Dimitrij Rupel meni, da ne gre podcenjevati izkušenj, ki jih je dobila mednarodna skupnost v neupravičenem napadu na Irak. Foto: www.eu2008.si
Dimitrij Rupel meni, da ne gre podcenjevati izkušenj, ki jih je dobila mednarodna skupnost v neupravičenem napadu na Irak. Foto: www.eu2008.si

Spominjam se dveh izkušenj v zvezi z jugoslovansko krizo, ko je šlo za konfrontacijo z Miloševićem. Uradna slovenska politika je takrat rekla: potrebna je politična rešitev, ki je ne bo brez verodostojne vojaške grožnje. In drugo: tistim, ki so očitali, da je v Iraku šlo za "regime change", za menjavo režima, je treba razločno povedati, da je tudi pri obračunu z Miloševićevo državo šlo za "regime change".

Dimitrij Rupel

Dimitrij Rupel je imel v svoji bogati diplomatski karieri med drugim izkušnje tudi z iraško vojno - nenazadnje je bil on tisti, ki je podpisal vilensko deklaracijo, s katero se je napadu na Irak pridružila tudi Slovenija.

Ker številni mednarodni strokovnjaki grožnje ZDA o napadu na Sirijo primerjajo z napadom na Irak in tudi Srbijo, nas je zanimalo, kakšna je njegova ocena razpleta dogodkov, in katero stran naj podpre Slovenija.

Ali podpirate odločitev ZDA, ki želijo zaradi uporabe kemičnega orožja vojaško posredovati v Siriji?
Kaj bodo storile ZDA, ta hip še ne vemo. Tam in pravzaprav povsod drugje prevladuje previdnost zaradi slabih izkušenj pri posegih v Iraku, v Libiji itn. Poleg tega nas lahko vse skrbi, kakšna politika bo sledila Asadovi oz. kakšne reakcije utegne sprožiti obračun s to politiko pri različnih radikalnih muslimanskih skupinah.

Kako bi se obrnila zgodba, če inšpektorji ZN-a ugotovijo, da so kemično orožje uporabili uporniki?
Če bi se izkazalo, da sirski uporniki niso nič boljši od režima, bi to gotovo poškodovalo moralni del argumentacije za posredovanje.

Se je mednarodna skupnost sploh kaj naučila iz neupravičenega posredovanja v Iraku?
Čeprav gre pri politiki predvsem za interese, ni mogoče podcenjevati izkušenj in učenja. Zaradi Iraka je bilo na Zahodu kar precej tresljajev. Zame je ključno merilo politike odnos do demokracije oziroma raven varovanja človekovih pravic. Enopartijski sistemi in diktature, kot je Asadova (in kot so bile Sadamova, Mubarakova ali Gadafijeva), se po definiciji niso pripravljeni učiti.

Kako komentirate dejstvo, da Zahod v tem konfliktu podpira sunite - EU je celo umaknil embargo na oboroževanje upornikov, ki imajo povezave z Al Kaido?
Podpora sunitom je seveda velik problem. Kot rečeno, je treba ugotoviti, katera politika jamči višjo raven demokracije in varovanja človekovih pravic.

Stališče Slovenije iz iraške in afganistanske vojne je znano, kakšna pa bo naša vloga v tem konfliktu?
Slovenija ima več možnosti. Po eni strani smo člani EU-ja in Nata, torej je mogoče pričakovati solidarnost in usklajevanje. Po drugi strani smo suverena država. Glede na naš gospodarski položaj bi bilo smotrno upoštevati države, od katerih pričakujemo podporo in ki podporo pričakujejo od nas.

Minister Erjavec je že dejal, da vse več indicev kaže, da je za napad odgovorna Al Asadova oblast. Ali lahko to izjavo razumemo kot strinjanje stališčem Washingtona?
Kot vidim, bi se minister Erjavec najrajši izognil odločanju o Siriji. To pa ne bo preprosto. Hočem reči, da ne bodo dovolj preproste izjave o obžalovanju itn. Spominjam se dveh izkušenj v zvezi z jugoslovansko krizo, ko je šlo za konfrontacijo z Miloševićem. Uradna slovenska politika je takrat rekla: potrebna je politična rešitev, ki je ne bo brez verodostojne vojaške grožnje. In drugo: tistim, ki so očitali, da je v Iraku šlo za "regime change", za menjavo režima, je treba razločno povedati, da je tudi pri obračunu z Miloševićevo državo šlo za "regime change".

Nekateri napovedujejo, da bi napad na Sirijo zanetil ogenj na Bližnjem vzhodu. Zdi se, da ima Barack Obama pri posredovanju v Siriji določene zadržke - kdo bi imel največ koristi od tega napada? Zdi se, kot da je uporaba kemičnega orožja le povod za neko drugo zgodbo ...
Obama ima največjo odgovornost, torej je logično zadržan. V zvezi s Sirijo pa je mogoče reči, da ta že zdaj neti ogenj na Bližnjem vzhodu, in to po Asadovi krivdi. Še enkrat ponavljam: politična rešitev bo prišla ob verodostojni grožnji z vojsko.

Kakšen razplet dogodkov napovedujete?
Upam, da bo naša stran pametna in da bo Asad padel, kot so padli drugi samodržci.

Spominjam se dveh izkušenj v zvezi z jugoslovansko krizo, ko je šlo za konfrontacijo z Miloševićem. Uradna slovenska politika je takrat rekla: potrebna je politična rešitev, ki je ne bo brez verodostojne vojaške grožnje. In drugo: tistim, ki so očitali, da je v Iraku šlo za "regime change", za menjavo režima, je treba razločno povedati, da je tudi pri obračunu z Miloševićevo državo šlo za "regime change".

Dimitrij Rupel