Še pred šestimi leti je bila dos Santos na vrhuncu svoje poslovne kariere, za katero se ima predvsem zahvaliti svojemu očetu Eduardu dos Santosu, ki je Angoli vladal kar 38 let in v tem času vzpostavil dobro razvejan klientelistični sistem, v katerem so eno od glavnih vlog imeli člani njegove družine.

Revija Forbes je njeno premoženje ocenjevala na 3,5 milijarde dolarjev, kar jo je uvrščalo na vrh najbogatejših žensk na afriški celini. Čeprav so nekateri v njej videli morebitno naslednico očeta na predsedniškem položaju, pa jo je bolj kot politika zanimalo poslovno okolje, kjer je z leti pridobivala vse večji vpliv s prevzemanjem deležev v glavnih sektorjih angolskega gospodarstva. Tako je pridobila deleže v družbah, ki so obvladovale strateško pomembne industrije, od nafte in diamantov, do telekomunikacij in medijev, pa gradbeništvo, bančništvo in trgovino.

Kljub očitkom, da je do lastništva prišla na nezakonit način in po zaslugi očeta, je sama vseskozi zavračala te obtožbe in zatrjevala, da je neodvisna poslovna ženska, ki je trdo delala za svoj uspeh.

A kot je pred leti poročal Forbes, je Isabel dos Santos do vseh pomembnejših lastništev v družbah prišla tako, da je enostavno zahtevala svoj delež podjetja, ki je želelo poslovati v Angoli, ali pa z odloki, ki jih je podpisal predsednik. Da bi si pridobila kredibilnost, je kupovala tudi deleže v družbah v tujini, predvsem na Portugalskem, s katero je bila sicer Angola kot nekdanja portugalska kolonija še vedno tesno povezana.

Hitro slovo z vrha naftne družbe

Najpomembnejši položaj je zasedla leta 2016, ko jo je oče nastavil za direktorico domačega naftnega velikana Sonangol, ki je gonilna sila angolskega gospodarstva in z nafto bogati državi prinaša daleč največ prihodkov. Vrhunec njene poslovne kariere ni trajal dolgo, saj se je morala že malo več kot leto dni pozneje posloviti s tega.

V Angoli se je namreč začel val sprememb, potem ko je Eduardo dos Santos marca leta 2016 napovedal, da se bo leta 2018 upokojil in na volitvah leta 2017 ne bo več kandidiral za predsednika države. Decembra leta 2016 je vladajoče Ljudsko gibanje za osvoboditev Angole za njegovega naslednika izbralo obrambnega ministra in podpredsednika MPLA-ja Joaa Lourenca, ki je vodenje države prevzel septembra leta 2017 in tako postal tretji predsednik v zgodovini države.

Lourenco si je ob prihodu na oblast za eno od prednostnih nalog zadal boj proti korupciji in prva tarča je bila družina njegovega predhodnika, na veselje mnogih Angolcev, ki so leta in leta nemočno opazovali bogatenje elite, medtem ko je morala večina od njih živeti v revščini kljub obilju naravnega bogastva v drugi največji afriški izvoznici nafte.

Že dva meseca po prevzemu predsedniškega položaja je Lourenco odstavil Isabel dos Santos z vrha Sonangola, s katerega se je morala posloviti le po 16 mesecih vodenja, na njeno mesto pa nastavil nekdanjega vodjo proizvodnje in raziskav v družbi, ki ga je sama odstavila leto dni prej zaradi očitkov o slabem delu.

Odstavitev je napovedovala začetek konca njenega poslovnega imperija in jasen znak, da so minili časi nedotakljivosti, ki jo je uživala dolga leta pod vladavino očeta. Ker je zaslutila, da bi lahko prišlo še do drugih ukrepov proti njej, je poleti leta 2018 zapustila domovino in se nastanila v Dubaju v Združenih arabskih emiratih, ki z Angolo in Portugalsko nimajo sklenjenega sporazuma o izročanju oseb.

Izkoriščanje države na račun ljudi

In slutnje so se pokazale za upravičene, saj so se kmalu začele vrstiti obtožbe o nezakonitem poslovanju, pranju denarja in izkoriščanju državnih podjetij.

Največji šok za “princeso Angole”, kot se jo je prijel vzdevek, je prišel januarja leta 2020, ko je več medijev po svetu objavilo “Luandske dokumente”, v katerih je mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev ICIJ razkril, kako je predsednik dos Santos svoji najstarejši hčerki in njenemu soprogu, kongovskemu poslovnežu in znanemu afriškemu zbiratelju umetnin Sindiki Dokolu, omogočil izkoriščanje državnega premoženja na račun prebivalcev Angole.

S pomočjo očetovega vpliva je med drugim pridobila javna naročila, davčne olajšave, telekomunikacijske licence in pravice za rudarjenje diamantov. Da bi se izognila razkritju nakopičenega bogastva, je sporno pridobljen denar pretakala v davčne oaze v tujino in prek mreže slamnatih podjetij nato kupovala nepremičnine, podjetja in drugo premoženje.

Po predvidevanjih ICIJ-ja je Isabel dos Santos na bančnih računih in v premoženju na tujem, zlasti na Portugalskem, pa tudi v ZDA in v Aziji, skrila najmanj 2,1 milijarde dolarjev, čeprav številni menijo, da je ta številka še višja.

Kmalu po razkritju so na Portugalskem našli mrtvega bankirja Nuna Ribeira da Cuhno, ki je bil omenjen v dokumentih in v portugalski banki Eurobic, kjer je bila dos Santos največja delničarka, skrbel za njene račune. Po navedbah portugalskih oblasti je naredil samomor.

Politična zarota novih ljudi na oblasti

Dos Santos je tako kot pri prejšnjih obtožbah tudi ob objavi razkritih dokumentov nemudoma zanikala vse obremenjujoče navedbe in zatrjevala, da gre za zaroto novih oblasti proti njeni družini.

“Vsekakor je to politično motiviran napad in o tem ni dvoma. Moj oče je nekdanji voditelj Angole, ki je bil predsednik dolgo časa in se je odločil, da ne bo nastopil na volitvah leta 2017, saj je verjel, da mora priti do tranzicije in da oblast prevzame nekdo drug. Na žalost novi ljudje na oblasti izvajajo te politično motivirane napade na njegovo družino in še posebej na njegove otroke,” je dejala dos Santos po objavi Luandskih dokumentov.

Na razkritje so oblasti v Luandi hitro odreagirale in nemudoma vložile obtožnico proti dos Santos zaradi pranja denarja, ponarejanja dokumentov, škodljivega upravljanja in poneverjanja sredstev v Sonangolu. Uradne obtožbe v domovini so sprožile plaz sodnih postopkov proti njej tudi v drugih državah. Ameriške in portugalske oblasti so ji zamrznile sredstva in začele kazenske preiskave, ZDA pa so ji tudi prepovedale vstop v državo zaradi “znatne korupcije s prisvajanjem javnih sredstev za svojo osebno korist”.

V akcijo je šla tudi dos Santos, ki je angolsko tožilstvo obtožila, da so zamrznitev njenega premoženja v domovini in na Portugalskem izvedli s pomočjo ponarejenih dokumentov. Za svojo obrambo je najela britansko podjetje za odnose z javnostmi Powerscourt, ki je specializirano za krizno upravljanje in izboljšanje ugleda. To je medijem posredovalo sporočilo za javnost, v katerem dos Santos navaja, da so angolske oblasti v obtožnici uporabile na njeno ime ponarejen potni list, ki ga je izdalo angolsko veleposlaništvo na Japonskem in na katerem sta bila napačno napisana njen rojstni datum in številka, podpisan pa je bil Bruce Lee.

Angolske oblasti so zavrnile njene obtožbe in poudarile, da škodo zaradi poneverb in nepravilnosti pri transakcijah med podjetji pod njenim nadzorom in javnimi družbami ocenjujejo kar na pet milijard dolarjev.

Oktobra leta 2020 je dos Santos doletela družinska tragedija, ko se je med potapljanjem smrtno ponesrečil njen mož Dokolo, ki so mu zaradi obtožb o korupciji prav tako zamrznili premoženje v več državah. Kljub obtožbam o nezakonitih poslih so oblasti v Dubaju po preiskavi okoliščin smrti izključile možnost kaznivega dejanja.

Poziv k aretaciji in izročitvi Angoli

Lani novembra so angolske oblasti storile še korak naprej pri pregonu Isabel dos Santos in Interpol jo je na prošnjo Luande uvrstil na rdeči seznam iskanih oseb ter izdal mednarodno tiralico, s katero je organe pregona po svetu pozval k aretaciji in izročitvi Angoli, da se lahko sooči z obtožbami.

Po izdaji mednarodne tiralice je dos Santos v pogovoru za DW zatrdila, da vseskozi sodeluje s pravosodnimi organi. “Ko sem na Portugalskem vabljena na sodišče, se vedno odzovem in podam izjavo. Nimam težav s tem, da pomagam ugotoviti resnico, a domnevam, da si angolski tožilci v resnici ne želijo, da bi pričala na sodišču,” je dejala.

Znova se je dotaknila tudi Luandskih dokumentov in jih označila za zaroto angolskih oblasti, ki so po njenih besedah najele skupino novinarjev za širjenje laži o njej. “Želim pomagati, da pride resnica na dan. Ljudje morajo vedeti, da so tako imenovani Luandski dokumenti naročene laži. Gre za zaroto proti meni in moji družini,” je zatrdila.

Dos Santos je tudi zanikala povezanost njenega bogastva z državnimi viri. “Ko sem bila imenovana v upravni odbor Sonangola, sem prišla iz zasebnega sektorja. Takrat sem že vodila številna druga podjetja. Rada bi povedala samo eno stvar: moja podjetja niso bila zgrajena z javnim denarjem,” se je branila in pojasnila, da je svoj poslovni imperij zgradila s pomočjo posojil, ki so jih odobrile banke.

Nekaj dni pozneje je v pogovoru za New York Times dejala, da je vedno na voljo oblastem. “Moj naslov je znan in znano je, kje živim. Nisem ubežnica in ne skrivam se pred nikomer,” je dejala takrat in dodala, da trenutno živi v Londonu. Preiskave in obtožbe proti njej je označila za politično preganjanje, saj po njenih besedah angolski predsednik Loureno v njej vidi politično grožnjo in morebitno predsedniško kandidatko.

Kot je poročal New York Times, ki se sklicuje na anonimne vire, je dos Santos najela ameriške lobiste, ki naj bi ji pomagali v boju proti prizadevanjem za aretacijo in z njenim primerom seznanili administracijo ameriškega predsednika Joeja Bidna, kjer bi jo prikazali kot žrtev politične zarote skorumpirane angolske vlade.

S pomočjo odvetnikov do odmrznitve premoženja

Vodja portugalske izpostave organizacije Transparency International Karina Carvalho je v januarskem pogovoru za južnoafriški inštitut za varnostne študije izrazila dvom, da se bo dos Santos kdaj soočila z angolskimi tožilci in vrnila denar, ki naj bi ga odtujila iz domovine, saj je za to potrebno sodelovanje več držav.

Veliko je po njenem mnenju odvisno tudi vlade Lourenca in angolskega pravosodja, ki bo moralo ukrepati hitro in odločno proti njej. Dos Santos je namreč do zdaj porabila že veliko denarja za plačevanje dragih odvetnikov, ki so izpodbijali odločitve o zamrznitvi njenega premoženja. Naložba v odvetnike se ji je že vrnila v primeru Portugalske, kjer je na tamkajšnjih sodiščih dosegla, da so odmrznili njeno premoženje v banki EuroBic, za katero je tožilstvo trdilo, da jo je ustanovila za pranje denarja iz Angole.

Carvalho je prepričana, da odgovornost nosi tudi mednarodna skupnost, ki bi morala odigrati svojo vlogo pri ustavitvi posrednikov, svetovalcev, odvetnikov in računovodij v Evropi ter drugod, kjer so ji pomagali pri prenašanju nezakonito pridobljenih sredstev na tuje račune.