Gruša Matevžič zadnjih 10 let živi in dela v Budimpešti. Foto: MMC RTV SLO

Gruša Matevžič je del ekipe Madžarskega helsinškega odbora, nevladne organizacije, ki se ukvarja s kršitvami človekovih pravic na Madžarskem. V odboru, ki letos praznuje 30 let, dela približno 30 sodelavcev, nekateri se ukvarjajo s kršitvami pravic zapornikov, žrtvami policijskega nasilja in vladavino prava, drugi program, v katerem dela tudi sama, pa se ukvarja z nudenjem pravne pomoči prosilcem za azil in beguncem.

Pravno pomoč nudijo vsem, ki zanjo zaprosijo, pri čemer od junija 2017 velja, da mora prosilec za azil izrecno zaprositi za pravno pomoč točno določenega odvetnika, torej mora navesti ime. Večina tistih, ki vstopi v tranzitno cono, je že obveščenih, da obstaja Helsinški odbor, ki ima pravnike, ki jim lahko pomagajo, in že vedo, da morajo zaprositi za tovrstno pomoč. Sicer imajo pravico do državne pravne pomoči, vendar je ta popolnoma neučinkovita.

In koliko prosilcev je lani dobilo pozitivno odločbo, torej status begunca? "V prvi polovici še nekaj, med tistimi, ki so za azil zaprosili po 1. juliju, pa nihče razen Gruevskega." Madžarska je namreč takrat spremenila zakonodajo.

Madžarska je zaradi svoje ostre protipriseljenske politike in gradnje žičnate ograje na meji s Srbijo in Hrvaško že več let deležna ostrih kritik drugih držav in številnih mednarodnih organizacij.

Leta 2017 se je začela gonja proti nevladnim organizacijam. Oblasti so sprejele več zakonov: organizacije, ki iz tujine prejmejo več kot 24.000 evrov letno, morajo to sporočiti in v svojih gradivih jasno označiti, da so financirane iz tujine; nevladne organizacije, ki delujejo na področju migracij, morajo plačati dodaten 25-odstotni davek; zakon je uvedel novo kaznivo dejanje: pomoč pri podaji prošnje za azil, deljenje kakršnih koli informacij o azilnem postopku na Madžarskem in izvajanje mejnega nadzora.

Sprejetje tega zakona je dejansko vplivalo na nas, pazimo na to, o čem se pogovarjamo, kje se pogovarjamo, katere primere bomo obravnavali.

Gruša Matevžič

"Če si obtožen tega kaznivega dejanja, torej če obstaja le sum, potem zate samodejno velja prepoved približevanja meji s Srbijo v območju osmih kilometrov. K sreči nihče izmed mojih sodelavcev še ni v takšnem kazenskem postopku niti nismo obveščeni, da bi se proti komur koli začel ta postopek. Je pa sprejetje tega zakona dejansko vplivalo na nas, pazimo na to, o čem se pogovarjamo, kje se pogovarjamo, katere primere bomo obravnavali … Gre za samocenzuro, predvsem pa nam to jemlje veliko časa in energije, ki bi ju sicer namenili pomoči potrebnim. Tako se ukvarjamo z napadom na civilno družbo, vse skupaj pa močno vpliva na nas tudi psihično," pravi sogovornica.

Kakšno je trenutno stanje na področju migracij, pa v nadaljevanju intervjuja.

Koliko ljudi je lani zaprosilo za azil? Za leto 2017 je veljalo, da jih je bilo okoli 3.500.

671. Zakaj je številka toliko nižja, predvsem v primerjavi z letom 2015, ko jih je bilo več kot 177.000? Septembra 2015 so dokončali ograjo na meji s Srbijo in ustanovili te tranzitne cone, kjer je prosilcem za azil dejansko omejena svoboda. Tako je strogo nadzorovano, kdo vstopa in koliko prosilcev za azil na dan vstopi v to tranzitno cono. Na začetku leta 2016 so jih sprejeli od 20 do 30 na dan, potem pa se je ta kvota vedno bolj zmanjševala in od januarja lani sprejemajo samo še enega prosilca na dan. Upoštevaje, da sta na madžarskih tleh dve delujoči tranzitni coni, to torej pomeni, da lahko v tranzitni coni na dan za azil zaprosita le dve osebi, pri čemer je to mogoče le v času delovnih dni. Zato je številka tako majhna. V Srbiji pa še vedno čaka več tisoč ljudi, mislim da okoli 3.000, 4.000 ljudi, ki so na t. i. čakalni listi za vstop na Madžarsko. Nekateri na vstop čakajo tudi že dve leti.

Pred postavitvijo ograje je za azil na Madžarskem zaprosilo 177.000 prebežnikov. Foto: Reuters

Kje vi vstopite v delovanje, kje se ta stik s prosilci pravzaprav sploh vzpostavi?

Moja organizacija je imela do junija 2017 sklenjen sporazum z migracijskim uradom in policijo, da smo lahko imeli prost dostop do vseh območij, torej do vseh odprtih kampov in zaprtih centrov, kjer so nastanjeni prosilci za azil. Junija 2017 so te sporazume preklicali in od takrat naprej ni prostega dostopa do nobene ustanove. Ker pa nudimo pravno pomoč, naši pravniki in odvetniki še vedno lahko nudijo pravno pomoč prosilcem za azil, vendar je to videti tako, da mora prosilec za azil izrecno zaprositi za pravno pomoč točno določenega odvetnika, torej mora navesti ime. Kako to deluje v praksi? Večina jih je že tako dolgo v Srbiji, da so že obveščeni o tem, da obstaja Helsinški odbor, ki ima pravnike, ki jim lahko pomagajo, in večina tistih ob vstopu v tranzitno cono že ve, da morajo zaprositi za tovrstno pomoč.

Tudi UNCHR ima še vedno k sreči dostop do vseh teh centrov in tudi v tranzitni coni so dnevno navzoči. Prek UNHCR-ja prosilci za azil tudi izvejo, kako lahko zaprosijo za pomoč odvetnika. Vendar to pomeni, da odvetniki niso navzoči na prvem intervjuju, ko oseba poda prošnjo za azil. Tudi če bi oseba že na začetku intervjuja izrazila željo, da želi navzočnost odvetnika iz Helsinškega odbora, v praksi migracijski urad ne bo počakal z intervjujem, da bi odvetnik lahko prišel do tranzitne cone.

Hkrati pa obstaja še sistem državne pravne pomoči, oni so bolj navzoči v tranzitnih conah, ker gre pač za državno pravno pomoč. Vendar je po naših izkušnjah ta pravna pomoč popolnoma neučinkovita. Redkokdaj se dejansko srečajo s prosilcem za azil, ne razložijo mu poteka postopka, niso navzoči na njegovih razgovorih, ne podajo nobene pisne vloge v postopku, skratka ne gre za neko učinkovito pravno pomoč, a v sistemu je odkljukano, da je prosilec imel možnost brezplačne državne pravne pomoči.

Gruša Matevžič o delovanju Madžarskega helsinškega odbora

Koliko je pozitivno rešenih prošenj za azil, koliko ljudi dejansko dobi azil?

Do lani jih je bilo kar nekaj, do lanskega julija so bile številke dokaj visoke, pri čemer je treba upoštevati, da je bilo malo prosilcev, ampak večina, ki vstopi v tranzitno cono (bilo je veliko Sircev, Iračanov, Afganistancev in Irancev), ima večinoma utemeljen razlog za podelitev statusa, tako da v teh primerih so ga tudi dobili.

Zakon se je nato spremenil in od julija lani je drugače. Madžarska je namreč uvedla novo pravno podlago za zavrženje prošnje za azil kot nedopustne: in sicer da je prošnja nedopustna v primerih, ko je oseba potovala čez državo, kjer ni bila preganjana ali podvržena resni škodi ali kjer ji je na voljo primerna zaščita. Takšna podlaga za zavrženje prošnje za azil v evropski direktivi ne obstaja, tam imaš med drugim možnost, da zavržeš prošnjo, če gre za prvo varno državo za azil ali pa za varno tretjo državo, ampak so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni. Tu gre za nekakšno združitev teh dveh konceptov brez pripadajočih pogojev, predpisanih z direktivo. To ni v skladu z evropsko direktivo in v enem primeru se je sodnik že obrnil na sodišče evropskih skupnosti s preliminarnim vprašanjem, ali je ta podlaga v madžarskem zakonu v skladu s procesno azilno direktivo. Prav tako je Evropska komisija že začela postopek za ugotavljanje kršitev madžarske azilne zakonodaje z evropskimi azilnimi direktivami, med drugim tudi zaradi te sporne odločbe.

Madžarska od januarja lani sprejme le še po dva človeka na dan. Foto: Reuters

Vendar do razsodbe velja, da lahko Madžarska še naprej deluje v skladu s to politiko.

Tako je, že od julija naprej nihče ni dobil pozitivnega statusa razen Gruevskega. Vsem je bila prošnja zavrnjena, ker da je nedopustna, saj so pred tem prečkali Srbijo. Večina primerov je bilo ustavljenih zaradi prej omenjenega postopka pred Evropskim sodiščem. V nekaterih primerih so domača sodišča razveljavila to odločbo, ne da bi se obrnila na Evropsko sodišče, rekoč, da odločba ni zakonita, v enem primeru pa sodišče dejansko ni videlo nobene ovire in je izdalo končno negativno sodbo. Ta družina je zdaj pred tem, da jih pošljejo nazaj v Irak, saj jih Srbija ni hotela sprejeti. Namesto da bi Madžarska nato končno obravnavala njihovo prošnjo, so začeli postopek deportacije v njihovo izvorno državo.

Kje pa so nastanjeni zdaj?

Zakon je tak, da mora prosilec do konca azilnega postopka ostati v tranzitni coni, tako da mu je dejansko odvzeta prostost. Imamo primere, kjer so ljudje tam že več kot leto dni, recimo eden izmed prosilcev, ki ga zastopamo, je tam že 17 mesecev. Edine osebe, ki niso v tranzitni coni, ampak so v posebnem domu za mladoletne, so mladoletniki brez spremstva, ki so stari manj kot 14 let, pri čemer velja opozoriti, da je sporno, kako določijo, da je nekdo star 14 let ali več. Velja namreč, da policijski zdravnik zgolj pogleda posameznega mladoletnika in na tej podlagi presodi, ali je star več ali manj kot 14 let.

Vrata v tranzitno območje Tompa, kjer po navedbah oblasti prosilcem za azil ni omejena svoboda gibanja. Foto: Reuters

Koliko centrov je v tranzitni coni?

Gre za dve tranzitni coni, v katerih imajo več sektorjev: sektor za mladoletnike brez spremstva, sektor za družine in sektor za samske moške.

Koliko imate odvetnikov na terenu?

Imamo skupino v Szegedu, tam imamo dve odvetnici in eno pripravnico, potem imamo enega odvetnika tudi na meji z Ukrajino. Teh tranzitnih con madžarska vlada ne pojmuje kot centre, kjer je ljudem odvzeta prostost, zato tudi ne dobijo odločbe o odvzemu prostosti, zoper katero bi se lahko pritožili. Skratka menijo, da so to neke vrste napol odprti centri, rekoč, da lahko gredo prosilci kadar koli nazaj v Srbijo.

Ampak to so centri, kjer je prostost nedvomno odvzeta. Tako je razsodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer je v našem primeru Ilias in Ahmed proti Madžarski sodišče izrecno reklo, da gre za nezakonito omejitev svobode. Madžarska se je na to sodbo pritožila, zdaj pa je postopek pred velikim senatom Evropskega sodišča za človekove pravice. Obravnava je bila 18. aprila lani in zdaj čakamo na sodbo. To je trenutno tudi edino upanje, da se bo stanje sploh spremenilo, namreč gre za nezakonito omejevanje svobode ljudi že od septembra 2015. Torej že več kot tri leta in v tem času se ni nič spremenilo na bolje, temveč se je vse samo še poslabšalo. Na začetku so bili prosilci tam največ štiri tedne, in to samo ljudje brez posebnih stopenj ranljivosti, potem se je zakon spremenil in od marca 2017 so tam vsi z izjemo mladoletnih brez spremstva, mlajših od 14 let, in sicer ves čas azilnega postopka. Upamo, da bo sodba velikega senata čim prej in da bo s tem sprožen dovolj velik pritisk na madžarsko vlado, da dejansko spremeni svojo politiko in odpravi to nedopustno in ponižujoče nezakonito stanje.

Kako vlada pravzaprav opravičuje podelitev azila Gruevskemu?

Gruevski je novembra iz Makedonije pred zaporom pobegnil na Madžarsko. Foto: Reuters

To je zelo kontroverzen primer. Predvsem je zanimivo, kako je kljub preklicanemu potnemu listu zakonito vstopil na Madžarsko. Na madžarskem veleposlaništvu v Albaniji so mu izdali dovoljenje za vstop na Madžarsko. Do zdaj takšno dovoljenje ni bilo izdano še nobenemu prosilcu za azil. Prav tako ni bil nastanjen v tranzitni coni kot vsi drugi, in sicer z argumentom, da bi bil zaradi svojega profila tam v nevarnosti. Torej za žrtve mučenja, travmatizirane ljudi, žrtve posilstev, otroke je tranzitna cona popolnoma varna, ampak za Gruevskega bi bilo pa v tranzitni coni zelo nevarno, tako da je bil raje nastanjen v hotelu v Budimpešti. Gre za popolnoma politično podelitev azila.

Položaj nevladnih organizacij se je v zadnjih letih spremenil, na vaše delovanje sta vplivala dva zakona, prvi sprejet leta 2017 glede financiranja in registracije ter potem še lanski sveženj "Stop Soros".

Prvi zakon je bil dejansko prvi odkrit napad na civilno družbo, pred tem je šlo bolj za medijske napade, za propagando proti nam. Zakon določa, da se morajo vse organizacije, ki letno dobijo več kot 24.000 evrov sredstev iz tujine, registrirati. Vsakič ko dobiš sredstva iz tujine, moraš v roku 72 ur to prijaviti, ob tem pa moraš tudi na vseh publikacijah, ki jih izdaš, namestiti oznako financiran iz tujine. V naši organizaciji smo se takrat odločili, da se ne bomo registrirali, ker menimo, da je ta zakon popolnoma nepotreben in izredno škodljiv. Njegovo uvedbo so opravičevali s tem, da gre za spodbujanje transparentnosti financiranja, k čemur pa dejansko sploh ne pripomore. Namreč že tako je naše financiranje transparentno, naša finančna poročila vsebujejo vse podatke, vse je javno objavljeno, od kod dobivamo sredstva. Tudi druge organizacije morajo imeti taka javna poročila. Pravzaprav je šlo predvsem za stigmatizacijo: zakon je bil pospremljen z govori vlade, da služimo tujim interesom, da ogrožamo neodvisnost Madžarske in delujemo proti nacionalnemu interesu. Zakon stigmatizira organizacije, ki so financirane iz tujine, in je zelo škodljiv, ker spodkopava zaupanje v civilno družbo. Registrirali se nismo, za zdaj pa tudi nismo bili deležni nobenih ukrepov zaradi tega.

Zakon stigmatizira organizacije, ki so financirane iz tujine, in je zelo škodljiv, ker spodkopava zaupanje v civilno družbo.

Gruša Matevžič

Drugi sveženj zakonov, t. i. Stop Soros, je bil sprejet lani. Gre za dva zakona, eden uvaja t. i. imigracijski davek, drugi pa uvaja novo kaznivo dejanje, in sicer pomoč pri podaji prošnje za azil, podajanje informacij v povezavi z azilom in nadzor mej. Zakon iz leta 2017 je bil usmerjen zoper vso civilno družbo, torej zoper katero koli organizacijo, ki dobiva finančna sredstva iz tujine. Stop Soros pa je usmerjen samo zoper organizacije, ki se ukvarjajo s področjem migracij. Tarča se je tako občutno zožila. Poleg tega so se naša osebna imena pojavila tudi v provladnem mediju, na t. i. listi Sorosevih plačancev.

Iz tega zakona so torej izvzete tako športne kot verske organizacije, pa tudi politične stranke in sindikati?

Da, zelo je ozkogleden, samo določene organizacije so tarče tega zakona. Zakon, ki nalaga t. i. imigracijski davek, določa, da moraš plačati 25 odstotkov davka na sredstva, s katerimi izvajaš ali medijske kampanje in seminarje z namenom promoviranja migracij ali organiziraš izobraževanja ali vzpostavljaš mrežo, recimo prostovoljcev ali pravnikov, torej če izvajaš dejavnosti, ki prikazujejo migracije v pozitivni luči. Ta davek bi, kot je zapisano v zakonu, morali plačati donatorji, torej organizacije, ki nam dajejo denar, pri čemer so Združeni narodi iz tega izvzeti. Ampak zakon tudi določa, da če donatorji ne plačajo tega davka, se obveznost prenese na organizacije, ki te dejavnosti izvajajo. Zakon se je že začel izvajati, in sicer smo dobili poziv davčne uprave, naj pridemo na razgovor predstavit svoje dejavnosti. Kaj bo sledilo, še ni jasno.

Drugi zakon pa spreminja kazenski zakonik, in sicer uvaja novo kaznivo dejanje: pomoč pri podaji prošnje za azil, distribucija kakršnega koli informacijskega materiala v povezavi z azilom in izvajanje nadzora mej (t. i. border monitoring), kjer gre za to, da na podlagi tripartitnega sporazuma med UNCHR-jem, policijo in nevladno organizacijo pravniki lahko dostopajo do mejnih policijskih postaj, kjer lahko spremljajo postopek obravnave tujcev. Izvajanje tega projekta je s spremembo zakonodaje postalo kaznivo dejanje. Tripartitni dogovor so seveda razdrli.

Pravno pomoč nudijo vsem, ki zanjo zaprosijo, pri čemer pa od junija 2017 velja, da mora prosilec za azil izrecno zaprositi za pravno pomoč točno določenega odvetnika, torej mora navesti ime, pojasnjuje sogovornica. Foto: MMC RTV SLO

Primer: sem na meji in bi želela prejeti letak z informacijami o azilnem postopku, ki bi ga predala prebežniku. Bi bila lahko kaznovana?

Težko je z gotovostjo reči, kaj je kaznivo in kaj ne. Zakon je spisan v zelo splošnih izrazih in nikomur ni povsem jasno, kdaj točno se ta zakon uporablja, kaj je s pravnega vidika sploh kaznivo. Kaznivo dejanje bi moralo biti kar se da jasno definirano v kazenskem zakoniku. Ne moreš imeti definicije kaznivega dejanja, kjer ni jasno, ali gre za kaznivo dejanje ali ne. To je že prva težava tega zakona. Da odgovorim na vprašanje: da, lahko bi bilo kaznivo, ne vem pa zagotovo, ker, kot že rečeno, je zakon napisan presplošno in se torej lahko uporabi, kadar se to oblastem zdi primerno, ne pa v vnaprej predvidljivih situacijah.

V teh tranzitnih centrih lahko torej še vedno pomagate pri podaji prošnje za azil?

Sreča v nesreči je, da naši odvetniki nimajo prostega dostopa do teh tranzitnih con, ampak lahko do prosilca pristopijo šele, ko ta zaprosi za pravno pomoč. To pomeni, da je že zaprosil za azil in mu torej dejansko ne pomagaš pri podaji prošnje. Mislimo, da je pomoč tem, ki so že v tranzitni coni, dovoljena in da to dejansko ne more spadati pod ta zakon. Če pa srečaš prebežnika recimo na ulicah Budimpešte in bi mu rad pomagal, ga na primer usmeril na urad za priseljevanje, da bi šel tja in zaprosil za azil, bi bilo to že lahko obravnavano kot kaznivo dejanje.

Zakon je bil sprejet lani sredi leta in za zdaj k sreči še niso začeli nobenega kazenskega postopka proti nikomur na Madžarskem. To seveda ne pomeni, da ga ne bodo izvajali. Na začetku je bilo zelo strašljivo, ker smo že takoj, ko je bil zakon sprejet, opazili, da so v bistvu nekako začeli pripravljati teren. V azilnih intervjujih, kjer se po navadi prosilce vpraša, zakaj so zapustili svojo državo, kje so potovali in podobno, so dodali še eno stran vprašanj o tem, ali so srečali Helsinški odbor že v Srbiji, če da, kaj so jim rekli, kaj jim je rekel odvetnik Madžarskega helsinškega odbora v tranzitni coni … Se pravi ena stran vprašanj, ki so se nanašala na to, kakšen stik so imeli z nami prej in zdaj in kakšno pomoč smo jim nudili.

Pred leti so pred tranzitnim območjem Röszke na srbski strani meje stala tudi improvizirana šotorska naselja. Prizor iz leta 2016. Foto: Reuters

Ampak teoretično, če greste na srbsko stran in tam ljudem razlagate o načinih pomoči, vas madžarske oblasti ne morejo kaznovati, saj nimajo nobenih pristojnosti?

Tam ne. Ampak s tem dejanjem si nekako omogočil osebi, da je bila bolje obveščena o tem, kako zaprositi za azil na Madžarskem, in s tem si kršil zakon oz. storil to kaznivo dejanje. Odkar se je začela ta gonja, ob obiskih Srbije zelo pazimo, s kom in o čem tam govorimo, ker nihče ne želi tvegati, da bi se proti njemu začel kazenski postopek. Zakon namreč tudi določa, da samo na podlagi sproženega postopka proti tebi začne samodejno veljati tudi prepoved približevanja zunanji schengenski meji na območju osmih kilometrov. V tem primeru se naši odvetniki ne bi mogli več pojaviti v tranzitni coni na meji in prosilci za azil bi ostali brez učinkovite pravne pomoči.

Kot nevladna organizacija torej nimate nobenih vzvodov, razen da ste se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice?

Ne, tu je vse zelo pod vplivom osrednje oblasti. Recimo zanimiv primer je prav to vprašanje, ali je tranzitna cona območje, kjer je osebam odvzeta prostost ali ne. Kot Slovenija je tudi Madžarska podpisala Opcijski protokol Konvencije proti mučenju, ki vključuje državni preventivni mehanizem, ki ga izvaja ombudsman. Kako to deluje v Sloveniji? Varuh človekovih pravic obiskuje vse institucije, kjer je ljudem odvzeta prostost, in jih nadzira, potem napiše javna poročila ter predlaga spremembe, če opazi kakšne težave. Na Madžarskem varuh še nikoli ni stopil v tranzitno cono v okviru državnega preventivnega mehanizma, torej z namenom nadzora območja, kjer je osebam odvzeta prostost. Varuh človekovih pravic tukaj žal ni tako neodvisna institucija kot v Sloveniji in sledi stališču vlade, da ne gre za odvzem prostosti, zato se tam ne pojavlja. Iz istega razloga je bil pred kratkim onemogočen obisk tranzitne cone Delovni skupini za samovoljna pridržanja Združenih Narodov (UN Working Group on Arbitrary Detention), saj po mnenju Madžarske tranzitne cone ne spadajo pod njihov mandat – češ da ne gre za centre, kjer je osebam odvzeta prostost. Kar je seveda popoln nesmisel. Upanje, ki ga imamo, sta pritisk Evropske Unije in, kot sem že dejala, čakanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, pa morda tudi pritisk drugih držav, tudi zunaj Evrope.

Poskus pobega iz tranzitnega območja Röszke. Foto: EPA

Kaj se zgodi s prosilci za azil, ki dobijo odobren status? Glede na vladno retoriko in splošno ozračje verjetno niso ravno najbolj prijazno sprejeti.

Odkar pa so ljudje za čas celotnega azilnega postopka zaprti v teh tranzitnih conah, opažamo, da zapustijo Madžarsko v nekaj dneh po tem, ko dobijo status.

Gruša Matevžič

To je težava že od poletja 2016. Pred tem je obstajal zelo pozitiven program na Madžarskem, ki je bil v pomoč pri integraciji: ljudje so dobili pomoč centrov za socialno delo, pri iskanju zaposlitve, tudi denarno pomoč so dobili za nekaj mesecev, sistem je deloval. Potem so to ukinili in zdaj ima nekdo, ki dobi status, pravico samo do tega, da gre lahko iz teh "zaporov" na meji za 30 dni v odprti center in to je vse. Nobene pomoči pri iskanju nastanitve, službe, nobene denarne pomoči, nobenega tečaja madžarščine, skratka ničesar. Ko so to ukinili, je bilo že mogoče opaziti, kako so ljudje začeli po pridobitvi statusa odhajati, ampak še ne tako množično. Odkar pa so ljudje za čas celotnega azilnega postopka zaprti v teh tranzitnih conah, opažamo, da zapustijo Madžarsko v nekaj dneh po tem, ko dobijo status. Menimo, da je ta izkušnja, ko tako dolgo obdobje bivajo v nečloveških razmerah v teh tranzitnih taboriščih, tako vplivala na njih, da ne vidijo nobenega razloga, zakaj bi ostali na Madžarskem in se skušali integrirati brez kakršne koli državne pomoči. Vsa integracijska pomoč je na plečih nevladnih organizacij, kar je še nekako delovalo do letos, saj so organizacije za to dobivale evropska sredstva. Gre za sredstva EU-ja, ki jih razdelijo države članice. Madžarska teh evropskih sredstev za namen integracije od letos ne razdeljuje več. Organizacije so tako prisiljene iskati druge načine financiranja, kar je izredno okrnilo njihovo zmožnost pomoči pri integraciji, veliko beguncev recimo konča v domovih za brezdomce.

Madžarska je med junijem in septembrom leta 2015 na 175 kilometrov dolgi meji s Srbijo postavila ograjo. Pozneje so to storili še na meji s Hrvaško. Foto: Reuters

Tako sploh ne pride do točke, da bi se nekdo po podeljenem statusu obrnil na vas za pravno pomoč?

Še vedno so določeni, res v zelo majhnem številu, ki ostanejo, in ti pridejo k nam, ker se ukvarjamo tudi s pravno pomočjo pri združevanju z družino. To pa kar deluje, moram reči. V primerjavi s Slovenijo je zakonodaja glede združevanja družin manj restriktivna: obstaja namreč možnost združitve z brati, sestrami, starši, in to ne le za mladoletne osebe, česar v Sloveniji ni. V Sloveniji je mogoča združitev s starši le, če je oseba mladoletna, in sicer pod določenimi pogoji.

Drugi program, ki ga izvaja vaša organizacija, je ukvarjanje s kršitvami človekovih pravic zapornikov in žrtev policijskega nasilja. Kakšne so najpogostejše težave, s katerimi se na vaše sodelavce obrnejo ljudje?

Imeli so veliko primerov prenasičenosti zaporov, to je velika težava na Madžarskem, razmere v zaporih so izredno slabe. Ukvarjajo se tudi s primeri čezmernega nasilja policije, neučinkovite policijske preiskave, sovražnim govorom, potem so tu primeri diskriminacije ali krnjenja svobode izražanja.

Ste zaradi sprememb zakonodaje, predvsem pa ob tej množični oz. glasni kampanji proti migracijam opazili, da tudi manj iščejo pomoč pri vas?

Vedno težje tudi dobimo pripravnike, vedno težje je dobiti študenta prava, da bi delal prakso pri nas, ker jim bodo zaradi sodelovanja z nami potem vrata v z državo povezane službe zaprta.

Gruša Matevžič

Tisti, ki pridejo, res potrebujejo pomoč in ti bodo prišli, ker imajo očitno tudi oni problem z državo. To, da smo napadeni, dejansko ne vpliva na to, ker so tudi oni – in torej potrebujejo pomoč. Razlika je predvsem v tem, da je prekinjeno vsakršno sodelovanje s katero koli državno institucijo. Pred tem smo recimo organizirali različna izobraževanja, tudi za sodnike, policijo, ministrstva in različne državne uradnike. Zdaj tega ni več. Zelo težko je delovati v smeri sprememb na katerem koli področju, ne samo na področju migracij, zato ker ni nikakršnega dialoga. Ti seveda lahko prepričuješ civilno družbo, toda ni družba tista, ki uzakonja spremembe. Tudi že vnaprej dogovorjena izobraževanja so bila odpovedana. Recimo že leto dni vnaprej s sodniško akademijo dogovorjeno izobraževanje so lani mesec pred dogovorjenim izobraževanjem odpovedali brez kakršnega koli razloga. Zdaj se je to izogibanje opazno preneslo tudi na nekatere druge institucije, mi bi recimo želeli organizirati predavanje na določeni univerzi, pa dobimo sporočilo, da nas žal ne morejo gostiti. Ne seveda vsi, ampak so primeri, ko se določene ustanove želijo distancirati od nas, ker ne želijo imeti težav.

Vedno težje tudi dobimo pripravnike, vedno težje je dobiti študenta prava, da bi delal prakso pri nas, ker jim bodo zaradi sodelovanja z nami potem vrata v z državo povezane službe zaprta.

Vladni pano pred parlamentarnimi volitvami marca lani: "Združeni narodi želijo, da nepretrgoma sprejemamo migrante. Odloča Madžarska, ne ZN!" Foto: Reuters

Vse to nam jemlje ogromno časa, to je največja težava. Spremembe zakonodaje za zdaj niso imele konkretnih učinkov, torej nihče še ni v kazenskem postopku in nobenih imigracijskih davkov nam še ni bilo treba plačati. Proti temu se borimo, obveščamo mednarodno javnost, vlagamo pravna sredstva zoper sporno zakonodajo, vse to nam jemlje veliko časa. Naše primarno delo je, da pomagamo prosilcem za azil in beguncem, zdaj gre veliko časa tudi za vse drugo, za obstoj civilne družbe na Madžarskem. Izredno me žalosti, da je veliko mednarodnih nevladnih organizacij Madžarsko že zapustilo, tudi takšne, ki z vso to zakonodajo niso bile neposredno ogrožene. Očitno so delovale zelo preventivno, kar pa ni spodbudno za nas, ki ostajamo. S krčenjem civilnega prostora postaja boj za človekove pravice na Madžarskem vsak dan težji.

Poleg tega je neodvisnost medijev na Madžarskem tako ogrožena, da je neodvisnih medijev vedno manj, predvsem na podeželju jih skoraj ni, in tako smo že nekaj let eden izmed redkih glasov, ki dejansko opozarja na določena dogajanja v državi.