Beloruski novinar Sergej Haratonov. Foto: Osebni arhiv
Beloruski novinar Sergej Haratonov. Foto: Osebni arhiv

Proteste so sprožile še ene ukradene predsedniške volitve. Po navedbah opozicije naj bi njihova kandidatka Svetlana Tihanovska dobila od 60 do 70 odstotkov glasov.

Režim pretežno mirne protestnike razganja s surovo silo. Nekaj ljudi je bilo ubitih, kakih 10.000 priprtih, v zaporih ostaja najmanj 55 političnih zapornikov.

Najprej, nam lahko poveste, kakšne kršitve človekovih pravic se dogajajo te dni v Belorusiji? Posnetki ravnanja s protestniki in poškodb, ko jih izpustijo iz pripora, so, milo rečeno, pretresljivi.
Aretirani protestniki so morali v zaporih ležati na tleh goli, policisti so hodili po njih. S policijo mislim pripadnike Omona, posebnih varnostnih enot beloruskega notranjega ministrstva. Policisti so urinirali po aretiranih, jih silili peti himno Omona, mučili so jih z elektriko in pretepali. Ženskam so grozili, da jih bodo posilili. Videli smo tudi poročila o ženskah in otrocih, ki so jih v zaporih posilili. Združeni narodi so prejeli že 450 prijav mučenja. Pristojnim pravosodnim organom v Belorusiji naj bi že posredovali več kot tisoč primerov prijav mučenja. Priznali niso niti enega. Država med več kot tisoč primeri mučenja uradno ni priznala nobenega, čeprav se po vsem svetu zgražajo nad očitno najhujšimi grozodejstvi po vojnah v nekdanji Jugoslaviji. Sinoči je odbor za pravne zadeve, povezane s človekovimi pravicami, pred plenarnim zasedanjem Sveta Evrope pozval Svet, naj ustanovi posebno komisijo, ki bo preiskala zločine v Belorusiji in o izsledkih obvestila vse državne in naddržavne pravosodne organe, da bi ti lahko preganjali kršitelje človekovih pravic in njihove nadrejene.

Prihajajo tudi poročila, da v Belorusijo prihajajo ruske enote. So resnična?
Slišali smo govorice o napotitvi ruskih vojakov v Belorusijo, toda nimamo še dokazov o tem. Večino najhujših grozodejstev so zagrešili pripadniki posebnih enot notranjega ministrstva in beloruskega KGB-ja. Prvega protestnika naj bi ubili pripadniki protiteroristične enote Almaz, ki je del beloruskega notranjega ministrstva. Poleg mučenja in grozodejstev na ulicah policisti proti protestnikom uporabljajo tudi gumijaste krogle in t. i. šok granate. Veliko ljudi je za dlje časa izginilo, številne so prisilno preselili, vsaj pet ljudi so izgnali iz države, tudi vodjo katoliške cerkve v Belorusiji. Policisti so množično aretirali novinarje, v zadnjem mesecu so jih pridržali okoli dvesto. Trenutno je v zaporih 55 političnih zapornikov. Kaj takega se ni dogajalo še nikjer, niti v Belorusiji.

Pogovor z beloruskim novinarjem Sergejem Haratonovom

Najbolj vidne opozicijske voditelje izganjajo iz države. Več kot očitno je izgon nekakšno orožje proti opozicijskim voditeljem?
Svetlano Tihanovsko so povabili na sestanek na sedež državne volilne komisije, kjer so jo nadlegovali častniki državne varnostne službe KGB. Zaradi groženj njej, njenim otrokom in možu je morala zapustiti Belorusijo. Izgnali so jo iz države, ker je simbol protestov. Dosegli so ravno nasprotno, to je proteste še dodatno podžgalo, saj so ljudje siti življenja v negotovosti in delovanja državnih varnostnih sil in ideologov. Voditelju beloruske katoliške cerkve Tadeuszu Kondrusiewiczu preprosto niso dovolili vstopa v državo, ko se je vračal z obiska na Poljskem. On je beloruski državljan. Ne spominjam se, da bi katerakoli država v sodobni evropski zgodovini prepovedala vstop v državo svojemu državljanu. To je hudo kratenje človekovih pravic in kršitev mednarodnega prava. Podobno se je zgodilo Ivanu Kravtsovu, Antonu Rodnenkovu in Mariji Kolesnikovi. Sredi belega dne so jih ugrabili v središču Minska. Po trditvah policistov in Lukašenku zvestih tožilcev so bili pridržani, toda to ni bilo videti kot pridržanje. Policisti niso nosili uniform, niso imeli nobenih oznak, po katerih bi jih lahko prepoznali, uporabljali so civilna vozila brez registrskih tablic … Vse to je v nasprotju z državnimi zakoni. Spremljamo popoln razpad pravne države. Mislim, da se tega procesa ne da ustaviti, saj ne gre za dejanja določenega politika ali politične skupine. V uporu proti Lukašenku sodeluje vse prebivalstvo. Mislim, da ga ne bo mogel zatreti. Ko se nekdo v državi znajde v manjšini, ga večina ljudi, ki ima vsa finančna sredstva in moč, slej ko prej porazi.

Mladi imajo svoje politično prepričanje, mlajše generacije ne podpirajo Lukašenka. Če bi skušal protestnike razgnati z vojsko, bi bil to njegov samomor. Mislim, da bo imela vojska vsekakor pomembno vlogo v tej krizi, vendar čas za to še ni nastopil.

Sergej Haratonov

Protesti se bodo torej nadaljevali. Je mogoče potegniti vzporednice s protesti v Ukrajini leta 2014?
Vsem je jasno, da je to maraton. Mirne revolucije v Vzhodni Evropi so nam pokazale, da to zahteva nekaj časa. Majdanska revolucija je trajala tri mesece. Belorusi zdaj protestiramo šele prvi mesec. Moram poudariti, da so beloruski protesti izjemno mirni. Ljudje ne uporabljajo orožja, ne napadajo policistov, ne razbijajo oken in izložb, nikogar ne poškodujejo, ne uničujejo zasebne ali državne lastnine. Zelo lepo je gledati, kako se ljudje na policijsko nasilje odzivajo brez najmanjšega nasilja. To jim zagotavlja moralno zmago, zato mora Zahod to revolucijo podpreti. Ljudje se morajo zavedati, da bi bilo to, če ne bi podprli beloruskih protestnikov, enako, kot če bi leta 1991 pustili na cedilu Litovce in druge baltske države, ki so hrepenele po svobodi in mirni menjavi režima. Belorusi upajo, da jih bodo drugi ljudje podprli. Ne govorim o finančni podpori, ampak o moralni podpori ter pritisku na Lukašenka in njegove sodelavce. Zahod ga ne sme priznati za zakonitega voditelja države, v Evropi in drugod po svetu bi morali blokirati podjetja, povezana z njimi. Ti ljudje niso legitimni zastopniki beloruskega naroda, saj niso bili izvoljeni in ne zastopajo nikogar razen sami sebe.

Katere strukture so najbolj lojalne večnemu predsedniku Lukašenku?
V zadnjih mesecih je bilo objavljenih veliko poročil in tudi objav na družbenih omrežjih ljudi, ki so bili do nedavnega del sistema. Med njimi so uslužbenci zunanjega, pravosodnega in finančnega ministrstva, nekdanji sodelavci policije in tudi sami policisti, nekdanji pripadniki posebnih enot in vojske. Vsi govorijo, da ne morejo več prenašati te oblasti in nočejo več sodelovati z njo. Najpomembnejši podporniki Lukašenka so vsekakor uslužbenci notranjega ministrstva, ki so pomembnejši od beloruskega KGB-ja. Večina ljudi, vpletenih v razganjanje protestov med 9. in 30. avgustom, je bila pripadnikov posebnih enot Omon, protiteroristične enote Almaz in uniformirane policije na območju Minska in okolice. Vse te ljudi zdaj povezuje skupni zločin, ki je zločin proti človečnosti, zato ga lahko preiskuje katera koli država na svetu. Vsi ti ljudje so zdaj izpostavljeni kazenskemu pregonu. Tega se zavedajo in temu se hočejo izogniti. Dvomim, da bodo pripadniki Omona zapustili Lukašenka, ostali mu bodo zvesti do konca. Glede KGB-ja vem, da se nekateri njegovi uslužbenci, predvsem na nižjih vodstvenih položajih, Lukašenku upirajo. Med KGB-jem in notranjim ministrstvom že kar dolgo prihaja do trenj, toda to, kar se je dogajalo avgusta, je pretreslo celo KGB. Številni častniki KBG-ja so javno povedali, da tega ne morejo trpeti. Po mojih informacijah se znotraj KBG-ja pojavlja nasprotovanje režimu. Ti ljudje bi bili lahko prvi, ki bodo Lukašenku odrekli podporo. Vse bo odvisno od tega, ali se bodo pripravljeni javno izpostaviti. Prav tako je precej dvomov glede vojske in njene zvestobe Lukašenku. Drugače kot v Omonu in na notranjem ministrstvu je večina vojakov najstnikov in mlajših, večina vojakov je starih od 18 do 27 let. Mladi imajo svoje politično prepričanje, mlajše generacije ne podpirajo Lukašenka. Če bi skušal protestnike razgnati z vojsko, bi bil to njegov samomor. Mislim, da se vojaki ne bi bojevali za Lukašenka, mladi niso pripravljeni umirati za to vlado. To je verjetno vzrok, zakaj vojaki, ki so jih poslali na ulice, niso delovali sami. Pred dvema ali tremi tedni so poslali vojake na trg pred Muzejem druge svetovne vojne. Vojaki so bili tam pomešani s pripadniki Omona, očitno zato, ker režim ni prepričan o zvestobi vojske in mladih vojakov. Mislim, da bo imela vojska vsekakor pomembno vlogo v tej krizi, vendar čas za to še ni nastopil.

Po mojih informacijah se znotraj KBG-ja pojavlja nasprotovanje režimu. Ti ljudje bi bili lahko prvi, ki bodo Lukašenkuu odrekli podporo. Prav tako je precej dvomov glede vojske in njene zvestobe Lukašenku.

Sergeh Haratonov

Kakšna je vloga Rusije? Je vojaška intervencija verjetna? Lukašenko je bil na obisku v Moskvi pri predsedniku Vladimirju Putinu. Ustvarila sta vtis, da je zavezništvo med Rusijo in Belorusijo trdno ...
Rusija zdaj namiguje na vojaško posredovanje. Slišati je bilo že grožnje, da bodo ruske vojake poslali na belorusko ozemlje. To bi lahko odvrnilo nekatere zahodne države, mislim pa, da se te države ne bi smele bati Rusije. Če bi Rusija v Belorusijo poslala svojo vojsko, bi se ji 9-milijonski narod uprl s partizanskim vojskovanjem, ki bi potekalo le nekaj sto kilometrov od Moskve. To se preprosto ne bo zgodilo in Zahod se mora tega zavedati. Veseli me, da vse več držav poudarja, da o usodi Belorusije ne smejo odločati Rusi, ampak Belorusi. Mednarodna solidarnost in pritiski na Lukašenka bi se morali stopnjevati, to je zelo pomembno. Druge države morajo blokirati vse bančne račune Lukašenka in podjetij, povezanih z njim, v tujini.

V kakšnih odnosih pa sta sicer Lukašenko in Putin? Zdi se da, ga bi ruski predsednik v zadnjih tednih lahko bolj podpiral. Je v ozadju vendarle igra, kako bi se ga znebil?
Oba sta samodržca, oba sta že zelo dolgo na oblasti. Moji stiki iz Kremlja in beloruske predsedniške palače pravijo, da se sovražita, vendar se morata podpirati. Če bo padel eden od njiju, bosta padla oba. Za Putina je upor proti Lukašenku nevaren, a zanj bi bilo idealno, če bi se Belorusija približala Zahodu in ostala v prijateljskih odnosih z Rusijo. Če bi zdaj podprl Lukašenka, bi se zameril beloruskemu narodu. Večina Belorusov bi se obrnila proti Rusom in ruskim politikom, če bi Putin podprl Lukašenka. Če bo Putin pomagal odstraniti beloruskega diktatorja, bo v očeh Belorusov pozitiven, saj bo pomagal končati nevzdržne razmere. To pa bi bilo lahko tudi nevarno, če bi Putin odstranil Lukašenka in ga nadomestil z novim. Belorusi morajo biti zelo previdni zaradi Vladimirja Putina in njegovega delovanja v Belorusiji. Putin je vedno jasno kazal, kaj želi od Lukašenka in kakšno vlogo mu namenja, zdaj pa nikomur ni več jasno, na katero karto bo igral Putin. Različni Kremlju naklonjeni mediji zelo različno poročajo o Lukašenku, ni videti jasnega odgovora, kako se bo Rusija lotila vprašanja Lukašenka. Zdi se, da mu tudi večina Rusov obrača hrbet. Zdaj se v bistvu pogajajo glede cene - koliko so Rusi pripravljeni plačati za odstranitev Lukašenka ali koliko je Lukašenko pripravljen plačati, da se ohrani na oblasti. Jasno pa je, da ga bo Rusija, takoj ko bo popustil, odstranila.

Od kod pravzaprav takšen odnos med njima, po drugi strani pa se podpirata že vrsto let?
To je zelo osebno. Lukašenko je pred davnimi leti hotel postati predsednik Rusije oziroma nove Sovjetske zveze. Vladimir Putin se mu je uprl in prevzel položaj po odstopu predsednika Jelcina. Njuni spori so se začeli takrat. Lukašenko ima več političnih izkušenj. Ko je Putin prevzel vodenje Kremlja, je bil Lukašenko že nekaj let predsednik in mislil je, da bo Putin sprejel vlogo "mlajšega brata", vlogo učenca, ki bi se učil od izjemnega beloruskega predsednika. Toda to se ni zgodilo, Putin je imel svoje načrte. Lukašenka ne mara zaradi Lukašenkove politike in preteklosti, zaradi njegovega vedenja, vendar mora sodelovati z njim. Pravo vprašanje torej je, ali je Putin pripravljen še naprej prenašati Lukašenkove muhe, ali pa ga je že tako naveličan, da ga bo hotel zamenjati. Vsekakor pa bo najprej zaščitil vse finančne in gospodarske interese Rusije v Belorusiji.