McCandlessov avtoportret pred avtobusom na koncu pešpoti Stampede Trail je postala ikonična podoba. Foto: Wikipedia
McCandlessov avtoportret pred avtobusom na koncu pešpoti Stampede Trail je postala ikonična podoba. Foto: Wikipedia
McCandlessov avtoportret pred avtobusom na koncu pešpoti Stampede Trail je postala ikonična podoba. Foto: Wikipedia
Prizor iz filma V divjino, v katerem je vlogo McCandlessa odigral Emile Hirsch.
Obvezno poziranje 'romarjev' pred avtobusom 142. Foto: flickr
Sean Penn je film snemal na Aljaski in nedaleč od Stampede Trail, a je repliko avtobusa postavil precej bližje mestecu Healy.


Leta 1990 je bogataški ameriški študent Chris McCandless pustil vse, kar je imel, in se "v iskanju sebe" odpravil na Aljasko poiskat stik s pravo divjino. 24-letni McCandless je doživel vse, kar bi pričakovali od popotovanja po aljaški divjini - srečanja s čudaškimi, a slikovitimi tamkajšnjimi prebivalci, z medvedi in losi, za preživetje je lovil karibuje in nabiral jagodičevje, na koncu pa se je naselil v zapuščenem avtobusu na koncu zloglasne pohodniške poti Stampede Trail.

Mestni fant z vzhodne obale je na Aljaski našel vse, česar mu denar, udobje in Harvard niso mogli dati. Aprila 1992 je, potem ko je razdal svoj denar, z avtoštopom prek ZDA prišel do najsevernejše ameriške zvezne države. Štiri mesece pozneje je bil mrtev, ujet na napačni strani narasle reke Teklanika, sestradan in zastrupljen z neužitnim jagodičevjem. Domačini bodo dejali, da je idealistični McCandless podcenjeval moč narave, romantični popotniki poskušajo po njegovih stopinjah priti do zapuščenega avtobusa in pred njim prižgati svečo v spomin na fanta, "ki je izgubil vse, da bi se našel", kot vam pove knjiga Jona Krakauerja V divjino (Into the Wild) in enako naslovljen poetični film Seana Penna.

Romarji
V resnici je manj romantično. Avtobus številka 142, v katerem so Chrisovi starši postavili spominsko ploščo, spominja na svinjak. Okna so že zdavnaj ukradli lovci na spominke, pohodniki pa so pogosto nepripravljeni na divjino, zato so jih samo lani domačini, lokalna policija in oskrbniki parka morali rešiti okoli 12. "Romarji", pravijo prebivalci najbližjega mesteca Healy trumam radovednežev, ki si vsako leto, še zlasti po Pennovem filmu leta 2007, utirajo pot do avtobusa.
Do zdaj je umrla ena oseba, 29-letna Švicarka Claire Ackerman, ki je utonila v reki. Pri drugih je šlo za las, kar je nazadnje sprožilo burno debato, kako se najbolje spopasti z morbidno fascinacijo z McCandlessom. Na eni strani so tisti, ki menijo, da bi morali avtobus odstraniti, na drugi drag predlog za gradnjo mostu prek nevarne reke.

Kot piše Guardian, za zdaj ne kaže, da bo zanimanje kaj kmalu upadlo. Jeseni bo knjigo izdala še McCandlessova sestra Carine, turiste, ki se ne želijo podati na zahteven pohod v divjino, pa zadovolji že replika avtobusa, zgrajena za Pennov film, ki stoji v Healyju. Splet je poln dokazov o fascinaciji nad Chrisovo zgodbo - fantu so posvečeni blogi, "romarji" objavljajo svoje fotografije pred avtobusom, na katerih pozirajo kot McCandless na tistem slavnem avtoportretu.

"Poleti je kar reden tok obiskovalcev," razlaga Jon Nierenberg, lastnik koče EarthSong, ki služi kot izhodišče za mnogo pohodnikov po Stampede Trail. "Različni tipi so, a za najbolj strastne med njimi - za tiste, ki jih imenujemo romarji - je to kvazireligiozno popotovanje. McCandlessa idealizirajo in v dnevnike v avtobusu pišejo naravnost srhljive stvari."

Goreči verniki
Nekateri - a teh je res malo - so šli celo tako daleč, da so se ob avtobusu utaborili in si odtegovali hrano, nato pa so se po tednu ali dveh opotekli v Nierenbergovo kočo. Tematika je pritegnila tudi Diano Saverin, ki je dobila celo štipendijo za preučevanje fenomena "romarjev".
O svojih ugotovitvah je decembra spisala obsežen članek za revijo Outside. Saverinova meni, da je Krakauerjeva knjiga pridobila kulturni pomen kot ena tistih kultnih knjig, na katere bralci projecirajo lastne misli in skrbi. Podobno kot Varuh rži in Na cesti. "Romarji", ki jih je spoznavala Saverinova, so radi razpredali o svobodi, o ideji, kaj bi radi postali ali bili, o drastičnih spremembah v življenju. "Romarji vidijo McCandlessa kot nekoga, ki je šel in tudi 'storil' to, o čemer oni sanjajo."

Saverinovi se zdi ironično, da je prav tisto, po čemer hrepenijo ti romarji - McCandlessova idealizirana zavrnitev modernega sveta in utiranje lastne poti - postalo ravno nasprotno - dobro utrjena in stokrat prehojena pot. Prav zato je bil razočaran tudi eden od obiskovalcev Chris Ingram, ki je po obisku avtobusa, "meke McCandlessovih sledilcev", napisal esej, v katerem ugiba, da so ljudje morda preveč zaslepljeni z McCandlessovo zgodbo in se z njo preveč poistovetijo.
"Morda je hollywoodski film začaral, idealiziral in romantiziral naše misli, tako da zapademo v neke fantazije. Na poti sem imel dovolj časa za razmišljanje o Chrisovi zgodbi in tudi o lastnem življenju. Divjina ni kraj, kamor bi polagali naše skrbi, pomisleke, sanje, upe, misli, želje in srečo. Divjina je zgolj to, divjina. Nespremenljiva je, neizprosna in ne zanima je vaše življenje. Obstaja neodvisno, neprizadeto od človeških sanj in skrbi. In nepripravljene in nepoučene ubije," je zapisal o svojih izkušnjah na Stampede Trail v blogu, ki ga povzema britanski časnik.

Mrtvi McCandless bo živel dlje od živega
Eden najostrejših kritikov McCandlessovega mita je Craig Medred, ki piše za spletno stran Alaska Dispatch. "Zahvaljujoč čarovniji besed, je bil divji lovec Chris McCandless v posmrtnem življenju poveličan v nekakšno ubogo, občudovanja vredno romantično izgubljeno dušo v aljaški divjini, zdaj pa se zdi, da je na tem, da postane neke vrste oboževani vampir," je zapisal septembra v članku z naslovom Beatifikacija Chrisa McCandlessa. "Glede na to, kako gredo stvari, bo mrtvi McCandless prav gotovo živel dlje kot živi McCandless, ki se je v osrčju Aljaske izstradal do smrti, ker kot divji lovec ni bil najuspešnejši."

In še: "Nadvse ironično je, da dobrih 20 let pozneje egocentrični urbani Američani, ljudje, ki ne bi mogli biti bolj oddaljeni od narave, častijo plemenitega, samomorilskega narcisa, klateža, tatu in divjega lovca Chrisa McCandlessa."

Podobno oster do zasanjanih obiskovalcev avtobusa je tudi Kris Fister, predstavnik narodnega parka Denali, katerega skrbniki so morali že večkrat priskočiti na pomoč "romarjem", ujetim na napačni strani reke. "Voda v reki se dvigne - z isto težavo se je spopadal Chris McCandless. Ljudje nimajo dovolj hrane. Vprašal bi jih: prebrali ste knjigo, videli film. Kje točno ste se izgubili? Reko lahko prečkate nižje. A pogosto gre za ljudi, ki niso vajeni navigacije v naravi, ki niso izkušeni ali pa so neprimerno opremljeni. Predlani smo imeli nekega možakarja, ki smo mu morali kar dvakrat pomagati," je povedal za Guardian.