Simone Biles (skrajno desno) je od Aly Raisman, najvišje izmed peterice kolegic, s katerimi so osvojile zlato v mnogoboju, nižja 15 cm. Foto: EPA
Simone Biles (skrajno desno) je od Aly Raisman, najvišje izmed peterice kolegic, s katerimi so osvojile zlato v mnogoboju, nižja 15 cm. Foto: EPA

19-letna Simone Biles, največja (po dosežkih, ne po višini) telovadka ta hip (v Riu je osvojila pet medalj: štiri zlate in bronasto) in najuspešnejša ameriška telovadka vseh časov, je na prvi pogled majhna celo v primerjavi s kolegicami iz reprezentance. S 142 centimetri (in 47 kg) pa je pravzaprav le malce nižja od kolegic, saj se je v zadnjih 30 letih povprečna vrhunska ženska telovadka s 160 "skrčila" na 145 cm, pojasnjuje športni novinar in raziskovalec David Epstein za revijo Slate.

Seveda ne gre za naključje, ampak za natančno preračunana dejstva: bolj zahtevne kot so vaje, ki jih telovadke izvajajo na tekmovanjih, večja prednost je biti majhen. Ne le da ima manjša telovadka boljše razmerje med močjo in težo, ampak tudi nižji vztrajnostni moment: višji kot je, težje je zavrteti neki objekt. Večja telesa z bolj oddaljeno rotacijsko osjo imajo višji vztrajnostni moment.

Vse skupaj je mogoče dobro ponazoriti z umetnostnimi drsalci, ki - ko se vrtijo okrog svoje osi - stisnejo roke k prsim, da bi se vrteli hitreje. Tako namreč zmanjšajo delež teže, ki je bolj oddaljen od osi rotacije. Torej: manjša kot je telovadka, lažje se vrti v zraku. In celo najmanjše med njimi morajo včasih pokrčiti noge, da bi se v zraku lažje obrnile ...

Trenutno ni jasno, ali se bodo vrhunske telovadke še naprej "krčile", na neki točki bi morda zelo majhna postava lahko onemogočala učinkovito pridobivanje hitrosti ali izvajanje zapletenih vaj na parterju, še razmišlja Epstein, za zdaj pa ugotavlja, da je, če gre soditi po Bilesovi, idealna višina za vrhunsko telovadko 142 cm.