poročajo o tem.

Starejše generacije na kmetijah so v specifičnem položaju, saj imajo na eni strani nižje pokojnine, na drugi pa iz rok predajajo nekaj svojega.
Kmečke pokojnine: številke so nizke in prav sramotne za delo, ki ga je kmet opravljal vse življenje. Ko se mladi pogovarjamo o poznem prevzemu kmetij, je to prva težava − kako poskrbeti za socialno varnost prenosnikov, kako mu zagotoviti, da bo na starejša leta še vedno preskrbljen in bo imel dovolj dohodkov za življenje. Seveda razumemo ta pomislek, res je na mestu. Tu pa je še en vidik − ko predaš kmetijo mlajšemu, je velikokrat prisoten občutek, da predaš vse življensko delo. Vse življenje si vlagal čas, energijo in žulje, da se je nekaj ohranilo in razvilo, potem pa čez noč ostaneš brez te lastnine. To je za marsikoga velik šok in psihični pritisk, ki zelo vpliva na to, kdaj zares izpustiš kmetijo iz rok in ne samo na papirju.

V Sloveniji smo bili priča vremenskemu ekstremu, ki je značilen za Sibirijo

Tako na papirju kot v praksi je jasno, da se dogajajo podnebne spremembe, ki vplivajo na kmetovanje, letos je bilo sploh veliko pozeb. Kako se mladi tega zavedate in spoprijemate?
Podnebne spremembe gotovo predstavljajo velik dejavnik in vplivajo na oblike kmetovanja, za katere se odločiš. Če je bilo včasih dovolj, da si imel sadovnjak, se moraš danes zavedati, da potrebuješ še protitočne mreže, namakanje in reševanje pred pozebo, potem pa ti še vse skupaj sploh ne zagotavlja, da se boš zavaroval pred izgubo letine. To je res velik dejavnik v kmetijstvu, vedno bolj čutimo posledice podnebnih sprememb. Temu primerno se prilagaja tudi kmetijstvo, ne samo z vidika tehnologije, ampak tudi pri odločanju za odporne in lokalne sorte, ki so že v izhodišču prilagojene na razmere. Optimizacija je potrebna pri tehnologiji in vrstah.

Izguba velikega dela pridelkov pomeni seveda tudi velik izpad dohodkov, kar ima gotovo negativen vpliv na duševno zdravje. To je področje, na katero zadnje čase veliko opozarjate. Med mladimi kmeti je veliko samomorov.
S težavo duševnega zdravja na kmetijah smo se prvič srečali leta 2019 na seminarju v Angliji. Številke o stopnji samomorilnosti na kmetijah so nas šokirale. Takrat smo se prvič srečali s sistemi pomoči, ki jih države v Evropi nudijo. Vprašali smo se, kako je to pri nas. Ko smo se vrnili v Slovenijo, smo ugotovili, da je to pri nas tabu tema, o kateri se nihče ne pogovarja. Ali tega pri nas sploh ni? Ali pa si samo zatiskamo oči? Povezali smo se z Duško Knežević Hočevar (ZRC SAZU) in se poglobili v številke. Med kmetijskimi poklici je stopnja samomorilnosti štirikrat višja v primerjavi z drugimi poklici. Te številke je ministrstvo poznalo in se ni odzvalo, to nas je šokiralo. Te težave smo se začeli intenzivno lotevati in naslavljali. Začeli smo iskati razloge za višjo stopnjo samomorilnosti. Hitro smo prišli do težav, ki sva jih tudi midva omenila. Ključno je medgeneracijsko bivanje na kmetiji. V večini primerov gre za sobivanje več generacij, družina torej živi in dela na kmetiji. Zjutraj si 'sodelavec' v hlevu in polju, ob kosilu pa si njegov družinski član. Če se med delovnim procesom spreš, nimaš doma neke druge osebe, s katero bi se o tem pogovoril in pozabil na stisko, ker gre za iste ljudi. To pogosto privede do točke, da se celo nehaš pogovarjati. Takrat gre za zelo hudo stisko. Na podeželju je prisotno prepričanje, da mora biti kmet vedno močna oseba in ne smeš izpostavljati, da sploh imaš težave. Tega torej ne poveš niti prijatelju, potem pa ni več daleč do tega, da ne vidiš smisla v življenju.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Rdeča nit nove sezone je osebno. Kaj osebnega lahko poveste o sebi, česar ne ve veliko ljudi, ki vas dobro poznajo, pa bi vseeno lahko delili z bralci in poslušalci Številk?
Ljudje me kar dobro poznajo, morda pa vsi ne vedo, da v prostem času res izjemno rada pečem torte in slaščice. Res sem neverjetna ljubiteljica sladkega, predvsem čokoladno-sladkega. En kos dobre torte na teden mi zelo polepša razpoloženje (smeh).

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z Anjo Mager (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor še o naslednjih temah:
− delu kontrolorke na ekoloških kmetijah,
− prednostih dela in življenja na kmetiji.
− poslanstvu kmetijstva,
− zeleni smeri evropske kmetijske politike,

− vlogi Excela pri kmetovanju,
− kakšno je zanimanje mladih glede zadrug,
− projektu neMOČ PODEŽELJA,
− resničnostih oddajah, kjer so v ospredju kmetje.
− V rubriki Štafeta je odgovorila na vprašanje Davida Urankarja.
#PohvalaNaDan

Številke 193 (Sezona 8, epizoda 6): Anja Mager