Dve beduinki s čredo ovac blizu mesta El Ariš na severu Sinaja. Foto: EPA
Dve beduinki s čredo ovac blizu mesta El Ariš na severu Sinaja. Foto: EPA

Ljudje nimajo dela. So zelo marginalizirani in pod izjemnim pritiskom.

Angela Godfrey Goldstein o položaju beduinov na Sinaju
Kairo
Pogrebna ceremonija v Kairu za 16 ubitih egiptovskih vojakov. Foto: EPA

Beduinom je izjemno težko priti do dobre izobrazbe.

Beduin
Beduin z juga Sinaja pripravlja čaj. Foto: EPA

Sinaj je barometer mirovnega procesa.

Beduin
Beduin v tradicionalnem šotoru. Foto: EPA
Sinaj
Pomanjkanje vode v Sinaju je velik problem. Foto: EPA

Če bi demilitarizirali celotno regijo, bi nam to dalo možnost, da se pomirimo, živimo normalno življenje, se spoštujemo in živimo drug z drugim v miru.

Rafah
Gazo je dodatno prizadelo zaprtje prehoda Rafah na meji z Egiptom takoj po napadu. Foto: EPA

Nedavni teroristični napad na Sinajskem polotoku, v katerem je umrlo 16 egiptovskih vojakov, napadalci, oblečeni v beduine, pa so nato vdrli v Izrael, je v ospredje regionalne in svetovne medijske in politične pozornosti znova postavil Sinaj. Tako Izrael kot Egipt sta takoj po napadu brez kakršnih koli dokazov zanj okrivila Palestince v Gazi, povezav s teroristi pa so obtoženi tudi na Sinaju živeči beduini. Aktivistka Angela Godfrey Goldstein, ki je na Sinaju živela med letoma 1998 in 2002 ter se tja redno vrača, izpostavlja revščino na polotoku ter dolgoletno diskriminacijo in marginalizacijo tamkajšnjih beduinov, a to še zdaleč nista edina razloga za nasilje na Sinaju. Na koncu neizogibno pridemo do izraelsko-palestinskega vprašanja. Sinaj je barometer mirovnega procesa, pravi Godfrey Goldsteinova.

-------------------------------------------------------------------------------
Beduini v Naqabu (hebr. Negev) na jugu Izraela so žrtve sistematične diskriminacije od države. Kakšen pa je odnos Egipta do beduinov na Sinaju?
Egiptovska država je imela v preteklosti, pred revolucijo, izjemno negativen odnos do sinajskih beduinov. Bili so zelo marginalizirani. Ni jim dovoljeno, recimo, delati kot vodiči s turisti v gorah, čeprav so strokovnjaki na tem področju. Egipt je namreč sprejel regulativo, ki zahteva, da so vsi vodiči univerzitetno izobraženi. Večina beduinov pa takšne izobrazbe nima. Izjemno težko jim je namreč priti do dobre izobrazbe. Pritožujejo se, da so njihove šole premalo financirane, da so standardi izobrazbe precej nižji in mnogi od njih morajo na tuje, tako kot v Negevu, da dobijo univerzitetno izobrazbo. Tako so izločeni s trga dela v turizmu, ki je poleg nekaj malega kmetijstva tu in tam edini vir zaslužka. Pojavljajo se tudi primeri, ko se Egipčani, ki niso beduini, oblačijo kot oni, ko pridejo tuji obiskovalci, ki si zaželijo preživeti noč v puščavi z beduini.

Kaj so po vašem mnenju razlogi za tovrstno politiko egiptovske države do beduinov?
Kot to razumem jaz, obstaja za to več razlogov. Na eni strani je v Egiptu ogromno revščine, vlada pod Mubarakom pa je skrbela zgolj za revne na jugu države in ni bila naklonjena pomagati beduinom, ki jih je štela za nekakšne kolaboratorje z Izraelom med izraelsko okupacijo Sinaja. Ali so res kolaborirali ali ne, ne vem. Vem pa, da se beduini skozi generacije ob spremembah oblasti skušajo prilagajati in sodelovati s komer koli na oblasti. Pod Izraelom so imeli delo, več svobode, šole, čeprav resda zgolj na severu, ne tudi na jugu. Sinaj je bil označen kot naravni rezervat in njihova tradicionalna kultura ni bila zelo prizadeta. Egipčani beduinom torej ne zaupajo, stereotipizirajo jih kot kriminalce, primitivne ljudi, tihotapce mamil, obtožujejo jih, da kradejo zemljo. Kot politični odgovor na izraelske grožnje s ponovno zasedbo Sinaja so Egipčani v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sprejeli načrt za razvoj Sinaja, ki je vključeval naselitev milijona Egipčanov z juga države na Sinaju. To je bil odgovor na nekatere izraelske načrte naseljevanja tega območja. Želeli so spremeniti dejstva na terenu, razviti Sinaj za več turizma in dobiček nato namesto na Sinaj vlagati v egiptovsko gospodarstvo. Tako so začeli na veliko graditi hotele. Uničili so najlepšo obalo na svetu z betonskimi stavbami, kar se je sicer delno izboljšalo z razvojem narodnih parkov, v katerih so bila nekatera območja razglašena za naravne rezervate, a so tudi tam ponekod gradili zaradi osebnih povezav. Veliko zemlje se je ukradlo beduinom, zdaj je nekaj skušajo dobiti nazaj.

Omenili ste, da je domnevna kolaboracija beduinov med Izraelsko okupacijo Sinaja razlog, da je imela egiptovska vlada do beduinov takšen odnos. Pa je prisoten tudi element rasizma?
Mislim, da je rasizem definitivno prisoten, saj gre za zelo različne kulture, a tudi beduini Egipčanov nimajo pretirano radi. Vidijo jih kot ljudi, ki ne poznajo puščave. Egipčani imajo namreč radi vodo, zelene površine, velika mesta in tako naprej. Medtem ko beduini ljubijo puščavo, se Egipčani bojijo gora in nimajo tradicionalnega znanja o tem, kako preživeti v teh ekstremnih razmerah, zato skušajo kraje, kot je Šarm el Šejk, narediti zelene. Tja so napeljali toliko vode, da so se pojavile težave s komarji, pa tudi s koralnimi grebeni, ki izumirajo zaradi spremenjene vlažnosti v puščavi. Rekla bi, da obstaja ogromen prepad med razumevanjem in spoštovanjem staroselskih ljudstev po vsem svetu in tistimi, ki hočejo njihovo zemljo zgolj zase. Ti jo razumejo kot komercialni projekt, recimo rudarski projekt. Zdaj denimo odkrivajo minerale na Sinaju in jih ponujajo vsem, ki jih želijo izkopavati. Ni nikakršnega spoštovanja do beduinskih pravic do zemlje, njihove kulture in tradicije. Nujno je, da obdržimo te ljudi, njihovo tradicijo in sposobnost preživeti v puščavi pri življenju, da ohranimo njihovo modrost in znanje.

Sodeč po medijih, vlada v Sinaju po padcu Hosnija Mubaraka brezzakonje. Ali tamkajšnji beduini priznavajo avtoriteto egiptovske države?
Da. A kolikor vem, so Egipčani močno oslabili beduinski družbeni sistem. Poznam primer šejka (beduinskega poglavarja, op. p.), ki se je odpovedal poglavarstvu, saj so ga silili v kolaboracijo, čemur se je uprl. Zdajšnji šejki so trdni in modri možje, ki razumejo potrebo po tem, da ni brezzakonja in da je to kraj, kjer se lahko razvija turizem in imajo možnost pri tem sodelovati. Vsem beduinom, ki so poslovno vpeti v turizem - z majhnim šotoriščem, taksi službo ali čimer koli drugim -, zdajšnja situacija zelo škoduje. Ljudje nimajo dela. So zelo marginalizirani in pod izjemnim pritiskom. Zdajšnji položaj ne ustreza nikomur, razen morda peščici, ki služi s predori, trgovanjem z orožjem, tihotapljenjem mamil in podobno. Ampak gledano na splošno, bi rekla, da šejki razumejo potrebo po tem, da so del demokratičnega sistema, iz katerega so bili do zdaj izključeni. Potrebujejo možnost kakovostnega šolanja, tega se zavedajo in si želijo. Potrebujejo možnost napredka in načrtovanja spodobne prihodnosti. Česar ne potrebujejo je, da se jim še naprej jemlje zemljo, se jih stigmatizira in marginalizira.

Brezzakonje na Sinaju je posledica tudi pomanjkanja egiptovske vojaške prisotnosti, ki izhaja še iz mirovnega sporazuma z Izraelom iz leta 1979. V čem je torej razlika med obdobjem Hosnija Mubaraka in obdobjem po njegovem padcu, ko naj bi se takšno stanje začelo?
Najprej mi pride na misel izraelska zapora Gaze, ki je povzročila velik pritisk na Sinaj. Ampak ali bo egiptovsko odprtje meje z Gazo omogočilo uporniškim borcem naselitev na Sinaju? Bo Sinaj postal Jemen ali Somalija zaradi Izraela? Egiptovska javnost ni videla prednosti miru. Ni videla koristi, ki naj bi jih sporazum iz Camp Davida, s katerim se je strinjal tudi Sadat, prinesel Palestini. Izrael lahko tako preprosto pokaže s prstom in reče: "Vidite, niso sposobni zagotoviti varnosti." A Izrael sam je bil tisti, ki ni zmogel skleniti miru s Palestinci in regionalnega miru, za kar se je v bistvu trudil Jimmy Carter. Mi smo torej odgovorni za propad mirovnega procesa. In že to samo po sebi je pomenilo, da je postal Sinaj politično tako vroča točka.

Beduini na Sinaju so torej neke vrste žrtve geopolitike med Izraelom, Egiptom, Palestino in Združenimi državami.
Vsekakor. Dejstvo je, da imajo številni izmed njih povezave s Palestinci, prek družinskih vezi in podobno. Mislim, da so vsekakor žrtve in če bi Izrael sprejel mir ali savdsko pobudo - ravno zdaj beremo, da je Ehud Olmert (nekdanji izraelski premier, op. p.) to možnost imel, a jo je zavrnil - bi bil turizem na Sinaju zdaj v razcvetu kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sama sem tam živela v času, ko je Benjamin Netanjahu (izraelski premier, op. p.) namenoma spodkopaval sporazum iz Osla, in če so prej Izraelci množično odhajali na Sinaj, je zdaj ravno nasprotno. Ljudem se govori, naj tja ne potujejo. Ali so varnostne grožnje resnične ali izmišljene oziroma ali ima Izrael kaj za bregom, ne vem. Nisem seznanjena z načrti Mosada. A vse to ustvarja veliko nezaupanje, morda namenoma, morda pa je posledica iskrenega strahu. A, kot ste rekli, beduini so postali žrtve geopolitike, kar je zelo žalostno, saj po naravi niso nasilni ljudje. Nasprotno, so izjemno tolerantni in gostoljubni, imajo čudovito kulturo, na žalost pa so bili vedno potiskani na rob.

Poroča se tudi o povezavah sinajskih beduinov z nekaterimi palestinskimi oboroženimi skupinami v Gazi. So te povezave resnične oziroma v kakšni meri?
Nisem prepričana, a predstavljam si, da z vsemi tistimi predori, orožjem, avtomobili, gorivom in vsem drugim, kar se prek njih tihotapi, seveda obstaja velik vpliv. Egipčani zdaj zapirajo predore, saj pravijo, da ne želijo, da skozi njih ljudje prihajajo iz Gaze, a to pomeni, da bo Gaza še toliko bolj pod pritiskom. Ponavljam, to je v veliki meri izraelska politika militarizma in "deli in vladaj" ter kot mirovna aktivistka bi rekla, da lahko militarizem resda omogoča kontrolo, a za kakšno ceno? Poleg tega nekateri ljudje na račun militarizma in varnosti dobro služijo. A cena, ki jo mi, navadni ljudje, za to plačujemo, je vedno bolj napet, nevaren svet, ki je na robu tega, da eksplodira. Če dviguješ napetost z napovedmi napada na Iran toliko kot Izrael, se bo to toliko lažje zgodilo. Če pa bi demilitarizirali in denuklearizirali celotno regijo, bi nam to dalo možnost, da se pomirimo, živimo normalno življenje, se spoštujemo in živimo drug z drugim v miru, dostojanstvu, priložnostih, skratka, da smo normalni.

Nekako je paradoksalno, da je ravno demilitarizacija Sinaja ena izmed zdajšnjih težav regije.
Da, a zgolj zaradi supramilitarizacije drugod. V čigavem interesu bi bilo napadati kogar koli, če bi dosegli demilitarizacijo s celovitim mirom? Za to ne bi bilo potrebe. Vendar če nimamo možnosti na supramilitarizacijo drugod odgovoriti z uporom proti okupaciji in živijo ljudje v zaporu, če se tihotapi orožje iz Libije in Izrael stopnjuje grožnje z napadom na Iran, potem se seveda pojavljajo Hamas, Hezbolah, Islamski džihad ali Al Kaida.

Govorila sva o geopolitiki. Ali lahko Izrael, ki ima apetite po Sinaju, glede na prej omenjeno pomanjkanje egiptovske vojaške prisotnosti tam, kar povzroča brezzakonje, to uporabi kot izgovor in Sinaj znova zasede?
Glede tega, iskreno, nisem prepričana, ampak v poročilih sem zasledila, da Izrael Egipčanom dovoljuje povečano vojaško prisotnost. A to zgolj pomeni, da je večja prisotnost vojske tudi drugje. Gre za domino efekt. Imaš mejo in na drugi strani brezzakonje, torej nevtraliziraš tisto grožnjo, nato pa se znova pojavi grožnja, ki jo je treba nevtralizirati. O kolikšnem delu regije morajo še tehtati in se z njim ukvarjati, namesto da bi sklenili mir? In vse to čemu? Da preprečimo Palestincem imeti svojo državo? Da aneksiramo čim več Zahodnega brega? Kaj se sploh dogaja? Kdo plačuje kakšno ceno? Če pogledamo z regionalne, geopolitične plati, plačujemo izraelski državljani zelo visoko ceno. Čemu? Za naselbine? Da Palestinci ne bi mogli biti samostojni? Da lahko stvari nadziramo z vojsko? To ne bo uspelo. Ljudem je treba dati njihovo svobodo, neodvisnost, suverenost, dostojanstvo, ne pa jih kontrolirati na ta način.

Nekako je torej izraelsko-palestinsko vprašanje povezano s položajem beduinov na Sinaju.
Meni se zdi to zelo povezano, da. To je mejno območje, kjer so predori, prek katerih se napaja Hamas, plemena na obeh straneh, surovine, kot je voda, ki jih je treba deliti itd. S tem ko je Izrael zavrnil savdsko pobudo, ki bi prinesla mir celotni regiji, se je odločil za neizogibno odpiranje različnih front. Sinaj je barometer mirovnega procesa, saj vidiš, kdaj se Izraelci počutijo dovolj mirne, da tja odpotujejo. Potrebujejo in pogrešajo ga. Je čudovit kraj, ki uči ljudi živeti skupaj, saj so beduini izjemno gostoljubni, mirni in odprti do turistov.

Boris Vasev

Ljudje nimajo dela. So zelo marginalizirani in pod izjemnim pritiskom.

Angela Godfrey Goldstein o položaju beduinov na Sinaju

Beduinom je izjemno težko priti do dobre izobrazbe.

Sinaj je barometer mirovnega procesa.

Če bi demilitarizirali celotno regijo, bi nam to dalo možnost, da se pomirimo, živimo normalno življenje, se spoštujemo in živimo drug z drugim v miru.