Velika težava, ki jo predstavlja nasilje v umazanih in nevarnih favelah, kjer živi kar okoli 20 odstotkov od skoraj 12 milijonov duš, ki so si dom našle na širšem območju tega brazilskega velemesta, je ponovno na plan prišla konec tedna, ko so oborožene tolpe sestrelile policijski helikopter, v spopadih pa je umrlo več kot 20 ljudi.

Ne le Brazilci, tokrat se je v "dvignil" ves svet, saj je bil Rio de Janeiro pred kratkim izbran za gostitelja poletnih olimpijskih iger leta 2016, čeprav vsi opozarjali na težavo, imenovano spopadi med (mamilarskimi) tolpami, ki je v nekaj letih brez dvoma ni mogoče izkoreniniti.

Predsednik bo ustregel vsem željam
A predsednik Ignacio Lula da Silva, ki je ob imenovanju Ria za gostitelja iger dejal, da je bil to zanj nebeški dan, še ni vrgel puške v koruzo. Oblastem v Riu je ponudil skoraj 60 milijonov evrov zveznega denarja, da bi okrepili policijske enote in tako rešili vsaj kakšno življenje. "Kar koli si bo guverner zvezne države Rio de Janeiro zaželel, je Brazilija pripravljena žrtvovati, da bomo le počistili nered, ki ga ti ljudje povzročajo Braziliji in vsemu svetu," je bil oster Lula, ki pa je znova zavrnil idejo, da bi bila edina rešitev za prenehanje nasilja liberalizacija mamilarskih zakonov. "To sploh ne pride v poštev. Pri mamilih moramo biti še ostrejši in ljudi prisiliti, da jih bodo manj uživali."

Maracana je "za vogalom"
Prizori, ki so jih fotografi in televizije konec tedna v svet pošiljali iz Rio de Janeira, resnično niso bili prijetni. Hudi spopadi, streljanje, zažgani avtobusi, do zob oborožene policijske enote, sledni psi ... In vse to se je dogajalo v faveli Morro dos Macacos, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od stadiona Maracana in drugih prizorišč, na katerih se bodo odvijale tako težko pričakovane olimpijske igre. "Kar smo videli, je posledica 30-letnega obupa in pozabljenosti, ki je vladala v teh revnih predelih," je dejal pravosodni minister Tarso Genro, ki pa je sodržavljane potolažil, da se Mednarodni olimpijski komite ob omenjenih dogodkih ni pretirano vznemirjal.

"Tega niso vzeli resneje kot leta 2005, ko so bili napadi v Londonu, pa čeprav bo igre gostil pred nami, leta 2012. Ko so se člani odločili za Rio, so se zavedali, da je nasilje v favelah težava, a prepričalo jih je to, da brazilska vlada dela vse za njegovo omejitev."

Revščina na pragu bogastva
Rio de Janeiro je resnično mesto nasprotij. Po eni strani velja za eno najbolj srečnih svetovnih metropol, ki kar kipi od življenja, radosti, zvokov sambe, karnevala, razgretih plaž Copacabane in Ipaneme. Mnogi zato menijo, da se v Riu pravzaprav skrivata dve mesti v enem. Izobilje, razkošje, vile, prestiž na eni strani, hudo pomanjkanje in beda na drugi. To nasprotje je sicer značilno za vsa mesta v razvijajočem se svetu, a nikjer ne pride tako do izraza kot prav v Riu. Za to dejstvo je kriva tudi pokrajina, na kateri se razteza mesto, saj gore, ki se dvigajo, tako rekoč, iz morja, pomenijo, da so barakarska naselja "zasejana" neposredno med razkošne vile.

Za članstvo v tolpah ni ovir
Prva resna topla, ki je še vedno največja v mestu, je bila Comando Vermelho (Rdeče poveljstvo) in se je oblikovala v zaporu med desničarskim diktatorstvom, ki je vodilo državo med letoma 1964 in 1985. Konec 70. let je režim v zapore strpal mnogo levičarskih nasprotnikov, v katerih so se pomešali s kaznjenci. Nastale so kriminalne združbe, ki so se financirale s preprodajo mamil. Sčasoma se je Rdeče poveljstvo razdelilo, v 80. pa se je "rodila" nova tolpa Amigos dos Amigos (Prijatelji prijateljev). Rdeče poveljstvo se je razkrajalo še naprej, nastajale so nove tolpe, tudi takšne, ki so vključevale nekdanje vojake in skorumpirane policiste.

Nasilje je postalo neizogibno. Ali kot pravi britanski režiser Jon Blair, ki je v favelah snemal film Dancing with the Devil (Ples s hudičem): "Obiskal sem že veliko nevarnih območij, a še nikjer v pasu, v katerem ni razglašeno vojno stanje, nisem na kupu videl toliko avtomatskih pušk, ki bi jih povsem svobodno, med civilisti, nosili po ulicah."

Mamilarski kralji niso nesramno bogati
A brazilski mamilarski kralji se ločijo od na primer kolumbijskih, saj ne živijo odmaknjeni v razkošnih stanovanjih in ne slovijo po izjemni razsipnosti, ampak ostajajo prav v središču svojega "ozemlja", v faveli, kjer dan za dnem nosijo glavo naprodaj, saj nanje bodisi prežijo policisti bodisi konkurenčni preprodajalci. Seveda si lahko privoščijo televizor ali dober avtomobil, ne sedijo pa na kupih denarja. Brazilski preprodajalci tudi ne izvažajo mamil, pač pa jo uvažajo, večinoma iz Bolivije in Paragvaja.