Na mednarodnem prizorišču se je Šakal pojavil s spektakularnim napadom na sedež Opeca na Dunaju leta 1975. Svojo slavo je povečeval s krvavimi napadi konec 70. in v začetku 80. let prejšnjega stoletja. Iznajdljiv, inteligenten in izmuzljiv terorist v najem, ki ga je pisec vohunskih kriminalk Robert Ludlum opisal kot "najnevarnejšega človeka vseh časov", je bil zadnjih 20 let predmet številnih knjig in filmov.
Marksizem mu je bil položen v zibelko
Ilich Ramírez Sánchez, ki je pozneje zaslovel kot Šakal, se je rodil leta 1949 v Caracasu, Venezueli v družini premožnega marksističnega odvetnika, ki je svoje tri sinove poimenoval po svojem idolu – Illich, Vladimir in Lenin. Najstarejši, Ilich, se je pri desetih letih včlanil v venezuelsko nacionalno komunistično partijo. Po ločitvi staršev je odšel z mamo živet v Veliko Britanijo, kjer je nadaljeval šolanje na Stafford House Tutorial Collegeu v Kensingtonu in izpopolnjeval svoje lingvistične sposobnosti, ki so mu pozneje omogočile krinko učitelja jezikov. Poleg španščine naj bi govoril tudi rusko in arabsko ter angleško in francosko.
Na univerzi prišel v stik s palestinskim gibanjem
Leta 1968 je oče poskušal njega in brata vpisati na Sorbono, a je na koncu izbral moskovsko univerzo Patrice Lumumba, kjer je Illich užival študentsko življenje, polno žensk in zabav, v tem času pa naj bi ga rekrutiral KGB. Leta 1970 je bil izključen z univerze, ker je sodeloval pri uličnem protestu dela arabskih študentov, kar je veljalo za protisovjetsko. To je bil tudi začetek njegove vpletenosti v arabski terorizem. V Jordaniji se je pridružil Ljudski fronti za osvoboditev Palestine (PFLP), skupini, ki je pozneje postala znana zaradi niza ugrabitev letal. Tam je dobil vzdevek Carlos. PFLP se je krepila in sodelovala z drugimi organizacijami kot sta bili Baader-Meinhof in italijanske Rdeče brigade.
Domneve, da je sodeloval pri uboju dveh izraelskih športnikov na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, so še okrepile njegov sloves neusmiljenega in učinkovitega terorista. Številni njegovi podvigi imajo zamegljen izvor in nejasne cilje ter sponzorje – vse to je dodalo samooklicanemu teroristu skrivnosten glamur.
Neuspešen prvi atentat
Leta 1973 je prvič deloval za PFLP, ko je poskušal v Parizu umoriti judovskega poslovneža in podpredsednika Britanske sionistične federacije Josepha Sieffa kot v maščevanje za Mosadov umor gledališkega upravnika Mohameda Boudia, obtoženega, da je vodja PFLP-ja. Poleg tega je priznal, da je podtaknil bombo v londonsko banko Hapoalim, poskus bombardiranja pa se je izjalovil. Poleg tega je podstavil bombo pod avtomobil treh francoskih novinarjev, ki so jih obtožili proizraelskih teženj.
Šakal je trdil, da je kriv tudi za bombardiranje neke pariške restavracije, v kateri sta v napadu umrla dva človeka, 30 ljudi pa je bilo ranjenih. Francoska policija trdi, da je v začetku leta 1975 skušal sestreliti izraelsko letalo, proti kateremu naj bi izstrelil raketo s terase letališča Orly.
27. junija 1975 so ujeli in uspešno zaslišali Michela Muharbala, Carlosovo kontaktno osebo s PFLP-jem. Ko so trije policisti skušali Carlosa prijeti med zabavo v Parizu, je ubil dva detektiva in prek Bruslja pobegnil v Bejrut, od koder je načrtoval napad na sedež Opeca na Dunaju.
Spektakularna ugrabitev Opecovih ministrov
Med srečanjem ministrov za nafto držav članic Organizacije držav izvoznic nafte (Opec) 20. decembra 1975 je vodil šestčlansko skupino, ki je med streljanjem vsepovprek ubila tri ljudi in zajela 70 talcev. Avstrijska vlada je privolila v pogajanja in na koncu teroristom dovolila, da odidejo s svojimi talci, med katerimi so bili ministri iz 11 držav članic Opeca. Na koncu so vse nepoškodovane izpustili v Alžiriji, eden izmed njih pa je pozneje opisal, kako mu je Ramirez vljudno razložil, da bo morda postalo "nujno", da ga ubije.
Pogosto izdajal svoje naročnike
David Yallop v svoji knjigi Zasledovanje Šakala: Iskanje Carlosa, najbolj iskanega človeka na svetu iz leta 1994 piše, da je za ugrabitvijo 11 ministrov članic Opeca stal Sadam Husein, ki je skušal tako zvišati cene nafte, da bi financiral svojo vojno z Iranom, in ne libijski voditelj Moamer Gadafi, kot se je tudi domnevalo. Namesto da bi ubil savdijskega ministra, ki je nasprotoval zvišanju cen nafte, naj bi Carlos izdal svojega naročnika, kot je to pogosto storil, in vzel 20 milijonov dolarjev odkupnine za talce.
Aretiran v Jugoslaviji
Septembra 1976 so ga aretirali v nekdanji Jugoslaviji in prepeljali v Bagdad. Naselil se je v Adnu, kjer je ustanovil svojo organizacijo, ki se je povezala tudi z vzhodnonemškim Stasijem. Skupina je svoje delo začela leta 1982, ko se ji je ponesrečil napad na jedrsko elektrarno. Zaradi pariške aretacije dveh članov skupine, med njima je bila tudi njegova žena Magdalena Kopp, je odjeknilo več eksplozij, katerih cilj so bili francoski objekti. Potem ko so mu evropske države odbile zatočišče, se je naselil v Adnu, nato pa v Kartumu.
Začetek konca
Ujeli so ga v sudanski prestolnici 14. avgusta 1994 kjer je živel z drugim imenom. Med strogimi varnostnimi ukrepi so ga francoski agenti prepeljali v Pariz in ga obtožili za umor dveh francoskih policistov in Michela Muharbala. Sojenje se je začelo 12. decembra 1997, končalo pa 11 dni pozneje. Po treh letih v samici v pariškem zaporu so Šakala obsodili na dosmrtno ječo. Kesanja ni pokazal, ko so ga odpeljali s sodišča, je v znak kljubovanja dvignil pest.
Čeprav se je v zaporu spreobrnil v islam, se je boril za sekularne levičarske ideale, ki nimajo veliko skupnega s strogim salafističnim islamom, ki motivira Al Kaido in večino današnjih teroristov.
"Islam edini, ki se lahko upre zasužnjenju narodov"
Ramirez je z zapora izrazil občudovanje do Osame Bin Ladna in podprl teroristični napad na ZDA 11. septembra 2001. V svoji knjigi Revolucionarni islam, objavljeni leta 2003, je orisal svoje zveze z levičarskimi sekularnimi skupinami, katerih vizijo konflikta oblikujejo razredne razlike in ki islam opisujejo kot edino "transnacionalno silo sposobno, da se upre 'zasužnjenju narodov'".
Njegovo pisanje pa ni omejeno le na spomine. Baracku Obami je napisal pismo, v katerem je predsednika ZDA prosil za pomoč pri iskanju starega soborca Bruna Bregueta, švicarskega propalestinskega revolucionarja, ki je izginil leta 1995 na trajektu med Italijo in Grčijo.
Čaka ga še sojenje zaradi niza bombnih napadov v Parizu v letih 1982 in 1983.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje