Sestradani otroci, napol nagi, so otopelo zrli v svet, na katerem se jim ni zgodila še niti ena lepa stvar. Spraševali se niso o ničemer, saj niso vedeli, da je njihovo življenje kaj drugačno od življenja drugih otrok: zanje so bile na pol podrte, neogrevane stene državnih sirotišnic edini dom, če sploh lahko zlorabimo to besedo za opis njihovega bivališča, edini starši (pomislek o poimenovanju je še večji) pa sirotišnični delavci, ki so na nič krive otroke prelagali ves svoj gnev in frustracije.

In kako se je v približno 600 sirotišnicah znašlo več kot 100.000 otrok?
Eno ime: Nicolae Ceausescu. Romunski diktator, ki je želel svojo državo spremeniti v svetovno velesilo, za kar pa je bil potrebno številčno prebivalstvo. S tem namenom je leta 1967 uzakonil, da mora vsaka ženska do svojega 45. leta roditi 5 otrok, šele potem lahko uporablja kontracepcijo oz. naredi splav. Romuni niso imeli izbire, diktatorjeve želje so bile dejansko zakon.

Zaradi revščine so starši otroke oddali
Na stotisoče otrok je moralo privekati na svet, tam pa jih je pričakala beda, ki si jo je težko predstavljati. Obupani starši jim niso mogli nuditi ničesar, še zadostne hrane ne, kajti v tistem času je Ceausescu odplačeval velik nacionalni dolg s tem, da je izvažal še kako potrebno romunsko hrano. Nezaželene otroke so starši poslali v državne sirotišnice, kar je postalo vsakdanja praksa.

Krutost sistema še nadalje potrdi pravilo, da otrok v sirotišnici, ki so ga starši obiskali vsakih šest mesecev, ni veljal za zapuščenega. Tako se je v rokah države znašlo na desettisoče otrok, ki sploh niso bili sirote, njihovi starši so bili zgolj prerevni, da bi zanje lahko skrbeli. Smrtnost v teh institucijah je bila izredno visoka, v sirotišnici Cighidu na severu države je bila kakšno leto tudi več kot 50-odstotna.

Grozljive življenjske razmere
Otroci so živeli v na pol podrtih, neogrevanih prostorih, največkrat oblečeni le v spodnje perilo, saj ni bilo denarja za obleke. Spali so po trije, štirje na eni postelji, pokriti z eno samo odejo, smrdečo po urinu. Hrane ni bilo nikoli dovolj. Sestradani otroci so dobesedno otopeli spremljali prihode in odhode svojih paznikov oz. vzgojiteljev, ki so vse prevečkrat sodelovali v mučenju otrok, kajti gnala jih je misel: paziti moramo te otroke, da lahko nekaj zaslužimo, namesto da bi se ukvarjali s svojimi otroki. Svoje je dodalo tudi pomanjkanje izobrazbe. Da bi otroci dali mir, so jim velikokrat dali injekcije s pomirjevali.

Otroci niso vedeli niti, kaj so igrače. Igrali so se z iglami na zanemarjenih dvoriščih, kjer so starejši otroci tepli mlajše, mlajši pa bolne in nebogljene. Nekaj vsakdanjega so bili prizori, ko so bili otroci privezani za postelje, mediji so kasneje poročali, da so s kamenjem tolkli po svojih prsih, vse dokler niso omagali in zaspali. Večina sirotišnic ni imela ogrevanja niti tople vode, zato so bili otroci umazani, kar je le še spodbujalo razvoj različnih bolezni.

Iz ene bede v drugo
Nekateri obupani otroci so tvegali svoje življenje in so zbežali. Na romunskih ulicah je životarilo na tisoče pobeglih otrok: eno bedo so zamenjali za drugo. Tudi pozimi oblečeni zgolj v tanke poletne majice, raztrgane hlače in čevlje so prosjačili, hkrati pa so se morali skrivati pred oblastmi. Prebivališča so našli v jarkih, kanalizaciji, odmaknjenih ulicah, povsod, kjer je obstajala možnost, da jih nihče ne najde. Sprva so se namreč zbirali na avtobusnih in železniških postajah, a so jih oblasti od tam pregnale.

Otroci so se združili v skupine, da bi si olajšali boj za preživetje, vsak februar jih je policija na stotine polovila in jih odpeljala nazaj v sirotišnice, tudi v zapore, a so bili naslednji mesec zopet nazaj na ulicah. Veliko jih je bilo odvisnih od vdihavanja lepila, saj jim je to pomagalo v begu pred kruto realnostjo, drugi, predvsem dekleta, so vstopila v svet prostitucije, kjer so mnoga končala z okuženostjo v virusom HIIV.

Nekateri so našli pot v normalno življenje, večina životari
Večina je v sirotišnici živela do 18. leta, potem pa so se tudi oni odpravili na ulice. Brez izobrazbe niso imeli veliko izbire: še danes ta izgubljena generacija tava po romunskih ulicah, veliko je alkohola in drog, življenje zanje nima smisla. Spet drugi so jo odnesli bolje: s pomočjo socialnih delavcev so se vključili v razna izobraževanja za odrasle in so svoje življenje postavili na normalne tire, nekateri so si ustvarili tudi družine, a pri tem priznavajo, da so jih morali njihovi partnerji naučiti, kako je imeti nekoga rad, kako mu pokazati, da ti veliko pomeni, saj sami tega niso znali. Nekateri so poiskali svoje družine, jih celo našli, in imajo z njimi redne stike, drugi, zagrenjeni, da so bili na milost in nemilost prepuščeni tujim ljudem, staršem tega niso oprostili in zanje več ne obstajajo.

Psihološke posledice prehude
Raziskave kažejo, da je na romunskih otrocih, četudi so bili v sirotišnicah le kratek čas, kasneje pa so jih posvojili drugod po svetu, bivanje pustilo globoke posledice: večina jih je imela težave v šoli in različne vedenjske motnje. Sirotišnice so vanje vžgale neizbrisljiv pečat. Psihološke posledice je skoraj nemogoče odstraniti.

Konec 80. in v začetku 90. let so se potem stvari začele obračati na bolje. Veliko humanitarnih organizacij je priskočilo na pomoč, a problem sirot ni moč odpraviti v nekaj letih, gre za dolgoročen projekt, ki bo terjal veliko potrpežljivosti in sodelovanje. Ko so ljudje po svetu videli, kako nebogljeni in zanemarjeni so otroci, se je na tisoče staršev odzvalo in mnogi otroci so našli svoj pravi dom daleč proč od Romunije. Vprašanje je, če se lahko brazgotine v njihovih dušah sploh kdaj toliko zacelijo, da bodo živeli normalno življenje.

EU pritiska na romunske oblasti
Leta 2001 je posebna poročevalka Evropskega parlamenta kritizirala romunsko vlado zaradi slabe oskrbe sirot. EU je od Romunije zahtevala zaprtje vseh velikih sirotišnic, otroke iz njih pa so morali preseliti v manjše domove, šele potem je lahko Romunija zaprosila za članstvo.

Vlada je takrat obljubila, da bo zaprla 34 od 500 sirotišnic, v katerih je živelo 48.000 otrok. Poročevalka baronesa Emma Nicholson je Romunijo obtožila, da trguje z otroci oz. jih prodaja. Romunske oblasti so se jezno odzvale na poročilo in so trdile, da je EU spregledal očiten napredek, ki je bil storjen, veliko otrok so namreč iz sirotišnic premestili k rejniškim družinam.

Evropska unija še danes budno nadzoruje, kaj se dogaja s sirotami. Po podatkih romunskih oblasti je leta 2004 v sirotišnicah ali pri nadomestnih družinah živelo več kot 81.000 otrok, od tega samo v različnih institucijah več kot 32.000. Pred leti so začeli s programom zaprtja institucij, glavni cilj je vrniti otroke družinam oz. jih dati v posvojitev. Ostaja pa dejstvo, da še vedno vsako leto približno 9.000 otrok starši zapustijo.

Leta 2001 so začasno prepovedali posvojitev romunskih otrok v tujino, da bi se za posvojitev odločali predvsem domačini. Romunski parlament je potem leta 2004 sprejel zakon, ki prepoveduje posvojitev tujcem, razen kadar so tujci stari starši otroka.

Kdo je bil Nicolae Ceausescu?
Nicolae Ceausescu je postal član komunistov pri rosnih 14 letih, zaradi komunističnih aktivnosti pa je moral dvakrat v zapor: leta 1936 in 1940. Po smrti Gheorhiu-Deja leta 1965 je prevzel vodenje komunistične stranke in leta 1974 je postal tudi predsednik države.

Ceausescu si je za cilj zadal Romunijo kot svetovno velesilo, prvi pogoj za to pa je bila visoka rodnost. Za dosego svojega cilja je oblikoval zakon, po katerem so bile vse ženske do svojega 45. leta dolžne roditi 5 otrok, šele potem pa so bile upravičene do kontroliranja rojstev (torej kontracepcije in splavov). Leta 1989 je v Romuniji potekala vsesplošna vstaja proti krutemu predsednikovemu sistemu, Ceausescu pa je nad protestnike poslal tanke. A so se tudi vojaki uprli njegovemu početju in končala se je njegova tiranska vladavina. Za božič leta 1989 ga je usmrtil strelski vod.

K. T.