Pogled na Kennecott oz. to, kar je od njega ostalo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Potem 60 kilometrov makadamske stranpoti po narodnem parku Wrangell‒St. Elias, s 53.320 kvadratnimi kilometri površine največjem, a tudi najbolj divjem ameriškem parku.

Preberite še:

Potem še 6 kilometrov peš do McCarthyja in še dodatnih 8 kilometrov peš skozi gozd, v katerem so orjaški odtisi medvedjih šap precej prepogosti za lagodje pohodnikov.

Za tem (končno) dosežete Kennecott (oz. Kennicott, diskrepanca v imenu je rezultat napake uradnika, ki je vpisoval ime v register).

Kennecott je ena od tistih obveznih slik Aljaske – grozeče pogrezajoč in nagibajoč se skupek rudarskih stavb iz obledelega, rdeče pobarvanega lesa, ki se dvigajo nad aljaško divjino.

Svoj čas je bilo to povsem samozadostno delavsko mesto, ki je imelo bolnišnico, trgovino, šolo, drsališče, teniško igrišče, telovadnico in celo mlekarno ‒ vse, kar so rudarji in njihove družine potrebovali za preživetje v aljaški divjini, ki še danes ni kaj dosti spremenila svoje podobe "zadnje ameriške meje".

Mestece je v 80. letih postalo priljubljena turistična točka. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Mesto vina, žensk in pesmi

Pod Kennecottom leži njegov dvojček McCarthy, ki je v 19. stoletju veljal za razvratno mesto, polno alkohola in lahkih žensk.

Ker je bil alkohol v Kennecottu strogo prepovedan, so rudarji hodili v McCarthy pozabit na trdo delo, na "vino, ženske in pesmi", kot so opevali mesto.

Tu so imeli rudarji na voljo restavracije, igralnice, hotele, saloone, čevljarja, krojača, železarno in, jasno, živahno rdečo četrt, ki je ponujala usluge več kot 800 možakom na tem območju.

Danes je Kennecott sicer spomeniško zaščiten, a vseeno na robu uničenja (hude zime in občasni hudourniki ne delujejo blagodejno na 150 let stare lesene konstrukcije), tako, da nikdar ne veš, kdaj bo malo ostrejša zima ali kak plaz vse skupaj sesul v prah.

McCarthy, v katerem je vrsta stavb na nacionalnem registru zgodovinskih krajev, se zdi za odtenek trdnejši ter je že pred več kot desetletjem zaživel novo življenje z odprtjem hostla za pohodnike v starem hotelu in preureditvijo ene od še obstoječih hiš na osrednji ulici za panoramske prelete in adrenalinske športe.

Kljub temu število prebivalcev upada in jih je po zadnjem popisu le še 28 (leta 2000 jih je bilo še 42).

Nekdanji rudarji ob obisku Kennecotta leta 1988. Foto: AP

Zlata mrzlica

A rdeče mestece s strateško pozicijo ni bilo vedno tako zapostavljeno – na prelomu iz 19. v 20. stoletje je na to območje prešlo ogromno zlatokopov, ki so na Aljaski in Yukonu iskali naslednjo veliko zlato žilo – ali katero koli drugo dragoceno rudo, na katero bi pač naleteli.

Med njimi sta bila leta 1900 tudi Jack Smith - Tarantela in Clarence Warner, ki sta srečo iskala ob robu ledenika Kennicott, ko sta na pobočju hriba opazila veliko zeleno zaplato, za katero se je izkazalo, da gre za orjaško bakreno žilo.

Zlatokopa sta svoj delež prodala Stephenu Birchu, rudarskemu inženirju iz New Yorka, ki je leta 1901 obiskal nahajališče in potrdil, da gre za najbogatejšo znano zgostitev bakra na svetu v tistem času.

Razgled na enega od petih rudnikov v Kennecottu. Foto: AP

Z dobrimi zvezami je Birchu uspelo pridobiti finančno podporo dinastije Guggenheim in J. P. Morgana, s katerimi je najprej za 25 milijonov dolarjev zgradil železnico od nahajališča do najbližjega pristanišča v Cordovi.

Gradnja tirov in preostale infrastrukture je trajala polna štiri leta, delovne razmere pa so bile za delavce izjemno težke, saj so se temperature na Aljaski spustile tudi do 40 pod ničlo, za transport delov pa so uporabljali pasje vprege.

Šele ko je vlak enkrat speljal, je Birch tudi uradno lansiral Kennecott Copper Corporation.

Kennecott kljub statusu narodne dediščine močno načenja zob časa in nekatera poslopja so že povsem uničena. Foto: AP

Vzpon multinacionalke

Za aljaška nahajališča se je izkazalo, da so še posebej bogata z bakrom, Kennecott Copper Corporation pa je naglo postala največja in najmodernejša rudarska družba bakra na svetu – in obstaja še danes, le da so svoje operacije preselili drugam.

Med letoma 1905 in 1938 so v Kennecottu, ki je imel pet rudnikov (Bonanza, Jumbo, Mother Load, Erie in Glacier), nakopali skoraj 600.000 ton bakra in 255.000 kilogramov srebra, družba pa je samo z bakrom zaslužila skoraj 200 milijonov dolarjev.

V Kennecottu so zaposlovali 300 ljudi, ki jih v ta odročni konec Amerike zmamili s plačami, večjimi od katerega koli drugega rudnika v celinskih ZDA.

Če navajam zapis na spletni strani ameriških narodnih parkov (NPS): "Impresivne zgradbe in artefakti, ki še ostajajo, predstavljajo ambiciozno obdobje ekspedicij, odkritij in tehnoloških inovacij. Pripovedujejo zgodbe ekspanzije na zahod, politike in gospodarstva prve svetovne vojne, življenja mož, žensk in otrok, ki so živeli tu, ter vzpon multinacionalne korporacije. Vsak člen v zgodovinski verigi je povezan z drugim, dokler se ne zavemo, da je bil ta odročni aljaški rudarski projekt tesno prepleten s svetom okoli njega."

Baker po 20 letih usahnil

A, kot se je izkazalo, je imelo nahajališče v Kennecottu le za okoli 20 let bakrene rude in ta je leta 1938 usahnila, zaradi visokih stroškov transporta pa so večino opreme, ki so jo uporabljali, lastniki pustili na kraju.

McCarthy je bil svoj čas divje mesto, namenjeno predvsem zabavi rudarjev. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Kennecott Corporation je kljub temu večji del 20. stoletja ostala vodilna svetovna velesila v rudarjenju bakra, vse do leta 1997, ko se je razdelila na dva dela – britanskega (Rio Tinto) in ameriškega s sedežem v Utahu (Kennecott Utah Copper). Rio Tinto ostaja mednarodni velikan rudarske industrije.

Kennecott-McCarthy leži sredi veličastnega narodnega parka Wrangell‒St. Elias. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Samo mestece Kennecott je bilo po drugi strani že leta 1939 tako rekoč povsem zapuščeno, z izjemo tričlanske družine, ki je ostala tam kot čuvaj kraja do leta 1952. V naslednjih letih so nekaj stavb porušili, okoliški prebivalci in maloštevilni obiskovalci pa so si iz propadajočih stavb prisvojili več predmetov.

V 80. letih je zapuščeno rudarsko mestece postalo priljubljena turistična destinacija, a mesta nikdar niso na novo poselili, temveč vse aktivnosti potekajo iz McCarthyja. Leta 1986 je Kennecott po desetletjih prizadevanj le dobil status nacionalnega zgodovinskega spomenika, s tem pa tudi malce več zaščite pred propadanjem.

Foto: Kaja Sajovic in AP