Redovnica Juliana Seelmann iz frančiškanskega samostana Oberzell na jugu Nemčije je bila pred dnevi razglašena za krivo pomoči dvema Nigerijkama pri nedovoljenem bivanju v Nemčiji, zato so jo oglobili s kaznijo nekaj sto evrov.

Nigerijki sicer trdita, da sta skušali ubežati pred prisilno prostitucijo v Italiji, kamor sta se zatekli po prihodu iz domovine. Nemške oblasti so ju najprej vrnile v Italijo, kjer sta morali znova prodajati spolne usluge, nato pa jima je uspelo najti pomoč Cerkve oziroma, kot pravijo v Nemčiji, "cerkveni azil".

Ta praksa ima v Nemčiji že dolgo tradicijo – župnije beguncem ponudijo začasno zavetje s ciljem preprečiti njihov izgon in doseči vrnitev ali vsaj ponovno preučitev njihovega azilnega postopka. V prvi četrtini leta 2018 je Cerkev na ta način preprečila slabih 500 izgonov, a že v letu 2019 je bila nato velika večina tovrstnih primerov zavrnjenih.

Redovnice in duhovniki izpostavljajo četrti člen nemške ustave, ki ljudem zagotavlja svobodo vere in vesti, in na to se je sklicevala tudi Seelmannova.

Tožilstvo: Cerkve nimajo posebnega statusa

Tožilci po drugi strani vztrajajo, da cerkveni objekti ne uživajo nikakršnega posebnega statusa ter da morata imeti policija in javno tožilstvo dostop do ljudi, ki tam bivajo, da jih izženejo iz države, če so tako odločili pristojni organi. Posledično je bilo kazensko preganjanih več redovnic in duhovnikov, ker naj bi kršili nemško zakonodajo.

Primer Seelmannove je tretji v zadnjih dveh letih. Lani je odmeval primer Mechthild Thürmer, opatinje samostana na Bavarskem, ki je v preteklih desetletjih pomagala številnim beguncem, nato pa sta jo po vsem tem času doleteli obsodba in kazen 2500 evrov. Pred tem je bil leta 2019 na 3000 evrov globe zaradi pomoči afganistanskemu beguncu obsojen protestantski pastor Ulrich Gampert. Nihče od omenjene trojice izrečenih glob noče plačati.

Po navedbah poznavalcev je sicer preiskav proti članom cerkve v zadnjih letih še veliko več, a jih večinoma opustijo pred vložitvijo obtožnice.