Spopadi v Zahodni Sahari le redko, ali skoraj nikoli, ne pridejo v ospredje svetovnih medijev, čeprav se zgodba Zahodnosaharcev ne razlikuje kaj dosti od drugih narodov, ki se bojujejo za svoje pravice in neodvisnost.

Saharci so prebivalci Zahodne Sahare, ki jo je leta 1975 zasedel Maroko in od takrat jih je zaradi maroškega nasilja in prisilne marokanizacije večina pobegnila v begunska taborišča v alžirski del Sahare. Čeprav so Združeni narodi obsodili tujo zasedbo in je Maroko že večkrat privolil v referendum o neodvisnosti, pa se do danes ni kaj dosti spremenilo za Saharce, ki v bedi begunskih taborišč čakajo na vrnitev na svoje nekdanje domove.

O težavah Saharcev smo se pogovarjali z namestnikom zunanjega ministra Saharske arabske demokratične republike, ki predstavlja Zahodno Saharo, Mohamedom Beissatom ob njegovem obisku v Sloveniji, kjer je slovenski javnosti in politiki predstavljal poglede na rešitev zasedbe.

Konflikt v Zahodni Sahari je eden od najdlje trajajočih v Afriki in v 35 letih smo bili priča nekaj neuspešnim pobudam in zamenjavi posebnih odposlancev ZN-a. Kako daleč smo danes od rešitve?

Mislim, da smo lahko optimistični. Novi posebni odposlanec Christopher Ross ima dobre namere in prihaja v posebnem političnem trenutku, ki ga zaznamujeta nova ameriška administracija in navdihujoče upanje, da bodo Združeni narodi zagotovili dovolj podpore in sredstev za rešitev krize. Tukaj so tudi politične razmere v Magrebu, ki postaja prednostna naloga velesil. Zato smo optimistični, da bomo kmalu videli miroljubno, demokratično, pravično in trajno rešitev.

Kot kaže, je Maroko povsem odstopil od prvotne ideje za izvedbo referenduma o neodvisnosti in ponuja le še avtonomijo, vendar sami vztrajate pri referendumu. Kako lahko pri tako odločno nasprotnih pozicijah sploh pride do nekega napredka pri reševanju kriznega žarišča?

Maroko je že večkrat zavrnil referendum in spremenil svoja stališča. Ko so leta 1975 zasedli ozemlje, so zavračali kakršen koli referendum, nato pa je maroški kralj privolil vanj. Nekaj let pozneje je spremenil stališče in zatrdil, da ni mogoč noben referendum, a so ga nato vseeno sprejeli z mirovnim načrtom leta 1991 in v Ženevi je bil podpisan mirovni dogovor. Nato so referendum spet zavrnili. Ko smo leta 1997 podpisali houstonski dogovor, so spet privolili v referendum. Menim, da gre tukaj za pritisk mednarodne skupnosti. Ko je pritisk močan, Maroko vedno privoli v referendum, in ko je mednarodna skupnost šibka, se Maroko umakne. Po mojem mnenju morajo ljudje dobiti svoj glas za rešitev krize.

Večina Saharcev danes živi v begunskih taboriščih v sosednji Alžiriji, kjer ima sedež tudi vodstvo Saharske arabske demokratične republike. Kakšne razmere vladajo v teh taboriščih in kakšni so odnosi z alžirskimi oblastmi? Kako je z razmerami na ozemljih, ki jih zaseda Maroko?

Alžirija nas je vedno podpirala, tako politično kot gmotno. To je njihova podpora vsem, ki se bojujejo za svobodo, naj si bo v Vzhodnem Timorju ali Palestini. Saharski beguncem tako kot vsem beguncem po svetu primanjkuje mednarodne podpore organizacijam za pomoč beguncev. Saharski begunci imajo svoje šole, bolnišnice in kmetije. Po najboljših močeh se trudimo, da bi jim jim olajšali življenje. Saharci živijo tudi na osvobojenih ozemljih. Nadziramo skoraj tretjino ozemlja, kjer se kljub vsem težavam trudimo izboljšati življenjske razmere. Na ozemljih, ki jih zaseda Maroko, smo priča sistematičnim kršitvam človekovih pravic, ki so tudi dobro dokumentirane v poročilih različnih človekoljubnih organizacij.

Pred letom in pol ste razmišljali o vnovičnem oboroženem boju in sami ste dejali, da je treba za dosego miru biti pripravljen na vojno. Ali oborožen boj še vedno ostaja možnost, če pogajanja in posredovanje novega odposlanca ZN-a znova ne bodo prinesla rešitve?

To je vedno žalosten del človeškega življenja. Mir ni mogoč, če ni možnosti za vojno. Zato nismo popolnoma izključili oboroženega boja. To je naša pravica, zakonita pravica, da branimo naše pravice, ki jih priznava tudi mednarodna skupnost. Seveda v tem trenutku zaupamo v mednarodni sistem in upamo na mednarodno skupnost. Vendar če naše pravice ne bodo spoštovane, jih bomo seveda branili z vsemi razpoložljivimi sredstvi, tudi z orožjem.

Pri boju za neodvisnost ste imeli podporo večine držav na afriški celini in Organizacije afriške enotnosti (zdaj Afriške unije), zaradi česar je Maroko leta 1984 tudi edini izstopil iz organizacije. Kakšno stališče zavzema danes AU in ali menite, da bi lahko organizacija sama našla rešitev za krizno območje?

V zgodovini Afrike sta bili samo dve državi zunaj "afriške hiše" - Južnoafriška republika v času apartheida in Maroko. Izključili so jih zaradi kršitev ustanovne listine, ki daje poudarek na polnem spoštovanju podedovanih kolonialnih meja in te ne smejo biti spremenjene brez demokratične odločitve ljudi. Ko je Maroko prekršil to listino in zasedel našo državo, so se Afričani odločili za njegovo izključitev. Uživamo nepozabno solidarnost Afriške unije, in menim, da bi si morale Evropska unija in druge države vzeti za zgled AU in naši sosedi - Alžirijo in Mavretanijo, ki nas priznavajo in podpirajo. Menim, da je AU opravil veliko dela za pri reševanju tega vprašanja, saj stališče ZN-a temelji na afriških pobudah, še posebej na resoluciji, ki poziva k umiku maroške vojske in izvedbi referenduma. Zato ZN deluje skupaj z AU-jem, ta pa ima tudi predstavništvo v naši okupirani prestolnici, kjer deluje skupaj s Svetovno organizacijo, da bi našli trajno in pravično rešitev.

Ravno ste ste vrnili s pogovorov s predstavniki slovenskih oblasti. Ali je šlo samo za predstavitev stališč, ali si od Slovenije obetate tudi kaj več?

Slovenija je zelo spoštovana držav z velikim ugledom in je znana po spoštovanju mednarodnega prava. Slovenci imate izkušnje, saj ste trpeli mnogo let pod tujo dominacijo, in ste zato zelo občutljivi na tegobe drugih narodov in njihove želje po svobodi ter suverenosti. Menim, da ima Slovenija kot spoštovana članica ZN-a in EU-ja moralno in politično avtoriteto za dejavnejšo vlogo pri obrambi človekovih pravic v Zahodni Sahari in za opozarjanje na to vprašanje. Pri slovenskih sogovornikih vedno najdemo razumevanje, in upam, da bo slovenska vlada storila potrebne korake za spoštovanje mednarodnega prava. Če je bilo mednarodno pravo spodkopano nekje, potem bo spodkopano tudi drugod. Krivica nekje je krivica povsod.

Razmere v Zahodni Sahari ne vzbujajo velike pozornosti po svetu. Zakaj menite, da je tako, in kako se trudite za večjo ozaveščenost po svetu?

Žal so današnji mediji postali kot vampirji. Za svoj obstoj potrebujejo kri. Zelo smo zavezani mirni rešitvi krize in se trudimo, da se ne bi bojevali in tako pritegovali medijske pozornosti. Upamo, da so odgovorni in človeški mediji, ki se osredotočajo na težave, take, kot so, in poročajo o trpljenju drugih narodov. Žal nam je, da nimamo več pozornosti svetovnih medijev, zato smo tudi tukaj v Sloveniji, da spregovorimo z javnostjo in mediji, jim poskušamo pojasniti naš primer. Krivice se lahko nadaljujejo, samo ko javnost ne ve zanje. Ko ljudje po svetu izvedo zanje, potem se bodo prenehale. Tako je bilo z Južnoafriško republiko med apartheidom, z Namibijo, Vzhodnim Timorjem, in upamo, da bo tako tudi z Zahodno Saharo.

Gregor Valenčič