Oskarjevka je v pogovoru za nemško revijo Myself dejala, da se po njenem mnenju razlog za bolezen skriva v težjem življenju, kot si ga človek v mladosti zamisli.

"Verjetno vsak človek na neki točki spozna, da njegovo življenje iz leta v leto postaja težje in napornejše. Kar naprej se mešata tragedija in komedija, in mnogi, vključno z menoj, se občasno znajdemo v krizi, saj se počutimo grozno osamljeni. Morda posebej za umetnike velja, da smo obsedeni z razmišljanjem. Veliki pisatelji se ne usedejo za računalnik in preprosto napišejo nekaj čudovitega. Ne, o temi razmišljajo in razmišljajo, nekaj spravijo na papir in nato vse spremenijo. Vse to tuhtanje je čudovito, lahko pa je tudi zelo boleče. A sama menim, da ima tudi depresija svoj namen, zato sem na nekako čuden način srečna, da sem jo doživela in tako na novo odkrila samo sebe," je dejala.

Same pohvale za Gibsona
Fosterjeva tudi v svojem igralskem in režijskem ustvarjanju odpira teme sorodne depresiji, kot sta osamljenost in drugačnost. V svojem zadnjem filmu The Beaver (Bober), ki ga podpisuje kot režiserka, igra ženo depresivnega očeta v podobi Mela Gibsona.

To je njen prvi režiserski dosežek po dolgih 16 letih, po snemanju pa je bila navdušena nad vlogo Gibsona, ki se v zadnjem času v zasebnem življenju spopada z množico težav. "Melu je bil moj film resnično všeč in všeč mu je bil zaradi pravih razlogov. Živi nekakšno dvojno življenje. Po eni strani je zelo duhovit in sproščen in razume komedijo, po drugi strani pa je bil vse od začetka z vsem srcem pri bistvu tega filma, v katerem se mešajo drama, komedija in absurd," je dejala.