Z morja in neba so prihajali vedno novi vojaki in si počasi utirali pot v notranjost Evrope. Foto: Reuters/Ana Svenšek
Z morja in neba so prihajali vedno novi vojaki in si počasi utirali pot v notranjost Evrope. Foto: Reuters/Ana Svenšek
Izkrcanje v Normandiji
Ko se je ob zori 6. junija 1944 začelo izkrcavanje v Normandiji, je bil uspeh 'operacije Overlord' odvisen od celoletnega dela: predhodne operacije Fortitude, s katero so poskušali zavesti Nemce, kje in kdaj bo zavezniški napad, prizadevanja zavezniškega letalstva, da so dosegli primat na nebu, in zmožnosti zavezniške mornarice, da je lahko dovolj hitro in v zadostnem obsegu dostavljala na pet normandijskih plaž vojake in opremo. Če bi katera koli izmed teh postavk spodletela, bi se zavezniški napad lahko končal klavrno. Foto: Reuters
Dwight D. Eisenhower govori s padalci ameriške čete E pred dnevom D. Boje te enote je HBO predstavil v miniseriji Band of Brothers. Foto: Reuters
Erwin Rommel
Rommel na ogledu Atlantskega zidu. Zaradi obsežnosti projekta so morali Nemci v gradnjo vključiti tudi domačine. Med njimi so bili tudi člani francoskega odporniškega gibanja, ki so v beton za utrdbe skrivaj metali kocke sladkorja. Vedeli so, da že tri kocke zadostujejo, da 100 kilogramov betona izgubi trdnost. Ob zadetku granate se je taka betonska stena hitro porušila. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Načrt izkrcanja
Takšen je bil načrt izkrcanja. Odseke obale so poimenovali Utah, Omaha, Juno, Gold in Sword. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Obala Normandije
Dolga obala ni ponujala nobenega zavetja, povzpeti se je bilo treba na hrib za njo in se spopasti z nasprotnikom. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Aunay sur Odon leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Bernieres Sur Mer leta 1944 in danes
Bernieres sur Mer leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Caen leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Caen leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Carentan leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Colleville sur Mer leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Colleville sur Mer leta 1944 in danes. Foto: Reuters
La Madeleine leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Les Dunes de Varreville leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Vierville sur Mer leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Pointe du Hoc leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Saint Laurent sur Mer leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Saint Aubin sur Mer leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Trevieres leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Ver sur Mer leta 1944 in danes. Foto: Reuters
Veteran izkrcanja v Normandiji. Foto: Reuters
Veterani
Vsako leto 6. junija v Normandiji priredijo veliko slovesnost. Pridejo vrhovni voditelji držav zaveznic. In seveda številni veterani te hude bitke. Foto: EPA
Veterani
Letos bo prvič na slovesnosti prisotna tudi slovenska delegacija. Foto: EPA
Nemški vojak, ki se je boril v Normandiji. Foto: EPA
Pokopališče v Normandiji
Normandija je posejana s pokopališči. Pri nekaj večjih, na katerih je po več tisoč grobov, se ob cesti oko pogosto zaustavi na manjših vrstah belih nagrobnikov. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

3. septembra 1939 sta Velika Britanija in Francija napovedali vojno Nemčiji. Že osem mesecev pozneje sta doživeli hud in neslaven poraz. Iz francoskega mesta Dunkerque so morali z bliskovito akcijo evakuirati svoje vojake, ki so se znašli v nemškem obroču brez izhoda. Vse od takrat se je Veliki Britaniji porajalo vprašanje, kako se bodo znova podali na francosko bojišče. Skupaj s kanadskimi vojaki so leta 1942 poskusili zavzeti pristanišče Dieppe v Zgornji Normandiji, a se je napad izjalovil. Umrlo je 60 odstotkov vseh vojakov, ki so se izkrcali.

Razmerje moči pa se je z vstopom ZDA tudi na evropska bojišča spremenilo. A kdaj bodo zavezniki poskušali dotolči Nemčijo z izkrcanjem v severni Evropi, dolgo ni bilo dogovorjeno. Maja 1943 so se voditelji zavezniških držav le strinjali, da je treba odpreti drugo evropsko bojišče v Franciji in da se je nanj treba temeljito pripraviti. Winston Churchill je ob možnosti težav Sovjetske zveze na vzhodni fronti izkrcanje načrtoval že prej, nato pa so se odločili za čas na polovici leta 1944. ZDA, ki so v tem času temeljito izurile svojo vojsko in vojno taktiko, so prevzele večji del bremena te operacije. Za vrhovnega poveljnika angloameriškega štaba v Evropi je bil imenovan Dwight Eisenhower.

Utrjevanje slovitega Atlantskega zidu
Nemški vojaški strategi so pričakovali, da se bodo zavezniki izkrcali tam, kjer je Rokavski preliv najožji – nekje na obali blizu Calaisa. Tega mnenja je bil tudi Adolf Hitler, čeprav so tudi ugibali, ali bi se napad lahko zgodil na obali Bretanje, kjer so najmanj utrjena območja. Konec leta 1943 so zato nalogo, utrditi obalno območje, dali feldmaršalu Erwinu Rommlu, ki se je proslavil s taktično dovršenimi boji na afriškem bojišču, a je moral pri El Alameinu priznati premoč britanske vojske.

"Puščavska lisica", kot se ga je oprijelo ime, se je lotil pregleda obrambne linije ob atlantski obali. Nad videnim ni bil navdušen. Utrdbe slavnega Atlantskega zidu – od Danske do Pirenejev – niso bile do konca zavarovane, moštvo pa je bilo maloštevilno in predvsem nepripravljeno na napad, saj so leta relativnega miru na tem območju razrahljala njihovo pripravo. Zaukazal je dejavno utrjevanje položajev in častnikom, ki so bili za posamezne utrdbe odgovorni, redno preverjal 'zdelanost' njihovih rok.

Spor v vrhu nemške vojske in slab kompromis
Ker se je v afriških bojih spopadal z močnim zavezniškim letalstvom, ki je učinkovito oviralo premike njegovih enot, je predlagal, da se rezervne nemške čete iz zaledja premaknejo bližje obali – predvsem na območja večjih pristanišč v Normandiji in Bretanji. Rommel namreč ni računal na zavezniško taktiko grajenja pontonskih mostov oziroma umetnih pristanišč. Sprl se je s poveljnikom zahodnega poveljstva, feldmaršalom Gerdom von Rundstedtom, ki je bil prepričan, da bi takšno drobljenje rezerv v zaledju onemogočilo hitro zbiranje enot ob večjem napadu. Ker sploh ni bilo jasno, kje naj bi se zavezniki izkrcali, von Rundstedt enot ni želel premikati. Na koncu je obveljal kompromis – tri oklepne divizije je lahko Rommel razporedil ob Amiensu, Caenu in Rouenu, štiri divizije pa so ostale v rezervi v notranjosti Francije.

Pred izkrcanjem dodelani slepilni manevri
Po prvotnem načrtu bi morali zavezniki operacijo izkrcanja "Overlord" izvesti maja, a se je datum premaknil za en mesec, saj je Eisenhower zahteval pet divizij vojakov namesto načrtovanih treh, zamišljeno frontno linijo pa podaljšal na 65 kilometrov. Hkrati je za dodelavo napada ta čas potrebovalo tudi letalstvo, ki je moralo še pred izkrcanjem uničiti pomembne prometne poti v Franciji, da bi s tem otežili prihod nemških rezerv. Napadali so nemške tovarne letal in mesta, da bi v zrak zvabili nemške lovce in si poskušali tudi tako zagotoviti premoč na nebu. Načrt je uspel, nemško vojno letalstvo je bilo tako oslabljeno, da ni več zmoglo izvidniških preletov Velike Britanije. Zato tudi niso odkrili mrzličnega sestavljanja vozil, ladij in letal.

Nemce so poskusili zavezniki prelisičiti tudi s slepilnimi manevri - da bi jih zvabili na krivo sled izkrcanja višje na obali, so pri ozkem delu Rokavskega preliva nad mesto Pas de Calais spuščali lutke, oblečene v padalce, v britanskem Dovru na drugi strani morja pa postavili ogromne makete vozil in ladij. Agenti na kopnem so dobivali lažna sporočila, nemškim vohunom pa so posredovali netočne podatke o kraju in času izkrcanja. Sodelovalo je tudi francosko odporniško gibanje, ki je načrtovalo sabotažne akcije po vsej državi.

Nemška obveščevalna služba ni razbrala dovolj informacij, da bi z gotovostjo vedeli, kdaj se pripravlja napad. Čeprav so prestregli nekatera pomembna šifrirana sporočila, so še vedno verjeli, da gre le za vojaške vaje. Vedeli so tudi za informacijo, da bo britanski radio prvi dan v mesecu predvidene invazije predvajal začetne verze Jesenske pesmi Paula Verlaina (Ihteči vzdihi jesensko tihih violin srce mi stró z otožnostjo sivin.), tik pred operacijo pa še njeno nadaljevanje, a ji niso verjeli. Da bi zavezniki po radiu obvestili sodelavce na kopnem, se jim je zdelo popolnoma nesmiselno, zato o prestreženih verzih feldmaršala Rommla, ki je bil ravno na poti v Nemčiji, sploh niso obvestili. Zaznali so velike premike ladij in meteorološka obvestila za težke bombnike, a kljub vsem opozorilom von Rudenstedtov štab ni ukazal preplaha.

Zavezniki so sestavili največjo plavajočo armado
Priprave zaveznikov pa so bile obsežne in temeljite. Čez Rokavski preliv je bilo treba prepeljati velikanske količine orožja, tankov, vozil, topov, poljskih bolnišnic, kuhinj ipd. Za desant in vso podporno opremo so zavezniki zbrali 7.000 ladij. To je bila največja plavajoča armada na svetu - vojaške ladje in čolni, trgovske ladje, pomožne ladje in še in še.

Vreme preložilo začetek
Eisenhower je končno sporočil datum izkrcanja: 5. junij 1944. Zdaj so čakali le še na vremensko napoved. 4. junija zvečer so se sestali poveljniki zavezniških kopenskih sil, letalstva in ladjevja. Meteorološka napoved ni dovoljevala množičnega vzleta letal, izkrcanje bi bilo zelo oteženo. Izboljšanje pa se je nakazovalo v noči na 6. junij. Ali tvegati ruleto z vremenom ali počakati še 14 dni, ko bodo razmere ugodnejše? Po minutah popolne tišine je poveljnik Eisenhower izdal ukaz: operacija bo stekla v noči na 6. junij!

Ukaz generala Eisenhowerja za dan D
Vojaki, mornarji in letalci zavezniških ekspedicijskih sil! Ste tik pred vkrcanjem za veliko križarsko vojno, na katero smo se pripravljali več mesecev. Oči vsega sveta so uprte v vas. Spremljajo vas upi in molitve vse miroljubnih narodov. Skupaj z našimi pogumnimi zavezniki in brati po orožju na drugih frontah boste uničili nemški vojni stroj, odstranili nacionalno tiranijo nad vsemi podjarmljenimi narodi v Evropi ter ustvarili varnost tudi za vas same v svobodnem svetu.
Vaša naloga ne bo lahka. Sovražnik je dobro izurjen, dobro opremljen in prekaljen v bojih. Divje se bo boril. Toda zdaj smo v letu 1944. Marsikaj se je spremenilo od nacistične zmage v letih 1940 in 1941. Združeni narodi so prizadejali Nemcem velike poraze na bojišču, kjer se mož bori proti možu. Naša zračna ofenziva je močno oslabila sovražnikovo moč v zraku in njegovo sposobnost, da bi bíl vojno na kopnem. Naša domovinska fronta nam je dala uničevalno premoč v oborožitvi in municiji, na voljo imamo velike rezerve izurjenih borcev. Razmere so se popravile. Svobodni ljudje sveta združeni stopajo zmagi naproti. Imam polno zaupanje v vaš pogum, v vaš čut dolžnosti in pripravljenost v boju. Sprejeli ne bomo nič drugega kakor samo popolno zmago.

Odseki obale: Utah, Omaha, Gold, Juno, Sword
Načrt je bil takšen: obalo Normandije, kjer je bilo načrtovano izkrcanje, so razdelili na pet odsekov – ameriške enote bodo napadle na odsekih Utah in Omaha, britanske na Goldu in Swordu, kanadske pa na odseku Juno. Okoli 23. ure je vzletelo šest transportnih letal z zamaskiranimi padalci. Ti so morali po pristanku v Franciji razporediti svetlobne in radarske signale za pomoč in orientacijo možem, ki pridejo za njimi. Opolnoči so se vzdignila preostala letala, odplule so ladje.

Padalci raztreseni po celotni Normandiji
Že čez dobro uro so nad Normandijo z letal poskakali padalci, ki so imeli nalogo iz zasede napasti nemške obalne obrambne položaje in s tem pomagati pri izkrcanju pehote in motoriziranih enot z ladij. V temno praznino pod sabo so se podali med nenehnim obstreljevanjem in občasnimi nevihtami. Nekatera letala so bila zadeta in so s celotnimi ekipami 10 vojakov padalcev padla v morje, druga so med skokom padalcev letela prehitro, tretja so izgubila natančno smer ... rezultat vseh teh okoliščin je bil, da so bili padalci iz različnih enot raztreseni po celotni Normandiji.

Operacija je zahtevala prve žrtve. Kar nekaj padalcev je utonilo na poplavljenih travnikih, se nataknilo na nastavljene protipadalske ovire, pristalo na drevesih ali v nemškem ujetništvu. Ponoči so morali iskati pot do predvidenih zbirnih položajev in se izogibati nemškim zasedam na popolnoma neznanem terenu.

Potem ko so letala padalce odložila nad Normandijo, pa so nad Bretanjo pometala še lutke s padali, na katerih so bile pritrjene petarde, ki so dajale vtis, da gre za strelski napad. Nemci so bilo tako več ur prepričani, da bo glavnina izkrcanja v Bretanji.

Pred obalami v morju je bilo ogromno min
Okoli 3. ure zjutraj so pred obalo Normandije priplule prve ladje. Ker je bilo morje polno min, je pred ladjami plulo skoraj 300 minolovcev in z bojami označevalo varne prehode. Nad njimi so hrumeli bombniki in lovci. Proti jutru so se oglasili močni ladijski topovi, ki so na obalo poslali pravo točo granat.

Vojaki so v polni bojni opravi in pripravljenosti premagovali morsko bolezen in skušali odmisliti premočene uniforme. Čeprav so častniki opozarjali, da morajo prve enote, ki se bodo spustile v napad, računati na velike izgube, so upali, da to vseeno ne bo njihov zadnji dan. Ko so se odprla vrata desantnih ladij, so vojaki zabredli v morsko vodo in se poskušali čim prej prebiti na kopno. Zagrmela je nemška obramba, letele so topovske krogle, švigali so izstrelki iz strojnic. Vojaki se niso imeli kam skriti ali obrniti, edina pot je bila naprej v topovski pekel.

Pekel na plaži Omaha
Na različnih odsekih normandijske obale so imeli Nemci postavljeno različno močno obrambo. Ameriške sile, ki so se izkrcale na predelu Utah (zaradi potopljene ladje, ki je kazala pot, sicer nekoliko nižje od načrtov – a tam je bila obramba še šibkejša), so doživele veliko manjše izgube kot njihovi kolegi na predelu Omaha. "Posamezne enote so pred izkrcanjem izgubile smer. Ker so bili vojaki izurjeni za svoj odsek, so bili pred novo podobo obale popolnoma izgubljeni. Ko so poskakali s čolnov, jim je voda pogosto segala do vratu. Otovorjeni s težkim orožjem so se počasi prebijali skozi točo krogel. Številni so legli na trebuh in se plazili na kopno, drugi so se skušali skriti za ovire, ki so jih postavili Nemci. Desno krilo enot je skoraj popolnoma razpadlo," piše v poročilu ameriškega vojaškega dopisnika o bojih na odseku Omaha.

Človeške izgube so bile strahovite. Zaradi visoke plime prvemu valu vojakov ni uspelo odstraniti nemških morskih ovir, tako da so ladje, ki so priplule za njimi, naletele na potopljeno železje in mine ter se skupaj s posadkami potapljale. "Zaradi visoke plime je bilo le malo obale. Pristajali smo dobesedno na truplih tistih, ki so se izkrcali pred nami. Pogledam na levo, od koder prihaja nova ladja s 150 možmi. Naleteli so na podvodno mino. Po zraku letijo deli teles," se je spominjal eden izmed narednikov, ki so se izkrcali na delu Omaha.

Nemški poveljnik je zaradi vse te zmede v štab sporočil, da je napad na tem delu ustavljen. "Američani, ki jih nismo pokosili, se skrivajo za ovirami, vozila so v plamenih. Povsod ležijo mrtvi in ranjeni." A to vseeno ni bil konec. Ameriškim častnikom, ki so imeli izkušnje z bojevanjem na Siciliji, je uspelo predramiti otrple vojake in se pognati v boj. Na pomoč jim je prišel rušilec, ki je obstreljeval nemške položaje.

Krvavi odsek Juno
Podobno se je godilo Britancem, ki so napadali na tridesetkilometrskem delu odsekov Sword, Juno in Gold. Njihove letalske bombe so padale preveč v notranjost, obstreljevanje z morja pa nemškim položajem ni prizadelo velike škode. Ko so vojaki stopili na obalo, so se znašli v navzkrižnem ognju. Odsek Juno, kjer so se ob Britancih izkrcali Kanadčani, je postal najbolj krvav del. Ostre čeri so bile vidne le ob oseki, tanki pa so pehoti sledili prepozno, zato so prvi zavezniški napadalci stali na obali povsem brez zaslombe. "Bili smo le pripravne tarče za topove. Valovi so nosili mrtve. Pomislil sem, kakšna neverjetna smola – dve leti so trenirali za to, da jim ni uspelo priti niti do obale," v dnevniku piše vojak britanskega bataljona. Peščeno obrežje so prekrila trupla in ranjenci.

Na odseku Sword so se izkrcali škotski komandosi – prvi je na obalo stopil vojak z dudami in začel igrati. Tudi tukaj so zavezniki naleteli na močan odpor. Vojaki, ki so v valovih prihajali na obalo, so gazili med trupli soborcev. A boji niso trajali dolgo, saj so se nemške enote že kmalu predale – med njimi je bilo namreč veliko starejših vojakov, veteranov, ki so imeli dolga leta bojevanja že vrh glave.

Prodiranje proti Caenu, Nemci v napad
Britanske enote so tako kmalu prodrle v notranjost in se napotile proti mestu Caen. Izvidniška letala so hitro sporočila, da se tja prebijajo tudi nemški tanki. Trdovratni odpor Nemcev v vaseh na poti do cilja je zadrževal zavezniško napredovanje, na obalah pa je nastajala prava gneča. Dotok težkega orožja je bil zato upočasnjen. Izčrpanost vojakov, ki si v teh 24 urah od odplutja iz Velike Britanije niso mogli privoščiti počitka, je naraščala.

Prvi dan padlo okoli 12.000 zaveznikov
Na prvi dan invazije se je uspelo izkrcati 75.000 Britancem in Kanadčanom ter 57.000 Američanom. Za obalo je pristalo 23.000 padalcev. Število padlih je bilo veliko: mrtvih, pogrešanih ali poškodovanih je bilo od 10.000 do 12.000 zavezniških vojakov.

V naslednjih dneh so prihajali vedno novi vojaki, orožje, tanki, vojaška vozila in še in še. Pri tem se je dobro pokazala prevlada zavezniškega letalstva, ki je nemškemu še pred dnevom D prizadejalo hude udarce. Nemško vojno letalstvo je tako imelo v severni Franciji na voljo le 320 letal in ni moglo podpreti svojih enot.

Posledice nemških obrambnih napak
Hkrati so se pokazale posledice nemškega drobljenja divizij in kompromis pri grajenju obrambe Atlantskega zidu: nemških enot ni bilo dovolj niti ob obali niti v notranjosti – obrambna načrta (eden je predvideval zaustavitev zaveznikov ob izkrcanju, drugi obsežne boje v notranjosti) pa zato nista bila izvedljiva. Feldmaršal Rommel je bil ravno v času izkrcanja na poti k Hitlerju, da bi ga pregovoril o nujnosti okrepitve divizij na obali Normandije.

Zavezniki so želeli obalno bojišče čim bolj osamiti od zaledja in so uničevali prometne poti, ki so vodile proti notranjosti. Pri tem so jim pomagali v francoskem odporniškem gibanju. Nemške divizije, ki so jih poslali na pomoč enotam v Normandiji, so za prihod iz Nizozemske in Španije potrebovale več kot 14 dni. Siloviti boji so potekali iz dneva v dan, in po tednu dni so imeli zavezniki v rokah 125 kilometrov dolg povezan pas med skrajnima odsekoma Utah in Sword.

Neurje uniči del zavezniških zalog
Pomembno vlogo je znova odigralo vreme. 19. junija se je namreč razbesnelo hudo neurje, ki je poškodovalo britansko umetno pristanišče pri Arromanchesu, ameriškega pri Saint-Laurentu pa popolnoma razdejalo. Potrgalo je vlečne vrvi vlačilcem, ki so pluli po Rokavskem prelivu. Zavezniki so izgubili 800 ladij, 20.000 vozil in več deset tisoč ton opreme. A resne grožnje, da bi jih Nemci nadvladali, ni bilo.

Po treh tednih je bilo na obalah Normandije že več kot milijon zavezniških vojakov, več kot 100.000 vozil in več sto tisoč ton vojaškega materiala. Ko se je vrh nemške vojske s Hitlerjem na čelu seznanil, kakšno je stanje na terenu, so si zadali nalogo, da zadržijo nasprotnika na zavzetih položajih, večji napad pa opustijo. Novo bojišče je postalo dejstvo.

Hitler ukazoval, položaja na terenu ni poznal
Spopadi na več straneh so bili čedalje bolj kaotični. Tempo in smer nemških sil je narekoval Hitler iz svojega štaba v Prusiji in se največkrat ni zavedal dejanskega razmerja sil na terenu. Minilo je kar nekaj dni, ko bi svojo armado še lahko umaknil iz vedno ožjega obroča, a je bil prepričan, da ga je feldmaršal Günther von Kluge, ki je v tem času prevzel poveljstvo nad silami v Normandiji, izdal in da se pogaja o predaji. V resnici je štab poveljstva napadalo letalstvo in ga odrezalo od komunikacijskih poti, von Kluge pa je Hitlerju, ko mu je spet uspelo vzpostaviti zvezo, predlagal, da se armada umakne.

Besni Hitler ga je takoj zamenjal s feldmaršalom Walterjem Modlom, ki je do tedaj bíl bitko s Sovjetsko zvezo. Ker je Model po prihodu v Normandijo prišel do istega sklepa kot von Kluge, je Hitler s škripajočimi zobmi dovolil umik. Von Kluge je na poti v Nemčijo naredil samomor.

Zavezniki so poskusili preprečiti umik Nemcev in jih izdatno napadali z letalstvom. Eisenhower se je pozneje spominjal: "Bojno polje je bilo ena največjih klavnic. Na cestah in ob njih je ležalo toliko uničenih vozil ter človeških in živalskih trupel, da je bilo premikanje skoraj nemogoče. Na vsakem koraku sem videl prizore, vredne Dantejevega peresa. Prehoditi nisem mogel niti sto metrov, ne da bi moral stopiti na mrtvo in gnijoče meso." Hitler je v nekaj tednih v Franciji izgubil pol milijona vojakov.

Konec avgusta osvobojen Pariz
Zavezniške sile so v širokem loku prodirale v osrčje Francije, v Parizu se je vzdignilo odporniško gibanje in 25. avgusta je bilo glavno mesto osvojeno, general Charles de Gaulle pa se je sprehodil po Elizejskih poljanah. Bojevanje se je prestavilo v Belgijo in na Nizozemsko.

Umrlo 425.000 vojakov in 20.000 civilistov
Končna statistika bitke za Normandijo je presunljiva. Ubitih, ranjenih in pogrešanih je bilo 425.000 vojakov. Zavezniška stran je imela 209.000 vojaških izgub, so pa zajeli tudi 200.000 nemških vojnih ujetnikov. Zaradi stalnega bombardiranja je umrlo tudi skoraj 20.000 francoskih civilistov, ogromno se jih je moralo umakniti s svojih domov.

Izkrcanje v Normandiji, dan D in dva meseca bojevanja so na francoskih tleh pustili globoke sledi. Normandija je posejana z vojaškimi pokopališči, na katerih je pokopanih 9.300 Američanov, 17.700 Britancev, 5.000 Kanadčanov, 650 Poljakov in 77.800 Nemcev. Vsako leto se na začetku junija na prizorišča bitk zgrnejo preživeli borci, njihovi svojci, številni turisti in seveda najvišji predstavniki zavezniških držav.

"Ko se sprehajate po teh plažah in travnikih, se spomnite na nas, ki smo tukaj izkrvaveli, da lahko vi danes uživate svobodo," je močno sporočilo posnetih dokumentarnih filmov, ki jih vrtijo tako v kanadskem spominskem centru kot v impresivnem muzeju na ameriškem pokopališču. Tudi zunaj sezone sta polna obiskovalcev. Obiski pokopališč s tisoči belih nagrobnih kamnov obiskovalca presunejo.

Ko se človek pod vtisom osebnih zgodb vojakov in njihovih misli odpravi po peščenih plažah in postoji na nasipih nad njimi, si ni težko predstavljati, kakšen je bil šokiran pogled nemških branilcev položajev na neskončno množico vojakov nasprotnika, ki v valovih in na njih prihajajo proti njim. Srh pa te spreleti ob misli, da so se ti vojaki podali v boj proti dobro skritim sovražnikom, katerih položaje so izdajale le topovske krogle in rafali izstrelkov, ki so kosili soborce pred njimi. Umik v morske globine ni bil rešitev, zavetja ni bilo, bila je le ena možnost – naprej v verjetno smrt.

Eno leto po izkrcanju je bila 2. svetovna vojna končana. Hitlerjev rajh je padel, začela se je gradnja nove Evrope in predvsem novega sveta.

Ana Svenšek


Vabljeni k ogledu fotografij posameznih delov bojišč v Normandiji. Ob kliku se fotografije povečajo.

Nemci so se morali že 6. junija 1914 zvečer umakniti iz kraja Arromanches, ki je postal najpomembnejše zavezniško pristanišče za izkrcavanje vojakov in opreme. Zavezniki so zgradili pontonske mostove, za katere so uporabili tudi dele potopljenih ladij, z njihovo pomočjo pa so lahko na obalo brez večjih težav prepeljali vozila, tanke in opremo. Med avgustovsko nevihto je bilo to umetno plavajoče pristanišče sicer poškodovano, a ostanki so na obali vidni še danes. Privabljajo turiste, hkrati pa dajejo zavetje školjkam in drugim morskim bitjem. Sprehod ob oseki po zbitem pesku je priljubljeno opravilo tako domačinov kot obiskovalcev. Nad obalo pa so na vrhu pečine Francozi uredili ogromno okroglo dvorano za predvajanje projekcij posnetkov iz 2. svetovne vojne. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Obala Omaha - poimenovana po mestu v Nebraski, ZDA. Tukaj so se izkrcali Američani in doživeli hud nemški odpor. Obala je precej izpostavljena in dobro vidna z višjih predelov v zaledju, zato so vojaki postali premikajoče se tarče. Zavetje so lahko našli le v postavljenih železnih ovirah, ki so preprečevale pristanke letalom. Kljub veliki izgubi vojaških življenj jim je obalo le uspelo prečkati. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Med odsekoma Utah in Omaha se je manjša skupina ameriških 'rangerjev' spustila v nenavaden boj. Z vrvmi so se vzpenjali na navpično pečino Pointe du Hoc, da bi uničili nemško topniško baterijo, ki naj bi grozila zaveznikom med izkrcanjem. Z morja sta jim hrbet krila dva rušilca. Nemci so nanje streljali s strojnicami, jim metali granate in rezali vrvi. Od 225 mož jih je ostalo za boj sposobnih le še 90, ki so kljub vsemu preplezali pečino in se prebili do utrjenih bunkerjev. Tam pa jih je čakalo neprijetno presenečenje – topov ni bilo, saj so jih Nemci umaknili na druge položaje. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Mesto Saint Mere Eglise je bilo pomembno stičišče ob železniški progi Cherbourg-Carentan. V noči izkrcanja je v eni izmed hiš izbruhnil požar. Zbrali so se domačini, ki so ga s podajanjem veder gasili. Nemški vojaki so jih opazovali, ko se je zaslišal glasen zvok letalskih motorjev. Nad mesto so se spustili zavezniški padalci – nekaj jih je padlo v gorečo hišo, nekaj jih je obviselo na drevesih. Ti so umrli pod streli Nemcev. Vojak John Steele je obvisel na cerkvenem zvoniku in se dve uri pretvarjal, da je mrtev, dokler ga niso Nemci zajeli. Vnelo se je bojevanje in zaveznikom je mestece ob koncu dneva uspelo osvojiti. Danes je pogled na cerkvico, na kateri je obešena lutka padalca, prava turistična senzacija. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Na dan D so kmalu po polnoči nad Francijo bombniki odpeljali šest jadralnih letal z vojaki in inženirji, ki so morali dobiti v roke nepoškodovana mostova čez reko Orno in caenski kanal. Eno jadralno letalo je pristalo le 50 metrov od mostu, žice so mu raztrgale trup, a je posadka zbrano skočila v napad. Presenečenim Nemcem je uspelo prevzeti nadzor nad mostom čez kanal. Ker so imeli britanski padalci, ki so ga zavzeli, kot emblem konja Pegaza, so tudi most poimenovali Pegaz. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
600 vojakov britanskega 9. bataljona je imelo nalogo, da po izkrcanju zavzamejo nemško obalno baterijo Merville. Bila je zelo dobro in trdno grajena, okoli nje je bilo minsko polje in širok pas bodeče žice. V sami bateriji je bilo 130 nemških vojakov. Zavezniška letala so jo bombardirala s 1.800 kilogrami bomb, a so vse zgrešile. Pristanek je zgrešila tudi večina vojakov padalcev in tistih v jadralnih letalih. V neposredni bližini je pristala le manjša enota s poveljnikom Otwayem. Čeprav je imel le nekaj več kot polovico predvidenega moštva, je zjutraj po načrtu napadel baterijo. V pol ure je bila večina nemške posadke mrtva ali zajeta, številne pa so bile tudi žrtve v Otawayevi napadalni skupini – ostalo jih je le dobra polovica. A glavni cilj – uničenje grozečega topništva – je bil dosežen. Danes je baterija preurejena v izjemno zanimiv interaktivni muzej. Letalo, ki je razstavljeno, so dobili iz Bosne, saj je bilo po vojni podarjeno Jugoslaviji. V bunkerjih lahko doživite, kakšen je bil zvok vojne med napadom, sprehodite se lahko po tesnih sobah in prisluhnete spominom različnih udeležencev napada. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Longues sur Mer je eden najmogočnejših ostankov Atlantskega zidu. Ta utrjena vojaška postojanka je imela štiri bunkerje, štab za topniško poveljstvo in štiri topove. Postavljeni so bili na vrhu klifov in so izkrcujočim se zaveznikom na delu Omaha povzročili ogromno škode. Danes je to edina postojanka, kjer so izvirni topovi še vedno na ogled. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Kanadčani imajo svoj spominski center na odseku Juno, kjer so se njihovi vojaki izkrcali skupaj z britanskimi. Kanadčani so dve leti pred dnevom D doživeli bridko izkušnjo izkrcanja v Zgornji Normandiji, ko so jih Nemci potisnili nazaj v morje, ogromno pa so jih odpeljali kot vojne ujetnike. A kot pojasnjujejo v muzeju, je bila to pomembna izkušnja načrtovanja izkrcanja leta 1944. Težka bitka je čakala kanadske vojake tudi dve leti pozneje, še posebej zato, ker je dovažanje tankov zamujalo. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Nemško vojaško postojanko nad mestom Colleville Montgomery so zavezniki poimenovali s kodnim imenom Hillman. Na tem mestu je bilo zgrajenih 18 betonskih bunkerjev, skritih pod zemljo, med njimi so bili izkopani jarki. Obkrožala jih je bodeča žica, postojanko pa so branili s topovi. S tega mesta so imeli Nemci dober pogled na dogajanje na obali, zato je tukaj nastal nemški nadzorni center. Na dan D so ga napadli zavezniki in ga uspeli do naslednjega jutra tudi zavzeti. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Mesto Caen je med 2. svetovno vojno strahotno trpelo. Tukaj so se bili najhujši boji med zavezniki in Nemci. Večina hiš je bila porušenih, 70 odstotkov mesta je bilo zravnanih z zemljo, prebivalci so kot begunci zatočišče iskali v notranjosti Francije, 2.000 jih je med bombardiranjem umrlo. Videz mesta je tako danes modernejši, ohranilo se je le nekaj tipičnih starih francoskih stavb. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Ameriško vojaško pokopališče v Normandiji je eno največjih pokopališč in prvo ameriško na evropskih tleh. Zadnje počivališče 9.387 ameriških vojakov, ki so umrli v bitki za Normandijo, je urejeno na velikem tihem prostoru nad obalnim odsekom Omaha. Drug ob drugem je pokopanih 66 bratov. Zgodbe padlih vojakov so prikazane v spominskem centru, kjer je tudi impresivna interaktivna razstava. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Na največjem kanadskem pokopališču v Normandiji so grobovi 2.049 padlih Kanadčanov. Velika večina jih je padla julija 1944 v bitki za Caen. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Na hribu s pogledom na znamenito vasico Mont Saint Michel leži nemško vojaško pokopališče Mont de Huisnes. Tukaj je pokopanih 11.956 padlih nemških vojakov. Njihovi ostanki so položeni v ogromne grobnice, zasnovane v strogem pravokotnem slogu. Imena umrlih so natisnjena na bronastih ploščicah, ob njih pa pogosto visijo umetni cvetovi. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek