Italija je znana po mafiji, Latinska Amerika po kartelih, na Kitajskem so triade, japonska družba pa je prežeta z jakuzami. V zadnjih desetih letih je njihovo število po mnenju policije naraslo na več kot 85.000 članov - jakuz v okoli 35 velikih organizacijah oz. klanih, med katerimi je največji Jamaguči-gumi s sedežem v Kobeju.

Jakuze so se razpasle v vse pore družbe in so postale stalnica, sociološki fenomen v državi, ki ima sicer po uradnih statistikah eno najnižjih stopenj kriminala na svetu. Za nekatere so jakuze moderni Robini Hoodi, ki ljudem pomagajo takrat ko odpovejo uradne oblasti, za druge so to samo navadni kriminalci, za katere so glavni vir dohodka tudi dandanes ostali nečedni posli.

Črpanje iz dediščine samurajstva
Beseda jakuza je bil prvotno izraz v eni izmed iger s kartami in v prevodu pomeni "ničvredna stvar". Jakuze se imajo za naslednike tradicije samurajev, ki so med vojno služili fevdalnemu gospodu kot poklicni vojaki, med mirom pa kot poklicni administratorji.

Pravi zametki organizacij jakuz so se pojavili v 18. stoletju, ko so nastale združbe, ki so ali varovale miren potek trgovine na nekem območju v zameno za rento trgovcev ali pa so bogatele in širile območje svojega delovanja s pomočjo prepovedanih igralnic. Med industrializacijo japonske družbe je nastala še tretja veja kriminalnih združb v pravem pomenu besede, ki so prodajale

Pred drugo svetovno vojno, ko je bila japonska družba prežeta z militarističnim duhom, so pripadniki takšnih združb služili kot desna roka nacionalistični oblasti pri utrjevanju njenega položaja, pomanjkanje po drugi svetovni vojni pa so združbe izkoristile za bogatenje z udejstvovanjem na črnem trgu, proti kateremu so bile brez moči celo ameriške okupacijske oblasti.

Urejenost hiearhije jakuz
Notranjo ureditev klanov jakuz določa tradicionalni japonski hierarhični odnos med ojabunom in kobunom, krušnim očetom in posvojencem. Člani prekinejo odnose s svojo družino in se povsem podredijo voditelju. Na čelu klana je ojabun ali kumičo, ki ukazuje svojim podrejenim, kobunom. Odnos se določa z obrednim pitjem sakeja iz ene čaše in kdor ga deli z ojabunom, je del najožjega članstva družine. S pitjem riževega žganja se potrjujejo tudi dogovori med rivalskimi skupinami. Ojabunu ob strani stojijo različni visoki svetovalci, ki obvladujejo posamezne teritorije. Njim so podrejeni podšefi, svetovalci, računovodje in vojščaki.

Medtem ko so na dnu ustroja velikokrat tudi mentalno zaostali, a fizično zelo močni "vojščaki", pa vrh organizacije obvladujejo zelo inteligentni in prodorni ljudje. Žensk po navadi ni med jakuzami, vendar njihovo udejstvovanje v dejanjih klana ni tako redko. Med jakuze lahko pridejo ljudje iz vseh družbenih lestvic, tudi iz tujine.

Nekoč izsiljevanje majhnih rib, danes velikih
V primerjavi z italijansko mafijo ali s kitajskimi triadami organizacije jakuz niso skrivne. Nasprotno, na njihovih uradih so izveski z imeni in zaščitnimi znaki, člani pa z vpadljivim vedenjem ne skrivajo svoje pripadnosti. Do pred kratkim je večino prihodkov jakuzam predstavljalo izsiljevanje majhnih podjetnikov, zabavišč in javnih hiš, ki sodijo pod njihov teritorij. Pri tem jih policija ni nikoli pretirano motila, saj so si organizacije jakuz zagotovile nekakšen polzakonit status.

Družba jakuze sprejema kot del fevdalizma
Takšna drugod po svetu zelo unikatna situacija je na Japonskem nekaj povsem običajnega, družbena toleranca do nje pa se vidi tudi v posebnem fondu, ki ga ima vsako podjetje za povsem zakonito plačevanje jakuz.

Sake reši vse težave
Zaradi prepletanja dejavnosti so napetosti med rivalskimi organizacijami zelo pogoste. Ko spori postanejo prehudi, niso redka streljanja po ulicah ali uničevanje nasprotnikovih območij. Policija po navadi posreduje šele ko so v spopad udeleženi tudi civilisti in takrat vodje jakuz pred javnostjo sklenejo pakt, ki ga potrdijo z obredom pitja sakeja.

Andrej Leban