S komentatorjem Studia city in novinarjem Večera se je MMC pogovarjal ob njegovem obisku v Oslu, kjer se je udeležil ponedeljkovega "pohoda z vrtnicami", na katerem so se spomnili žrtev bombnega napada in strelskega pohoda, v katerih je bilo v petek ubitih 76 ljudi.

Kakšno razpoloženje vlada na Norveškem? Ljudje so pretreseni in prestrašeni, kako se to opazi v vsakdanjem življenju? Se je država v ponedeljek ob 12. uri res ustavila?
Ponedeljek je bil zelo čustven dan za Norvežane. V Oslo so prišli ljudje od blizu in daleč, da so ob minuti molka, točno opoldne, postali pred osrednjo katedralo in se poklonili žrtvam strahovitega terorističnega pokola v režiji ultradesničarskega skrajneža, ki po mnenju mnogih tukaj kaže, da radikalna, militantna desnica dviga glavo in želi za dimno zaveso krize restavrirati hitlerjevsko "übermensch" ideologijo. Mesto je polno rož, zvečer ga dodatno osvetljuje tisoče sveč.

Ker so pod streli klavca iz Osla umrli večinoma mladi, člani podmladka vladajoče laburistične stranke, ponekod ljudje poleg sveč in cvetja polagajo še plišaste igrače. Veliko jih ne more skriti solz, mnogi se iz odmaknjenosti nenadoma zdramijo in vedno znova ugotovijo, da časa ni mogoče zavrteti nazaj in da je peklenski norveški petek resničen. Življenje se počasi vseeno vrača v tirnice, ne nazadnje so včeraj odprli večino ulic v vladni četrti, kjer je v petek eksplodiral avtomobil bomba. Številne gostilne in trgovine, ki jim je silovita eksplozija poškodovala izložbe, pa še čakajo na obnovo.

Z železno ograjo je obdana le še močno poškodovana vladna palača. Kljub žalosti, obupu, pretresenosti in šoku bojeviti duh ostaja. Več kot 150.000 ljudi se je včeraj pred mestno hišo v pristanišču zbralo na spominski slovesnosti, ki je veljala tudi za shod za demokracijo in strpnost. In velika večina je ponavljala: Norveške in njenih vrednot, ki jih je Anders Breivik tako brutalno napadel, si ne bomo pustili vzeti.

Se ljudje med seboj pogovarjajo o napadih in napadalcu? Kako komentirajo njegov manifest in dolgotrajne priprave na napad?
Seveda se pogovarjajo. Že zjutraj ob zajtrku in pozno zvečer ob večerji je to prva tema pogovorov. Še vedno nepremično zrejo v televizijske zaslone in poslušajo analize z vseh mogočih kotov. Tisti, ki Breivika poznajo, prisegajo, da do dogodka o njem nihče ni mislil ničesar zelo slabega, kaj šele, da bi vedeli, da kuje peklenski načrt v svojem terorističnem laboratoriju, na farmi kakšnih 100 kilometrov severno od Osla. Tih, skromen in molčeč fant, ga opišejo. Res je imel skrajna stališča, a da bi za njih prijel za orožje in šel v morilski pohod ...

Ne, tega si ni nihče predstavljal. Manifest dojemajo kot dokument, ki je kronski dokaz, da Evropa gleda v oči Evropi iz preteklosti. Evropi, v kateri so vladale ideologije, za katere se je politika zaklinjala, da se ne bodo vrnile. Za stališča, cilje in metode, ki jih je izbral samooklicani vitez templjar, ki se je odločil za križarski pohod proti levičarjem, muslimanom in politični eliti, pa si je marsikdo mislil kvečjemu to, da jih je mogoče udejanjiti v kakšni videoigrici.

Med zaslišanjem Andersa Behringa Breivika ste bili pred stavbo sodišča. Kakšno je bilo vzdušje, se je pred sodiščem zbralo veliko ljudi?
Bilo je napeto, prav tako čustveno nabito. Veliko ljudi se je zbralo okoli sodne palače, nekoliko več je bilo policije, a nikakor toliko, da bi govorili o obsedenem stanju. Novinarske posadke od vsepovsod so zasedle vse položaje. Breivika so pripeljali v močno zastraženem policijskem kordonu, za blindiranimi stekli so ga uspeli ujeti le nekateri fotoreporterji, medtem ko se pred ljudmi ni pojavil. Tudi zato razen manjših incidentov izbruhov jeze in besa ni bilo. Slišali smo le nekaj vzklikov v slogu: "Prekleti rasist!", "Prekleti izdajalec naroda!" Nekaj ljudi je poskušalo tudi udariti po avtu, s katerim so ga pripeljali.

Zaprto zaslišanje je zahtevala policija, Breivik pa je vztrajal, naj bo zaslišanje javno. Kako to, da je zaslišanje potekalo za zaprtimi vrati, čeprav to na Norveškem običajno ni praksa?
Norveška velja za odprto, transparentno družbo, tudi ko gre za pravno kulturo. Do zadnjega se ni vedelo, ali bo sodnik dovolil navzočnost javnosti ali ne. Na koncu je pretehtal argument, da bi šlo za še večje varnostno tveganje, predvsem pa bi Breivik, kakor si je želel sam, dobil odprto areno za vnovično promocijo svojih skrajnih, nasilnih, nacionalističnih, ultrakonservativnih stališč. Ravno to je bil Breivikov cilj, a se ni uresničil.

Kaj ljudje pričakujejo od sodišča pri kaznovanju napadalca? Je mogoče, da bo sodišče zaporno kazen, ki lahko na Norveškem doseže največ 21 let, preseglo?
Ljudje pričakujejo pošteno sojenje. Glede na to, da je Breivik priznal odgovornost za bombni napad in strelski pohod, dvomov seveda ni, čeprav pošast iz Osla, kakor ga imenujejo nekateri mediji, vztraja, da ni kriv ter da je Evropo in Norveško le branil pred islamom. Nekaj vprašanj o tem, ali ne bi veljalo kaznovalne politike vendarle zaostriti, se je pojavilo, nekaj je bilo tudi pozivov, naj se razmisli o smrtni kazni. A spet: velika večina vztraja, da zaradi bolnega uma množičnega zločinca ne gre posegati v temelje družbe. Kakor zdaj pravniki razlagajo kazenski zakonik, lahko tudi po zdaj veljavnem nekoga, ki po odsluženi kazni še naprej predstavlja veliko nevarnost za družbo, zadržijo v zaporu tudi po preteku maksimalnih 21 let zapora.

Norveška velja za demokratično, multikulturno družbo, Breivik pa se je boril za čisto Evropo, Evropo brez priseljencev. Bo življenje po napadu prineslo kakšne spremembe družbi? Kaj pa politika države, bo kaj drugačna?
Vse skupaj bi postavil v evropski kontekst. Breivik s svojim dejanjem ni govoril le o sebi, o svoji zločinski naravi, pač pa je postavil še ogledalo Evropi. Ta je preobremenjena z ekonomijo, ujeta je v "postenajstseptembrsko" prevaro, da je terorizem predvsem ali celo samo islamskega izvora, zato je spregledala, da v plodnem humusu kriznega časa rastejo skrajne desničarske, neonacistične skupine. Evrope ne ogroža islam, Evropa se lahko sesede sama vase, če ne bo začela odločnega obračuna z naraščajočo nestrpnostjo, izključevalnostjo, z vzponom ekstremistov, ki brutalno zavračajo vse principe, ki so Evropo dvignili iz pepela in ruševin druge svetovne vojne. Na njih stara celina stoji ali pade. Vse onkraj tega je cona somraka, vrnitev v mračnjaški čas. Norvežani to dobro vedo.

Odziv norveškega državnega vrha je pravzaprav optimističen signal, da vse ni "zavoženo". Norveška ni napovedala svojega patriotskega zakona, ni napovedala vojne terorizmu, ne bo gradila svojega Gauntanama in ne bo zategovala uzd represije. Še več demokracije in odprtosti, to je odgovor, je dejal premier Stoltenberg. Rane so globoke in dolgo se bodo celile, zato je nekaj resnih dvomov, ali Norveška ni več takšna, kot je bila, in je prestreljena z notranjimi napetostmi, obenem pa ima težave z vključevanjem tujcev, priseljencev v družbo. A tudi včerajšnji shod je potrdil, da gre res za zmerno, zrelo državo z močno kulturo konsenza in iskanja enotnosti, ki se zaveda, kaj bi pomenilo, če se odreče svobodi in svobodomiselnosti. Obenem pa opozicija ni zlorabila tragedije, da bi z vso silo udarila po vladi, češ oblast je (so)kriva.