Volitve v Turčiji so v času, ko je država močno polarizirana. V predvolilni kampanji se je večina strank razvrstila v dva bloka: islamskega konservativno-nacionalističnega in sekularnega levičarskega. Foto: Reuters
Volitve v Turčiji so v času, ko je država močno polarizirana. V predvolilni kampanji se je večina strank razvrstila v dva bloka: islamskega konservativno-nacionalističnega in sekularnega levičarskega. Foto: Reuters
Tokrat se bo prvič zgodilo, da bodo predsedniške in parlamentarne volitve na isti dan. Foto: Reuters
Turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana je politična pot vodila od župana mesta Carigrad (1994–1998), kar trikrat do premierskega stolčka (2003–2014) in nazadnje do mesta predsednika države (2014). Foto: Reuters
Najbolj nevaren protikandidat Erdoğanu je Muharrem Ince (54) iz Republikanske ljudske stranke (CHP), ki se zavzema za svobodno, sekularno in demokratično Turčijo. Foto: Reuters
Meral Aksener (61) je voditeljica novoustanovljene stranke Dobra (Iyi). V primeru izvolitve je napovedala vrnitev parlamentarnega sistema in preklic izrednega stanja, ki v Turčiji traja vse od klavrnega poskusa vojaškega udara 15. julija 2016. Foto: Reuters
Selahattin Demirtas (45) je vodja kurdske Ljudske demokratične stranke (HDP) in je trenutno v zaporu zaradi domnevnega sodelovanja s kurdskimi borci. Foto: Reuters
Turčija pred volitvami

Nedeljske predčasne predsedniške in parlamentarne volitve v Turčiji bodo morda zadnje demokratične parlamentarne volitve v tej, za zdaj še, sekularni državi. "Sultan" Erdoğan, kot nekateri imenujejo zdajšnjega predsednika, ima za Turčijo velike načrte.

Kakšno državo si želi Erdoğan in kakšna naj bi bila njena vloga v širšeobmočni in svetovni politiki, lahko sklepamo iz njegovih preteklih dejanj in odločitev. Čeprav se zavzema za obnovitev mirovnih pogovorov s prepovedano Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki so klavrno propadla, je turška vojska v predvolilnem času okrepila napade na oporišče Delavske stranke Kurdistana (PKK) v gorovju Kandil na severu Iraka. Znani in dobro dokumentirani so nasilno zatrti protesti leta 2013 v Carigradu. Po neuspelem državnem udaru leta 2016 pa je sledila vsesplošna aretacija več kot deset tisoč ljudi, med njimi novinarjev in učiteljev, začele so se čistke v sodstvu in vojski.

Tu so še neuspela pogajanja za priključitev Turčije EU-ju, ko je grozil z vnovično uvedbo smrtne kazni, Evropi pa pretil z odprtjem meja za nekaj manj kot štiri milijone beguncev iz Sirije, za oskrbo katerih je Bruselj Ankari zagotovil tri milijarde evrov, čemur bodo, kot kaže, sledile dodatne tri milijarde. Zunanjepolitične odločitve turškega predsednika se obračajo, milo rečeno, po vetru, in sicer vse od sestrelitve ruskega bojnega letala v Siriji in podpore sirskih upornikov do rokovanja z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in zbližanja odnosov z Iranom. Nevladne organizacije opozarjajo na kršenje svobode govora in omejevanje medijev v Turčiji. Erdoğan pa si zdaj želi še uvedbo predsedniškega sistema, ki bi mu, po mnenju kritikov, omogočil avtoritarno vladanje v slogu otomanskih sultanov, (nepremišljeno) vodenje gospodarstva in imperialistično zunanjo politiko.

Sprememba ustave
Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je vajen zmagovati; njegova politična pot ga je vodila od župana mesta Carigrad (1994–1998), kar trikrat do premierskega stolčka (2003–2014) in mesta predsednika države (2014). Čeprav je v zadnjih 15 letih s svojo konservativno Stranko za pravičnost in razvoj (AKP) zmagal na vseh volitvah, mu to ni zadostovalo.

Njegov cilj je voditi državo brez zadržkov in ovir, predvsem vojske, kar bi mu lahko omogočil le predsedniški sistem. Pa še to ne kakršen koli; turški volivci so lani s tesno večino sprejeli spremembo ustave, ki med drugim ukinja položaj premierja, parlamentu odvzema možnost nadzora nad delom izvršne oblasti (t. i. sistem zavor in ravnovesij check and balances, kot ga poznajo ZDA), in podeljuje močno oblast predsedniku države. Ukinitev demokratičnega parlamentarnega sistema in uvajanje izvršilnega predsedniškega sistema bo stopila v veljavo po nedeljskih predčasnih predsedniških in parlamentarnih volitvah, 24. junija, kar se bo zgodilo prvič v zgodovini te države. Če bo Erdogan zmagal, bo to zagotovo vrhunec njegove politične kariere.

Zakaj predčasne volitve?
Erdoğan vseskozi ponavlja, da je bil vzvod za razpis predčasnih volitev, redne bi morale biti novembra 2019, "razvoj dogodkov zgodovinskega pomena v našem obližju, kot tudi vojaške operacije čez mejo v Siriji", s čimer je imel v mislih akcije turške vojske proti separatističnim kurdskim skupinam in pripadnikom skrajne samooklicane Islamske države v Siriji in Iraku. Po pisanju Bloomberga, pa je mnenje nekaterih analitikov, da je volitve premaknil zaradi skrajno neobetajočih gospodarskih kazalcev. Turška lira je samo letos izgubila 20 odstotkov vrednosti v primerjavi z ameriškim dolarjem, v porastu je inflacija, zato so volitve zdaj, v času 7,4-odstotne gospodarske rasti (v Nemčiji je 2,2-odstotna), zagotovo bolj ugodne, kot bodo čez eno leto.

Kakšne možnosti ima Erdoğan?
Glede na javnomnenjske raziskave še vedno ni gotovo, ali bo v prvem krogu dobil več kot 50 odstotkov glasov. Vedno glasnejša so ugibanja o drugem krogu. Med šestimi protikandidati naj bi bili resni trije. Erdoğanov največji kritik Muharrem Ince (54) iz Republikanske ljudske stranke (CHP) se zavzema za svobodno, sekularno in demokratično Turčijo. Nekdanji učitelj fizike, ki podpira večji poudarek na razvoj znanosti v državi, je v primeru zmage že napovedal nov referendum, ki bi nazaj uvedel parlamentarni sistem in razpršil vladavino izvršne oblasti.

Resna tekmica na predsedniških volitvah je tudi nekdanja notranja ministrica in podpredsednica parlamenta Meral Aksener (61), ki je bila nekoč članica skrajne nacionalne stranke MHP, a so jo iz stranke vrgli, potem ko je za vodstvo stranke izzvala Devleta Bahcelija, prav tako pa se ni strinjala z njegovo podporo Erdoğanu. Meral Aksener je voditeljica novoustanovljene stranke Dobra (Iyi). V primeru izvolitve, postala bi prva predsednica države, pa je že napovedala vrnitev parlamentarnega sistema in preklic izrednega stanja, ki v Turčiji traja vse od klavrnega poskusa vojaškega udara 15. julija 2016.

Erdoğanov tretji resnejši protikandidat pa je njegov nekdanji sodelavec, zaprti vodja kurdske Ljudske demokratične stranke (HDP) Selahattin Demirtas (45). Volivce je nagovarjal po družbenih omrežjih, v predvolilni obljubi pa jim je zagotovil, da bo tudi on povrnil parlamentarni sistem in decentraliziral oblast v lokalno demokracijo.

Oblikovanje dveh političnih blokov
Turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu je s svojo priljubljenostjo in ugodnimi gospodarskimi kazalniki v preteklosti volivce uspelo prepričati, da Turčija potrebuje avtoritaren način vladanja. Pri tem "načrtu" ga podpirata skrajna Stranka nacionalističnega gibanja (MHP) in Stranka velike enotnosti (BBP), s katerimi se je AKP povezal v koalicijski blok "Ljudsko zavezništvo".

Na strani opozicije pa se je oblikovalo "Narodno zavezništvo", v katerem je največja opozicijska stranka Republikanska ljudska stranka (CHP), konservativna stranka Sreča (SP), desnosredinska Demokratična stranka (DP) in novoustanovljena stranka Dobra (Iyi), slednja zase trdi, da je proevropska stranka, ki sledi idealom ustanovitelja sodobne Turčije Kemala Atatürka. Na nedeljskih predčasnih parlamentarnih volitvah sodeluje še kurdska Ljudska demokratična stranka (HDP) in stranka Huda-Par ter domoljubna stranka Vatan.

Prirejanje volitev
Vladajoči AKP bi po nedeljskih volitvah lahko izgubil parlamentarno večino, zaradi česar so tudi oblikovali Ljudsko zavezništvo. Erdogan pa je to skušal preprečiti tudi z referendumsko potrjeno ustavno spremembo – nova zakonodaja namreč omogoča veljavnost vseh volilnih glasovnic, tudi tistih, ki nimajo uradnega pečata lokalne komisije. Poleg tega pa so prestavili nekatere volilne skrinjice iz pretežno kurdskega območja na jugovzhodu države. Prokurdska opozicijska stranka HDP trdi, da je vlada glasovalne skrinjice s teh območij preselila v bližnje vasi, v katerih podpirajo stranko AKP.

Nedeljske volitve bodo potekale pod nadzorom Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, mednarodne človekoljubne organizacije in turška opozicija pa poudarjajo, da so omejitve svobodnih medijev že vrgle senco na legitimnost volitev.

Medijski mrk
Kot je poročala agencija Reuters, je turška državna televizija TRT prejšnji mesec v predvolilni kampanji Erdoğanu in njegovi stranki AKP namenila 67 ur predvajanja, opozicijskemu predsedniškemu protikandidatu Muharremu Inceju pa manj kot sedem. "Z davkoplačevalskim denarjem so predvajanja spremenili v provladno propagando," je dejal Umit Ozdag, podpredsednik opozicijske stranke iYi, ki ji je državna televizija namenila zgolj 12 minut.

Erdoğanov nadzor nad mediji bi bil lahko največja ovira svobodnim in poštenim predčasnim nedeljskim volitvam. V poročilu o svobodi medijskega govora je mednarodna organizacija Poročevalci brez meja (Reporters Without Borders) Turčijo uvrstila na 157 med 180, kar 90 odstotkov turških časopisov pa je provladnih. "Volivci imajo zelo omejen dostop do informacij in komentarjev, ki niso pod nadzorom vlade," pa je junija zapisala humanitarna organizacija Human Rights Watch.

Turčija pred volitvami