Številne milice patruljirajo ob meji z Mehiko, saj so prepričani, da Mehičani načrtujejo invazijo na ZDA. Foto: Reuters
Številne milice patruljirajo ob meji z Mehiko, saj so prepričani, da Mehičani načrtujejo invazijo na ZDA. Foto: Reuters
false
Za Boga in državo. Foto: Reuters
false
Aljaška milica je ena dejavnejših. Redno prirejajo tečaje preživetja v naravi, tečaje prve pomoči in strelske vaje. Foto: AP
false
Ammon Bundy, ki s svojo skupino somišljenikov že šesti dan zaseda rezervat v Oregonu. Foto: Reuters
false
Do okupacije v Oregonu je pripeljal dolgoletni spor lokalnih rančarjev z zveznimi oblastmi zaradi pašne zemlje. Foto: Reuters
false
Pripadnica ene novejših milic, milice iz Misisipija. Foto: News21
false
Milice oz. protivladne oborožene skupine sestavlja bogat nabor takih in drugačnih posebnežev, skrajnežev in paranoikov. Foto: Reuters
false
Streljanje v tarče - obvezen del treninga vseh samoorganiziranih milic. Foto: Reuters
false
V protivladnih skupinah nemalokrat sodelujejo cele družine. Foto: Reuters
false
Milice prevladujejo v ruralnejših zveznih državah, kjer so prebivalci že tradicionalno navezani na nezakonito zemljo in skeptični do elite v Washingtonu. Foto: Reuters
false
Varuh meje. Foto: CBS

"Od vlade hočemo, da se ravna po ustavi in igra po pravilih," pravi Ammon Bundy, pripadnik oborožene milice, ki zadnje dni zaseda zvezno ozemlje, naravni park Malheur v Oregonu. Bundyji sicer sebe neradi označujejo za milico (ang. militia) – raje imajo izraz domoljubi.

Takšnih protivladnih domoljubnih skupin so v ZDA leta 2013 našteli 1.096, od tega približno tretjino aktivnih milic.

In prav te skupine, ki zajemajo precej širok spekter od lunatičnih teoretikov zarot do desničarskih skrajnežev, od verskih fanatikov do odkritih rasistov in zagovornikov nadvlade bele rase, so tiste, ki jih ameriške oblasti izpostavljajo kot največjo grožnjo za ZDA (islamski skrajneži so "šele" na drugem mestu). Skupna jim je namreč večinoma globoko nezaupanje (beri: sovražnost) do vlade in vsega, kar vsaj malo smrdi po državnem, in popolna predanost ustavi.

Kot pravi leta 2009 ustanovljena milica, protivladna in "domoljubna" organizacija Oath Keepers: "Prisegamo ustavi, ne politikom, in ne bomo poslušali neustavnih in nemoralnih vladnih ukazov!". Roko na srce, prisegajo predvsem enemu amandmaju te ustave – drugemu. Gre seveda za pravico do orožja in za Američane je ta amandma, napisan zelo ohlapno in zato močno prepuščen subjektivni interpretaciji, nemalokrat celo bolj svet od drugih svoboščin.

Ironija je hotela, da je kongres leta 1790 prvih deset amandmajev, ki zagotavljajo osebno svobodo in omejujejo moč vlade, sprejel prav zaradi nezaupanja do britanske nadoblasti, izpod katere so se takrat osvobodili. Danes pa se "domoljubi" tega drugega amandmaja tako tesno oprijemajo iz istega razloga – nezaupanja do vlade.

Kopičenje orožja in zalog za "črne dni"
Milice so eden od produktov tega nezaupanja. Prirejajo usposabljanja z orožjem, tečaje preživetja v naravi in shode, zbirajo denar za lokalno policijo in gasilce, delajo zaloge hrane in potrebščin za dni, ko jim bo vlada skušala "vzeti vse", kopičijo orožje in strelivo, občasno pa, tako kot zdaj v Oregonu, zasedejo kako vladno zemljo. In so se zanjo, tako pravijo, pripravljeni "bojevati do smrti". Če bi bili drugačne veroizpovedi ali barve kože, bi bili verjetno označeni za teroriste ali pa vsaj za skrajneže, tako pa so zgolj beli domoljubi, ki jim malodane vse našteto omogoča ustava.

Zgodovina oboroženih milic v ZDA je pravzaprav razmeroma novejšega datuma, katalizator obrobnih skrajno desnih domoljubnih skupin pa sporna strelska obračuna vladnih oblasti z belimi skrajneži. Leta 1992 sta bila v Ruby Ridgeu med obleganjem koče Randyja Weaverja ubita njegova žena in sin, leto dni pozneje pa je v obleganju poslopja verske sekte v teksaškem Wacu v požaru umrlo 76 ljudi. Bombni napad vojakov Timothyja McVeigha in Terryja Nicholsa na zvezno poslopje v Oklahoma Cityju leta 1995, v katerem je bilo ubitih 168 ljudi, je bil povračilni ukrep za Waco.

Z Obamo tudi preporod milic
Po Oklahomi, ki še vedno velja za najbolj smrtonosen napad domačih teroristov na ameriških tleh, so milice in druge domoljubne skupine občutno poniknile – deloma zaradi sistematičnih pregonov, deloma zaradi odpora do naraščajočega nasilja, deloma pa zaradi prihoda skrajno konservativnega predsednika na oblast – Georgea W. Busha.

A z Barackom Obamo se je rodil tudi drugi val državljanskih milic in po letu 2009, ko je prišel na oblast, se je število t. i. domoljubnih skupin čez noč namnožilo. Njihov glavni strah je bil, seveda, da bo demokratski, liberalni in, nezanemarljivo, temnopolti predsednik, za katerega mnogi še kar trdijo, da ni rojen v ZDA, odpravil drugi amandma in jim vzel orožje.

Ali, kot je za reportažo o milicah postaje News21 leta 2014 povedal Cope Reynolds, pripadnik milice White Mountain v Arizoni: "Ko ti enkrat vzamejo pištole, si tudi ob vse druge svoboščine. Nič več jih ne ščiti. Drugi amandma je lepilo, ki drži skupaj ustavno listino pravic. Če iz nje izvržeš drugi amandma, se bo vse drugo sesulo."

Pravica do zaščite
Te domoljubne skupine v vladah, zlasti tistih, ki jih vodijo demokrati, vidijo predvsem tiranijo, zatiranje malega človeka in neoliberalno levičarsko zaroto, kako bi državljane ZDA oropali osnovnih svoboščin, zemlje in - pištol. Ni naključje, da velik del takih skupin predstavljajo vojaški in policijski veterani, ki sicer verjamejo v red in zakon, a ne priznavajo avtoritete vlade, zato mnogi postavljajo svoja sodišča, sestavljena iz "zavednih državljanov".

"Milice verjamejo, da se imajo pravico zaščititi – ne samo pred sodržavljani, ampak tudi (ali predvsem) pred vlado. Verjamejo, da s tem pomagajo Ameriki, da pomagajo državi. Da so pravi domoljubi," mi razloži Jacquee Petchel, s Pulitzerjevo nagrado nagrajena raziskovalna novinarka, ki je poročala tudi o milicah. Ni tudi naključje, da pred letošnjimi volitvami po dveh Obamovih mandatih med republikanci vodi Donald Trump, ki take domoljubne skupine z izjavami, kot so: "Hočejo vam vzeti pištole! Ne bo jim uspelo!", samo še podpihuje.

Napadi, atentati, kopičenje razstreliva
Nastrojenost do vlade v najbolj nedolžnih primerih pripelje do zasedbe državne zemlje (kot v primeru Bundyjevih), v najbolj skrajnih pa do napadov na vladna poslopja in ustanove, ki jih domoljubi povezujejo s produktom levih politik (gejevski bari, klinike za splav …).

Kako nevarne so te skupine, pove podatek, da so pri Southern Poverty Law Centru po napadu na Oklahoma City med letoma 1995 in 2009, skratka v "zatišnih" republikanskih časih, našteli skupaj kar 75 napadov in poskusov skrajnodesničarskih napadov.

V to številko so všteti napadi na poslopja FBI-ja, usposabljanja ekip za politične atentate, nezakonito kopičenje razstreliv za napade na zvezna poslopja, načrt za napade na gejevske klube in klinike za splav, poskus atentata na uslužbenca davčne službe, rasistični pokoli v temnopoltih in/ali judovskih soseskah, bombni napad na olimpijskih igrah v Atlanti, načrt kukluksklana za napad na rafinerijo zemeljskega plina, požig davčnega urada, grožnje z biološkim orožjem in podobno.

Glavna grožnja - beli Američani
Raziskava organizacije New America Foundation je lani pokazala, da so največja grožnja ZDA dejansko belopolti, čistokrvni Američani, saj so veliko večino "terorističnih" napadov na ameriških tleh po 11. septembru 2001 izvedle skrajne protivladne skupine ali beli supremacisti.

V teh napadih je umrlo skoraj dvakrat toliko ljudi kot v napadih islamskih skrajnežev. Od 26 napadov po 11. septembru, ki jih je organizacija opredelila kot teroristične, so jih nemuslimani izvedli 19. Pa kljub temu niti en belopolti Američan ne trohni v Guantanamu, brezpilotna letala pa ne mečejo bomb na shode belih, za vojno godnih ameriških mož, kot opozarja Global Post.

In zaseda vladne zemlje v Oregonu, ki teče že šesti dan, je zgovoren prikaz teh dvojnih meril v ZDA. Čeprav je skupina, ki je nezakonito zasedla vladno zemljo in poslopje, oborožena in ne skriva, da je pripravljena na kavbojski boj "na življenje ali smrt", ameriški mediji zelo okolišijo pri poimenovanju tako skupine kot samega dogajanja. "Oboroženi protestniki" in "oboroženi aktivisti" je bilo največ, kar je večina od njih zmogla. Nekateri so Bundyje, samooklicane skrbnike malega človeka (v tem primeru očeta in sina rančarja, ki ju je vlada kaznovala zaradi nezakonite paše in požiga zaščitenega rezervata), celo slikali v dobrohotni luči, policija pa, v nasprotju z drugimi situacijami, ko neka skrajna do zob oborožena skupina zasede ameriško ozemlje, (še) ni posredovala.

"Zakaj jih ne imenujemo teroristi?" se v kolumni v Washington Postu sprašuje Janell Ross, ki poudarja, da bi ameriški mediji tako početje običajno naglo označili za "vstajo", "upor" in "vojno napoved", oboroženo četico pa za "protivladne upornike". Ali kot v primeru temnopoltih protestnikov, "plenilci", "podivjana množica", "nasilni protestniki" in "tolpe".

Bobu bob: domači teroristi
Še ostrejša je bila v svoji analizi Juliette Kayyem, profesorica politologije na Harvardu in nekdanja podsekretarka na ministrstvu za domovinsko varnost, ki pri CNN-u dela kot varnostna analitičarka. "Dajmo najprej poimenovati te močno oborožene protivladne protestnike, ki razglašajo, kako se bodo "branili", ne glede na vse, to, kar so – domači teroristi. Ni pomembno, da vztrajajo, da so miroljubni ali neke vrste zakonita milica; jaz lahko trdim, da sem stara 26 let in nosim številko 34, pa to še ne pomeni, da je res. Ta skupina mož grozi s terorizmom in nasiljem, kot da bi bila njihova ustavna pravica," piše.

"Zato prenehajmo razpravljati o tem, kdo so. So nevarni, neusmiljeni, odkrito prezirajo zvezno zakonodajo, imajo politični cilj in očitno so pripravljeni uporabiti nasilje, da bi dosegli svoj cilj. Samo zato, ker niso muslimanski džihadisti, to še ne pomeni, da imajo pravico z nasiljem dosegati svoj politični cilj."

Besede, ki bi si jih norali zapomniti tudi tisti politiki na tej strani oceana, ki ob takih in drugačnih krizah pozivajo narod k samoorganizaciji in oboroženemu "branjenju" mej.