Uničujoča moč narave - potresi, cunamiji, tajfuni in zemeljski plazovi - na Japonskem niti mrtvim ne prizanesejo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Uničujoča moč narave - potresi, cunamiji, tajfuni in zemeljski plazovi - na Japonskem niti mrtvim ne prizanesejo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Velemestna džungla Tokia. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Jesti japonski suši ali ne jesti, to je zdaj vprašanje ... Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
V Fukušimi menijo, da tudi pri hrani ne gre preveč skrbeti. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Japonci so navajeni trdo delati, ne pa nujno najbolj učinkovito. Posledice so vidne na vsakem koraku. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Rdeče četrti po vsej Japonski imajo veliko prometa. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Karaoke in dekleta na prodaj. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Japonci o posledicah jedrske nesreče raje ne razmišljajo preveč.

Japonsko najdemo tako rekoč na vseh seznamih popotniških "top destinacij", a od blizu tega ni videti. Ali se (tuji) turisti trdno držijo ustaljenih turističnih poti (kar je pri pretirano zapleteni japonski logistiki dejansko najlažje) ali pa so posledice uničujočega potresa in cunamija, ki sta deželo vzhajajočega sonca prizadela marca lani, še vedno močno občutne.
Sodeč po številkah japonskega turističnega urada, je lani državo zaradi katastrofe obiskalo 30 odstotkov manj turistov, toda obisk naj bi se zdaj ponovno počasi postavljal na predpotresno obdobje, če gre verjeti statistiki.

Da je Japonsko pred dobrim letom dni prizadela ena najhujših katastrof, pravzaprav težko opazite. Japonci niso Američani, ki bi svojo tragedijo obešali na veliki zvon, delili značke "Nikdar ne bomo pozabili" ali pa jokali na ramenu in tožili o svoji nesreči. To ni budistično/šintoistični način. Oni bolečino zadržujejo v sebi, navzven pa se turistom smehljajo, se jim zahvaljujejo in klanjajo. Če si o tebi mislijo kaj slabega, tega nikdar ne boš vedel.
Smeha ne morejo skriti samo, ko jim omeniš urnik, ki vključuje Fukušimo. Na obrazih se jim zariše najprej en velik vprašaj, ali se delaš norca iz njih, ko pa vidijo, da si resen, to sprejmejo kot eno veliko šalo, vredno nepričakovanega gromkega krohota in vala nekih medmetov začudenja ("Ooooooooo!" in "Eeeeeeee?"), ne pa da bi videl v njih kako zaskrbljenost ali kak boleč spomin.

Vzhod kot pogorišče
Na območje, ki ga je najbolj prizadel cunami, vzhodno obalo, sicer kot turist tako ali tako skoraj ne moreš. Železniška povezava je še vedno neobstoječa, prav tako avtobusna, avtomobila pa na Japonskem, razen Britancev, tujci s svojimi vozniškimi izpiti ne morejo najeti. Japonci skrbno pazijo, da jim ne bi kdo "ušel" iz njihovega za "gajdžine" (Nejaponec, tujec, op. a.) določenega trikotnika Tokio-Kjoto-Hirošima (z morebitnimi postanki vmes). Ironično, a pocunamijske razbitine je te dni lažje kot na Japonskem obiskati v ZDA, kamor še kar zanaša ladje, pomole in zabojnike, na obalah severozahoda pa nato na njih pasejo oči radovedneži.

Neki japonski poslovnež, sopotnik na kot krogla hitrem vlaku šinkansen, ki je brzel iz Tokia, je bil na poti na prizadeto območje, kjer sodeluje pri obnovi. Toda po njegovih besedah je okolica mesta Sendai, kjer je cunami vasi dobesedno zravnal, še vedno bolj ali manj praznina, s katere so komaj očistili razbitine, kaj šele, da bi že začeli kaj obnavljati.

Nestabilna elektrarna
Nesrečna jedrska elektrarna Fukušima Dve je še vedno v nestabilnem stanju, zadnje raziskave so pokazale, da je stopnja radioaktivnosti v enem od reaktorjev še vedno do desetkrat višja od smrtonosne, kontaminirano je tudi morje okoli elektrarne. To pa tamkajšnjih prebivalcev pravzaprav ne prizadene kaj dosti.
Nekateri posamezniki od vlade sicer terjajo odgovore, a govorimo o ljudstvu, ki živi v demokraciji, pa je šele leta 2009 po 54 (!) letih izvolilo drugo stranko. "Sprejemanje" je beseda, s katero bi dobro opisal Japonce. Sprejemajo politične odločitve, sprejemajo nepotrebno čakanje v vrstah, ker so njihovi uradniki nesposobni, nespretni in neprožni, sprejemajo naravne katastrofe, ki bijejo otočje, ter sprejemajo jedrsko katastrofo in njene morebitne posledice.

"Preprosto sem se odločila, da o tem ne bom razmišljala," mi pove smehljaje Juki, 24-letna osnovnošolska učiteljica angleščine, potem ko ta stavek vnese v Googlov prevajalnik na svojem pametnem telefonu. Popolnoma izolirani v svojem svetu, za katerega se zdi, da vanj ne prodre nič, razen napevov Lady Gage, ki odzvanja iz vsenavzočih barov za karaoke.
Po Jukinih besedah so mlajši sicer rahlo skeptični do vladnih poročil, a starejši močno pritiskajo nanje, da je vse v redu, da naj se ne odselijo in da naj lepo pridno jedo vse.

O jabolkih iz Fukušime
V prvih mesecih po nesreči so hrano, zlasti povrtnine in morsko hrano, posebej označevali, da prihaja z "neoporečnih" območij, ne iz Fukušime, a zdaj pravijo, da je vse v redu, da je stopnja radioaktivnosti sicer povišana, a še vedno v mejah užitnega in neškodljivega za zdravje, in v fukušimskih restavracijah nihče ne sprašuje, kje so ujeli tuna, ki vam ga postrežejo v obliki sušija.
"Pred časom so mi kolegi prinesli v dar jabolka iz Fukušime. Hmm … hvala … za to … radioaktivno poslastico …? Sem jih potem na skrivaj vrgel stran," razlaga Rob, k je pri ameriški mornarici zaposlen kot računalniški tehnik in že 20 let živi v ameriškem oporišču na južnem otoku Okinava.

A Rob je očitno med redkimi ali pa vsaj med previdnejšimi. Jeff, Američan iz San Diega, ki je prišel v Fukušimo pred šestimi leti kot učitelj angleščine ("In ker sem slišal, da se da tu super deskati na valovih!") – in ostal -, pravi, da žal sicer nihče ne ve, kakšne bodo zares posledice, a po pišmeuhovski kalifornijski navadi se s tem ne obremenjuje in zagrize v svetlečo rožnat tunin sašimi.
"Po nesreči so me klicali starši in me vlekli nazaj domov. Mnogi drugi zahodni učitelji so odšli. Jaz sem se odločil ostati, meni je tu všeč," razlaga naprej. Da je plača za učitelje angleščine na Japonskem res dobra, je samo dodatna spodbuda.

Mesto duhov
Jeff zdaj skupaj s svojima avstralskima kolegoma Duncanom in Danom brezskrbno uživa v Fukušimi, ki je kake 60 kilometrov oddaljena od po njej poimenovane elektrarne. Mesto, kjer te na glavni železniški postaji gledajo, kot da prvič vidijo belca, ti ob prvem pogledu nanj da vedeti, da je drugačno od preostale Japonske. Mesto duhov je pretiran izraz, a gneče, kot je drugod, nedvomno ni. Ulice so skoraj prazne, prometa je malo, ljudi bolj za kako večjo vas.

V tednih po katastrofi jih je mnogo vzelo vladno nadomestilo in se odselilo – zlasti družine, tiste z majhnimi otroki in maloštevilni zahodnjaki. Šele v majhni rdeči četrti in kopici barov, ki jo obdajajo, je Fukušima prav tako japonska kot druga mesta. Sake teče v potokih, dekleta v mrežastih najlonkah vabijo po stopnicah v svoje zatemnjene in zadimljene lokale, karaoke so tudi tu veliki hit, prigrizkov ob pijači – takojakijev ali priljubljenih kroglic s hobotnico – pa nihče ne meri za radioaktivnost.
Fukušima kot turistična destinacija? Morda ravno ne, a vsaj na zemljevidu je zdaj. Prej si v debeli izdaji Lonely Planeta ni prislužila niti ene same omembe.

Na letalu Allitalie iz Rima v Tokio turistov ni bilo na spregled. Videti jih je bilo nekaj na najbolj razvpitih točkah prestolnice in v Kyotu, na južnem otoku pa so bili edini belci ameriški marinci.
Japonsko najdemo praktično na vseh seznamih turističnih "top destinacij", a od blizu tega ni videti. Ali se trdno držijo ustaljenih turističnih tras (kar je pri pretirano zapleteni japonski logistiki dejansko najlažje) ali pa so posledice uničujočega potresa in cunamija, ki sta deželo vzhajajočega sonca prizadela marca lani, še vedno močno občutne. Sodeč po številkah japonskega turističnega urada je lani državo zaradi katastrofe obiskalo 30 odstotkov manj turistov, a obisk naj bi se zdaj ponovno počasi postavljal na predpotresno obdobje, če gre verjeti statistiki.
Da je Japonsko pred dobrim letom dni prizadela ena najhujših katastrof, pravzaprav težko opazite. Japonci niso Američani, ki bi svojo tragedijo obešali na veliki zvon, delili značke "Ne bomo pozabili" ali pa se ti jokali na ramah. To ni budistično-šintoistični način. Oni bolečino raje zadržujejo v sebi, navzven pa se turistom smehljajo, se jim zahvaljujejo in klanjajo. Če si o tebi mislijo kaj slabega, tega nikdar ne boš vedel. Smeha ne morejo skriti samo, ko jim omeniš itinerarij, ki vključuje Fukušimo. Na obrazih se jim zariše najprej en velik vprašaj, če se delaš norca iz njih, ko pa vidijo, da si resen, to sprejmejo kot eno veliko šalo, ne pa da bi videl v njih kako zaskrbljenost ali kak boleč spomin.
Vzhod kot pogorišče
Na območje, ki ga je najbolj prizadel cunami, vzhodno obalo, sicer kot turist tako ali tako praktično ne moreš. Železniška povezava je še vedno neobstoječa, prav tako avtobusna, avtomobila pa na Japonskem, razen Britancev, tujci s svojimi vozniškimi izpiti ne morejo najeti. Japonci skrbno pazijo, da jim ne bi kdo "ušel" izven njihovega za "gajdžine" (Nejaponec, tujec, op. a.) določenega trikotnika Tokio-Kyoto-Hirošima (s potencialnimi par postanki vmes).
Nek japonski poslovnež, sopotnik na kot krogla hitrem šinkansen vlaku, ki je brzel iz Tokia, je bil na poti na prizadeto območje, kjer sodeluje pri obnovi. A po njegovih besedah je okolica mesta Sendai, kjer je cunami vasi dobesedno zravnal, še vedno bolj ali manj praznina, s katere so komaj očistili razbitine, kaj šele, da bi že začeli kaj obnavljati.
Nestabilna elektrarna
Nesrečna jedrska elektrarna Fukušima Daiči je še vedno v nestabilnem stanju, zadnje raziskave so pokazale, da je stopnja radioaktivnosti v enem od reaktorjev še vedno do desetkrat višja od smrtonosne, kontaminirano je tudi morje okoli elektrarne. Kar pa tamkajšnjih prebivalcev pravzaprav ne prizadane kaj dosti. Nekateri posamezniki od vlade sicer terjajo odgovore, a govorimo o narodu, ki živi v demokraciji, pa je šele leta 2009 po 54 (!) letih izvolila drugo stranko. "Sprejemanje" je beseda, s katero bi dobro opisal Japonce. Sprejemajo politične odločitev, sprejemajo nepotrebno čakanje v vrstah, ker so njihovi uradniki nesposobni, nespretni in neprožni, sprejemajo naravne katastrofe, ki bijejo otočje ter sprejemajo jedrsko katastrofo in njene morebitne posledice.
"Preprosto sem se odločila, da o tem ne bom razmišljala," mi pove smehljaje Yuki, 24-letna osnovnošolska učiteljica angleščine potem, ko ta stavek vnese v Googlov prevajalnik na svojem pametnem telefonu. Popolnoma izolirani v svojem svetu, za katerega se zdi, da vanj ne prodre nič, razen napevov Lady Gage, ki odzvanja iz vseprisotnih karaoke barov. Po Yukinih besedah so mlajši sicer rahlo skeptični do vladnih poročil, a starejši močno pritiskajo na njih, da je vse v redu, da naj se ne odselijo in da naj lepo pridno jedo vse.
O jabolkih iz Fukušime
A Rob je očitno med redkimi, ali pa vsaj med bolj previdnimi. Jeff, Američan iz San Diega, ki je prišel v Fukušimo pred šestimi leti kot učitelj angleščine ("In ker sem slišal, da se da tu super deskati na valovih!") – in ostal -, pravi, da žal sicer nihče ne ve, kakšne bodo zares posledice, a po pišmeuhovski kalifornijski navadi se s tem ne obremenjuje in zagrize v svetlečo rožnat tunin sašimi. "Po nesreči so me klicali starši in me vlekli nazaj domov. Mnogi drugi zahodni učitelji so odšli. Jaz sem se odločil ostati, meni je tu všeč," razlaga naprej. Da je plača za učitelje angleščine na Japonskem RES dobra, je samo dodatna spodbuda.
Mesto duhov
Jeff zdaj skupaj s svojima avstralskima kolegoma Duncanom in Daneom brezskrbno uživa v Fukušimi, ki je kake 60 kilometrov oddaljena od po njej poimenovane elektrarne. Mesto, kjer te na glavni železniški postaji gledajo, kot da prvič vidijo belca, ti ob prvem pogledu nanj da vedeti, da je drugačno od ostale Japonske. Mesto duhov je pretiran izraz, a gneč, kot jih je drugod, nedvomno ni. Ulice so skoraj prazne, prometa je malo, ljudi bolj za kako večjo vas.
V tednih po katastrofi jih je mnogo vzelo vladno nadomestilo in se odselilo – zlasti družine, tisti z majhnimi otroki in maloštevilni zahodnjaki. Šele v majhni rdeči četrti in kopici barov, ki jo obdajajo, je Fukušima prav tako japonska kot ostala mesta. Sake teče v potokih, dekleta v mrežastih najlonkah vabijo po stopnicah v svoje zatemnjene in zadimljene lokale, karaoke so tudi tu veliki hit, prigrizkov ob pijači – takoyakijev ali priljubljenih kroglic s hobotnico – pa nihče ne meri za radioaktivnost. Fukušima kot turistična destinacija? Morda ravno ne, a vsaj na zemljevidu je zdaj. Prej si v debeli izdaji Lonely Planeta ni prislužila niti ene same omembe.Na letalu Allitalie iz Rima v Tokio turistov ni bilo na spregled. Videti jih je bilo nekaj na najbolj razvpitih točkah prestolnice in v Kyotu, na južnem otoku pa so bili edini belci ameriški marinci.Japonsko najdemo praktično na vseh seznamih turističnih "top destinacij", a od blizu tega ni videti. Ali se trdno držijo ustaljenih turističnih tras (kar je pri pretirano zapleteni japonski logistiki dejansko najlažje) ali pa so posledice uničujočega potresa in cunamija, ki sta deželo vzhajajočega sonca prizadela marca lani, še vedno močno občutne. Sodeč po številkah japonskega turističnega urada je lani državo zaradi katastrofe obiskalo 30 odstotkov manj turistov, a obisk naj bi se zdaj ponovno počasi postavljal na predpotresno obdobje, če gre verjeti statistiki.Da je Japonsko pred dobrim letom dni prizadela ena najhujših katastrof, pravzaprav težko opazite. Japonci niso Američani, ki bi svojo tragedijo obešali na veliki zvon, delili značke "Ne bomo pozabili" ali pa se ti jokali na ramah. To ni budistično-šintoistični način. Oni bolečino raje zadržujejo v sebi, navzven pa se turistom smehljajo, se jim zahvaljujejo in klanjajo. Če si o tebi mislijo kaj slabega, tega nikdar ne boš vedel. Smeha ne morejo skriti samo, ko jim omeniš itinerarij, ki vključuje Fukušimo. Na obrazih se jim zariše najprej en velik vprašaj, če se delaš norca iz njih, ko pa vidijo, da si resen, to sprejmejo kot eno veliko šalo, ne pa da bi videl v njih kako zaskrbljenost ali kak boleč spomin.