V Izraelu je po volitvah največ govora o oblikovanju t. i. vlade narodne enotnosti. Pri tem pa ne gre za enotnost med različnima etničnima/verskima skupinama oziroma za enotnost med Judi in Arabci, temveč za enotnost judovske politične levice in desnice, pojasnjuje izraelski profesor Ejtan Gilboa. Dva takšna primera sta že bila, in sicer v letih 1967 in 1984. Tokrat pa ima izraz narodna enotnost drugačen pomen. Ne gre namreč za enotnost levice in desnice kot nasprotnih ideologij, ampak za enotnost desnice in sredine. To je še en znak, koliko se je izraelska politika v zadnjih desetletjih premaknila na desno. Foto: Reuters

Potem ko na predčasnih aprilskih volitvah Likudu Benjamina Netanjahuja in strankam, s katerimi sestavlja (skrajno)desničarski blok, ni uspelo osvojiti dovolj sedežev v parlamentu, da bi sestavili novo koalicijo in nadaljevali vladanje, so bile 17 . septembra nove predčasne volitve, ki spet niso prinesle jasnega zmagovalca. Likud je osvojil 32 poslanskih mandatov, njegov glavni tekmec, Modro-bela zveza (Kahol Lavan, zveza treh strank: Stranke izraelske odpornosti, Ješ Atid in Telem), ki se jo označuje za sredinsko, pod vodstvom nekdanjega načelnika generalštaba izraelske vojske Benjamina Benija Ganca pa le mandat več.

Po nizu posvetovanj in dosedanjem propadu pogovorov o veliki koaliciji je izraelski predsednik Reuven Rivlin mandat za sestavo vlade podelil Netanjahuju, ki ima zdaj za to na voljo 28 dni in še dodatnih 14, če bo zanje zaprosil. "Netanjahu ima najboljše možnost za oblikovanje vlade," je po poročanju izraelskega časopisa Jerusalem Post dejal Rivlin. "Moja nezmožnost oblikovati vlado je le kanček manjša kot Gančeva," pa je dejal Netanjahu. Kot je pojasnil Rivlin, se je tako odločil, ker Netanjahuja kot mandatarja podpira 55 poslancev, Ganca pa 54. Če Netanjahuju ne bo uspelo, bi lahko predsednik Rivlin mandat podelil Gancu, sicer bi sledile še tretje volitve v enem letu, ki pa naj si jih nihče ne bi želel.

Modro-bela zveza, ki jo vodi Beni Ganc (na sliki), velja za sredinsko. A velikih vsebinskih razlik med njo in desničarskim Likudom, ki se je pomaknil močno na desno, pravzaprav ni. Odnos do Palestincev in okupacije palestinskih ozemelj (ter sirske Golanske planote) je praktično identičen, Ganc in Netanjahu pa sta si razmeroma blizu tudi na drugih področjih. Ganc je bil štiri leta (2011–2015) načelnik generalštaba izraelske vojske, torej tudi v času obsežnih napadov na Gazo, ko je bilo na palestinski strani ubitih 1.492 civilistov, med njimi celo 551 otrok. Foto: EPA

Ker je za sestavo vlade potrebna podpora vsaj 61 poslancev in poslank v 120-članskem knesetu, potrebuje Netanjahu vsaj še šest glasov, Ganc pa bi jih potreboval vsaj sedem. Tu pa se stvari močno zapletejo, saj se določene podpore medsebojno izključujejo.

Ganca so kot mandatarja ob manjših sredinskih in bolj levo usmerjenih strankah (Laburisti s šestimi mandati in Demokratična unija s petimi) podprle tudi tri pretežno palestinske stranke, del Skupne liste, ki so obljubile 10 glasov podpore (stranka Balad s tremi poslanci, prav tako del Skupne liste, mu podporo odreka), ki pa jih Ganc ne želi v vladi, pa tudi same so sporočile, da bi njegovo vlado podprle brez sodelovanja v njej. Zaradi podpore Palestincev pa Ganc ne more računati na podporo ultranacionalistične stranke Izrael, naš dom (Izrael Bejtenu, z osmimi mandati) skrajnega desničarja Avigdorja Libermana, ki je palestinske stranke označil za "sovražnike".

Netanjahuja medtem podpirajo skrajno desna stranka Jamina (sedem mandatov, sprva se je poročalo o šestih) ter ultraortodoksni stranki Šas (devet mandatov) in Združena tora judaizma (sedem mandatov, sprva se je poročalo o osmih). Ker pa Liberman vodi strogo sekularno stranko in verskim strankam nasprotuje, tudi zaradi podpore ultraortodoksnih strank Netanjahuja ne želi podpreti. Liberman ima sicer do ultraortodoksnih strank in "verskih fanatikov", kot se je izrazil, manj sovražno stališče kot do Palestincev. "Ultraortodoksne stranke niso sovražniki, ampak politični tekmeci. Člani Skupne liste pa so vsekakor sovražniki, kjer koli že so," je po poročanju izraelskega časnika Harec dejal Liberman, ki živi v nezakoniti naselbini na okupiranem Zahodnem bregu. Skrajni desničar je sicer znan po izrazito sovražnih izjavah. Tako je leta 2015 dejal, da bi morali palestinskim državljanom, ki ne bi bili zvesti Izraelu "odsekati glave". "Glede tistih, ki so proti nam, ni kaj – prijeti moramo sekiro in jim odsekati glave," je dejal. Liberman ob tem zagovarja tudi preselitev palestinskih državljanov iz Izraela.

Kaj vse Netanjahujeva prostodušnost pove o Izraelu in kaj o EU-ju?

Tako se zdaj omenjajo predvsem trije scenariji, in sicer koalicija rivalskih Likuda in Modro-bele zveze, še večja koalicija obeh strank in Libermanove stranke ali pa nove, že tretje zaporedne predčasne volitve. Največjo vlogo pri razreševanju trenutnega patpoložaja ima sicer Netanjahujevo vztrajanje na premierskem položaju, za kar ima zaradi groženj s pregonom v več primerih korupcije predvsem egoistične vzgibe.

Govorili smo z izraelskim političnim analitikom, profesorjem na univerzi Bar Ilan Ejtanom Gilboo, ki je pojasnil, da si novih volitev v začetku prihodnjega leta nihče ne želi, kar omogoča izsiljevanja in prevalitve krivde. Meni, da je najboljša možnost koalicija Likuda in Modro-bele zveze, ki bi sicer skupaj imela večino (65 mandatov od 120), a bi bila ta relativno tesna, zato bi jima koristilo sodelovanje stranke Izrael, naš dom z osmimi poslanci. A za koalicijsko sodelovanje dveh največjih strank bi se morali obe nečemu odpovedati.

Medtem ko je Modro-bela zveza od začetka zagovarjala t. i. vlado narodne enotnosti, je Likud šele nedavno podprl to idejo, pri čemer pa za zdaj vztraja, da bi vanjo vstopili le skupaj s svojim blokom. Likud je namreč pred volitvami sklenil koalicijski sporazum z omenjenimi skrajno desno in verskima strankama, zato Netanjahu vztraja, da ne predstavlja le Likuda, temveč cel desni blok. Gančevo zavezništvo medtem ne sprejema sodelovanja z blokom, predvsem s protipriseljensko in protipalestinsko Jamino nekdanje pravosodne ministrice Ajelet Šaked, ki je pozivala k splošni vojni proti celotnemu palestinskemu ljudstvu, ki ga je označila za sovražnika.

A glavna ovira za koalicijo rivalskih strank je Netanjahu osebno. Modro-bela zveza tako sodelovanje z Likudom pogojuje z njegovim umikom. Kot je za MMC pojasnil italijanski dopisnik iz Izraela za časopis Il Manifesto in dober poznavalec izraelske politike Michele Giorgio, ima Ganc za takšno zahtevo več razlogov. Najprej, tako menijo njegovi volivci in volivke, ki so mu dali glas ravno za to, da se znebijo Netanjahuja. "Rekel bi, da bi 35 ali 40 odstotkov Izraelcev rado videlo, da Netanjahuja ne bi bilo več na političnem prizorišču," je dejal Giorgio. Drug razlog pa je po njegovih besedah ta, da se Ganc zaveda, kako pameten in spreten politik je Netanjahu, ki bi svojo navzočnost v vladi izkoristil, da bi se predstavljal kot resnični premier, tudi če sam ne bi bil na tem položaju.

Ultranacionalistična stranka Izrael, naš dom Avigdorja Libermana je osvojila osem mandatov v parlamentu. Liberman sovraži Palestince (zagovarja njihovo izselitev iz Izraela in jih označuje za sovražnike), manj odločno pa nasprotuje tudi judovskim ultraortodoksnim strankam. Foto: EPA

Netanjahujevi možnosti: obstanek na oblasti ali pregon

A 69-letni Netanjahu zase zahteva ravno najvišji položaj, vsaj za leto ali dve. Grozi mu namreč sojenje zaradi obtožb o korupciji v treh primerih. Oktobra naj bi ga zaslišal generalni državni tožilec, ki se bo nato odločil, ali bo vložil uradne obtožnice. To naj bi storil do konca leta. Netanjahu se lahko pregonu izogne oziroma ga zavlačuje le kot premier. Kot je pojasnil profesor Gilboa, izraelska zakonodaja namreč pravi, da mora minister v primeru obtožnice odstopiti, to določilo pa ne velja za predsednika vlade. Netanjahu bi torej lahko ostal na premierskem položaju tudi v času morebitnega sojenja, o njegovi zmožnosti opravljanja te funkcije v času sodnih postopkov pa bi lahko na koncu odločalo vrhovno sodišče. To je sicer že razsodilo, da mora odstopiti obtoženi minister, ni se pa še izreklo v primeru obtoženega premierja.

Kot je dejal Giorgio, ima Netanjahu seveda ideološke interese za obstanek na oblasti, prav tako pa tudi povsem osebne, in sicer rešitev pred pregonom. Koalicija obeh strank naj bi predvidevala t. i. rotacijsko predsedovanje vladi, po katerem bi bil dve leti premier voditelj Likuda, dve pa voditelj Modro-bele zveze. Zaradi prihajajočega začetka sodnih postopkov zato Netanjahu zahteva položaj premierja v prvih dveh letih, s čimer se v zavezništvu ne strinjajo, češ da so prejeli več mandatov.

Ob tem bi se moral Netanjahu umakniti iz politike, če bi se postopki začeli v času, ko ne bi bil premier, s čimer bi se ga Ganc "elegantno" znebil. Netanjahu ve, da ga potencialni prevzem premierskega položaja v drugem delu mandata vlade močno ogroža, zato tega ne želi sprejeti. Gilboa medtem omenja še dve možnosti, in sicer, da bi bil Netanjahu premier le prvo leto, potem pa bi se videlo, kaj bi takrat pokazali postopki, druga možnost pa je, kot poročajo nekateri dobro obveščeni izraelski novinarji, da bi lahko Netanjahu, če ne bo mogel sestaviti koalicije in se obdržati na oblasti vsaj leto ali dve, s tožilstvom sklenil dogovor, po katerem bi se umaknil iz politike v zameno za umik obtožb. A to, pravi Gilboa, bi storil le, če bi moral izbirati med novimi volitvami in koalicijo, ki je ne more sprejeti.

Ajman Odeh (tretji z desne), vodja stranka Hadaš in Skupne liste, je po volitvah v ameriškem časopisu New York Times zapisal: "Mi bomo ključni za demokracijo. Arabski palestinski državljani sami ne moremo spremeniti smeri Izraela, a sprememba je nemogoča brez nas. Mi bomo odločili, kdo bo naslednji premier Izraela". Podpora palestinskih poslancev vladi tokrat ne bi bila prvi takšen primer. Pet jih je namreč podprlo vlado Jicaka Rabina leta 1993, ko je iz nje izstopila strank Šas. Na sliki so predstavniki Skupne liste na sestanku z izraelskim predsednikom Reuvenom Rivlinom. Foto: EPA

Glavna ovira za sestavo koalicije je tako sam Netanjahu. Če bi se umaknil, bi po besedah Gilboe zelo hitro sestavili vlado narodne enotnosti. Mogoče je sicer tudi, da bi ga izzval kdo iz Likuda, a se za zdaj to še ni zgodilo. Da ima Netanjahu ostre nasprotnike in tekmece znotraj svoje stranke, je dejal tudi Giorgio, ki je prav tako poudaril, da se ni še nihče izmed strankarskih kritikov postavil zoper Netanjahuja. Ganc naj bi upal na razkol v Likudu, a to po Giorgievem prepričanju ni zelo verjetno. Gilboa medtem opozarja, da tudi Netanjahu išče luknje v Modro-beli zvezi. Obe stranki namreč potrebujeta le peščico poslancev iz nasprotnega tabora za oblikovanje koalicije, zato naj bi si obe prizadevali, da bi jih nekaj privabili na svojo stran.

Največja tekmeca pravzaprav sorodni stranki

Ironija rivalstva med Likudom in Modro-belo zvezo je medtem v tem, da sta si stranki ideološko in programsko zelo blizu. "Če pogledate izhodišča obeh strank, boste videli več podobnosti kot razlik, tako glede notranjih kot zunanjih zadev," je pojasnil profesor Gilboa. Tudi portal Al Monitor, posvečen Bližnjemu vzhodu, poroča o podobnostih med Gancem in Netanjahujem. Najti razlike med njima bi bila težka naloga tako glede socialno-ekonomskih vprašanj kot odnosa do Palestincev in okupacij palestinskega ter sirskega ozemlja. Razlike med voditeljema naj bi bile tako predvsem v tonu in izražanju, ne pa v vsebini.

Medtem ko Netanjahu zagovarja neoliberalne ekonomske politike, je sprejemal tudi ukrepe, kot je povišanje socialne pomoči revnim, in privolil v povečanje primanjkljaja. Ganc medtem zagovarja večjo vlogo države na področjih zdravstva, šolstva in infrastrukture, a tudi učinkovitejši javni sektor in spodbujanje konkurenčnosti. Opazna razlika med obema stranka pa so vprašanja, povezana z verskimi zahtevami. Tako Modro-bela zveza podpira delovanje javnega prevoza na šabat (od petka do sobote zvečer) in umik prepovedi določenega trgovanja ob sobotah, pobudi, ki jima ultraortodoksni Judje nasprotujejo.

Kdo lahko voli in kdo ne
Izraelskih volitev se je lahko udeležilo približno 5,9 milijona volivk in volivcev, tudi državljani, ki živijo v nezakonitih naselbinah v okupiranih Vzhodnem Jeruzalemu in na Zahodnem bregu. Judovskih naseljencev je že več kot 600.000. Volilno pravico ima tudi okoli 950.000 državljanov palestinskega rodu. V nasprotju z judovskimi naseljenci na zasedenih ozemljih pa okoli 4,8 milijona Palestincev, ki živijo v Vzhodnem Jeruzalemu, na Zahodnem bregu in v Gazi pod izraelskim nadzorom, glasu na izraelskih volitvah ne morejo oddati, čeprav na njihovo življenje odločilno vplivajo ukrepi izraelske politike. Palestinci so brez pravice voliti na parlamentarnih volitvah tudi v Vzhodnem Jeruzalemu, ki si ga je Izrael v nasprotju z mednarodnim pravom sicer priključil, a je tam živečim Palestincem podelil le status rezidentov, ne pa tudi državljanstva.

Novinar Giorgio je izpostavil, da Modro-bela zveza nima izdelanega programa, kar je s pridom izkoriščala. Volivcem so sporočali: "Volite nas in skupaj bomo spremenili državo, predvsem pa se bomo znebili Netanjahuja." Gancu je tako uspelo pridobiti glasove podpornikov levih strank, ki so danes bolj ali manj obrobne (izstopa predvsem propad laburistov, ki so vodili Izrael od ustanovitve leta 1948 vse do leta 1977, pa tudi pozneje, periodično do leta 2001). Ti volivci in volivke so si mislili: "Ganca sicer ne maram, a on je edina možnost, da se znebimo Netanjahuja," je pojasnil Giorgio, ki je za Ganca dejal, da ga nima niti za sredinskega, kaj šele levičarskega politika. "Nikoli ni izrekal levičarskih stališč. Vedno je govoril, da ni ne levi ne desni, ampak da ga zanimajo le interesi Izraela," je dejal sogovornik.

"Izrael nima pravice biti judovska država, saj to pomeni institucionalizacijo diskriminacije"

Stališča glede okupacije in Palestincev identična

Netanjahu je večkrat jasno povedal, da ne bo nikoli dopustil oblikovanja palestinske države, pred zadnjimi volitvami pa je tudi odkrito napovedal priključitev doline reke Jordan, ki predstavlja tretjino okupiranega Zahodnega brega in območje s pomembnimi naravnimi viri. Odziv Ganca na to napoved dodatnega kršenja mednarodnega prava je bil očitek Netanjahuju, da je to idejo pravzaprav prevzel od njih. Oba politika zagovarjata nadaljnjo izraelsko vojaško navzočnost na palestinskih ozemljih, ohranitev popolnega nadzora nad zasedenim Vzhodnim Jeruzalemom, ohranitev nezakonitih izraelskih naselbin in mest na Zahodnem bregu, sirsko Golansko planoto, ki je pod izraelsko vojaško okupacijo, tako kot palestinska ozemlja, od leta 1967, pa označujeta za neločljiv del Izraela.

Enako politiko bi politika vodila tudi do Gaze, palestinske enklave ob Sredozemskem morju, ki je prav tako okupirana, Izrael pa zoper majhno območje z več kot dvema milijonoma Palestincev že 12 let izvaja zaporo, zaradi katere Gaza, kot pravi ZN, kmalu ne bo več primerna za življenje. Medtem ko je Netanjahu ukazal več dolgih in obsežnih napadov na Gazo, jih je kot načelnik generalštaba izraelske vojske med letoma 2011 in 2015 izvajal ravno Ganc. Tako je Ganc vodil izraelsko vojsko tudi v času posebej smrtonosnih napadov leta 2014, ko je po podatkih ZN-a ubila 1.492 civilistov, med njimi celo 551 otrok. Ganc se je v predvolilni kampanji hvalil, da so leta 2014 "dele Gaze vrnili v kameno dobo". Ravno zaradi vloge v napadih na Gazo (in možnosti koalicije z Likudom in Libermanovo stranko) je Gancu podporo odrekla pretežno palestinska stranka Balad.

Območja s palestinskimi državljani so v Izraelu močno zapostavljena. Na tokratnih volitvah je bila udeležba med palestinskimi volivci precej višja kot aprila. Takrat je glasovalo 49 odstotkov palestinskih volivcev, zdaj pa 60. Skupna lista je povečala število osvojenih glasov s 337.000 aprila na 430.000 septembra. Povečanje se pripisuje tudi neutemeljenim Netanjahujevim obtožbam, da po aprilskih volitvah ni mogel sestaviti vlade zaradi goljufij na arabskih voliščih. Palestinske stranke opozarjajo na institucionalno diskriminacijo palestinskih državljanov Izraela in zahtevajo spremembe na več področjih, med drugim prekinitev politike rušenja palestinskih domov v Izraelu. Foto: EPA

Razlika med odnosom Netanjahuja in Ganca do Palestincev je tako zgolj površinska. Medtem ko je Netanjahu ponovno vodil izrazito rasistično in hujskaško predvolilno kampanjo, v kateri je med drugim na Facebooku nabiral podporo z zapisom "Arabci nas želijo vse uničiti, ženske, otroke in moške", se Ganc tovrstni retoriki izogiba. Zavzema se za mirnejše sobivanje Judov in Palestincev, pri čemer drugim nikoli ni obljubil enakopravnosti v državi, ki se predstavlja kot "judovska". Tako ni obljubil niti odprave zakona o nacionalni državi, ki je Nejude postavil v drugorazredni položaj z določilom, da imajo v Izraelu le Judje pravico do samoodločbe. Kot je marca jasno dejal Netanjahu, "Izrael ni država vseh njegovih državljanov", ampak je "nacionalna država izključno judovskega ljudstva". Okoli 20 odstotkov izraelskih državljanov je Palestincev.

Sprememba odnosa palestinskih strank, a čemu?

Tudi zaradi podobnosti sionističnih politikov, ki zahtevajo judovsko nadvlado na območjih pod nadzorom Izraela, je presenetljiva tokratna odločitev pretežno palestinskih strank v okviru Skupne liste za podporo Ganca kot mandatarja. Tri od štirih strank so mu v želji, da prekinejo Netanjahujevo vladavino, namreč izrazile podporo, čeprav nimajo želje vstopiti v vlado. Tam so sicer tudi povsem nezaželene, tudi pri Gancu. Ne nazadnje je Ganc pred aprilskimi volitvami dejal, da "niso omejeni glede sodelovanja s komer koli", pri čemer pa je takoj pojasnil, "s komer koli, ki je Jud in sionist".

Palestinske stranke so nazadnje podprle sionističnega premierja leta 1992, ko so podprle Jicaka Rabina, zato se tokratno potezo Skupne liste označuje za zgodovinsko. A gre za popolnoma pragmatično igro. Kot je dejal Giorgio, Palestinci izbirajo "manjše zlo". Jasno je, da Ganca ne marajo, a svojim podpornikom so obljubili, da se bodo znebili Netanjahuja, ki ga vidijo kot glavnega avtorja protipalestinske zakonodaje. Do Ganca so sicer zelo nezaupljivi, a po besedah Giorgia mislijo, da je bolje poskusiti z njim, kot obdržati Netanjahuja na oblasti. V Skupni listi tako upajo, da bo Ganc vsaj delno spremenil politiko iz zadnjih desetih let. Zahtevajo razveljavitev omenjenega zakona o nacionalni državi, prenehanje politike rušenja palestinskih domov in priznanje palestinskih vasi v Izraelu, ki zaradi tega, ker jih izraelske oblasti ne priznavajo, nimajo dostopa do vodovoda, elektrike in druge osnovne infrastrukture. Gre za beduinske vasi, od katerih so številne starejše od same države Izrael.

Kot je pojasnil Giorgo, Ganc zakona o nacionalni državi sicer ne bo odpravil, ker uživa podporo Izraelcev, bi pa lahko povečal proračun za območja s palestinsko manjšino v Izraelu, ki prejemajo neprimerno manj sredstev kot območja z judovskim prebivalstvom. Ganc je pred volitvami med Palestinci vodil kampanjo z obljubo, da bo izkoreninil kriminal in korupcijo na njihovih območjih.

Gaza je žrtev pogostih izraelskih napadov, ki povzročajo številne civilne žrtve in uničujejo infrastrukturo. Ganc se je v kampanji hvalil, da je Izrael v napadih leta 2014, ko je bil načelnik izraelske vojske, "dele Gaze vrnil v kameno dobo". Foto: Reuters

Palestinski volivci sicer niso homogena skupina. Del jih meni, da sicer so drugorazredni državljani, a da vseeno živijo precej bolje kot Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu, del jih je bolj nacionalistično usmerjenih in ti so, kot pravi Giorgio, tudi bolj zastopani v palestinskih strankah. Del pa jih bojkotira volitve, češ da niso enakopravni državljani in da zaradi tega ne nameravajo sodelovati v političnem in institucionalnem življenju Izraela.

Palestinci med kladivom in nakovalom

Kot je za portal Middle East Eye zapisala Orly Noy, judovska aktivistka stranke Balad, ki je zavrnila podporo Gancu, dokazuje odločitev Skupne liste le eno stvar, "globino tragedije palestinskih državljanov Izraela". Avtorica sicer poudarja, da ta izraz podpore ne pomeni tudi želje po aktivnem sodelovanju v vladi. Palestinski poslanci se namreč zavedajo, da "njihova prisotnost v knesetu daje legitimnost oblasti, ki zoper njih izvaja institucionalno diskriminacijo, a odgovornost, ki jo prinaša dejansko sodelovanje v vladi, pa je nekaj povsem drugega".

Odločitev Skupne liste je tako morda res zgodovinska, nadaljuje Orly Noy, a "roka vsakega arabskega poslanca, ki je podprl to odločitev, se je morala tresti ob misli na njen pomen in na odgovornost, ki jo bodo imeli, ko bo Ganc, tokrat kot premier, izvedel še en peklenski pokol nad prebivalci Gaze".