27. decembra 2004 je namreč potres z močjo 9. stopnje po Richterjevi lestvici stresel vzhodno obalo indonezijskega otoka Sumatra, pri čemer je v Indijskem oceanu nastalo več cunamijev. Posledice so bile katastrofalne, po ocenah Združenih narodov je umrlo 230.000 ljudi, brez domov pa jih je ostalo na sto tisoče. Zelo so bila prizadeta tudi že prej odročna in revna območja.

Do danes je bilo zgrajenih veliko novih šol, prave armade delavcev, med njimi je veliko prostovoljcev, pa so očistile in obnovile domove in mesta. "Čeprav je šlo za zelo grozljiv dogodek, pa so cunamiji nekako ustvarili novo priložnost za prizadete države," je dejal Jonathan Cauldwell, sicer vodja Unicefovega programa za obnovo po cunamijih.

Mir zaradi katastrofe
V Bandi Aceh (Indonezija) še vedno vlada mir, čeprav je bila pokrajina, preden jo je prizadela katastrofa, znana po dolgotrajnem oboroženem konfliktu. "Področje je bilo obnovljeno, pomagale pa so mu tudi investicije v infrastrukturo in socialni sektor," nadaljuje Cauldwell.

Več agencij, tudi Unicef, pa sporoča, da ostajajo predane pomoči in izboljšanju življenjskih razmer za milijone otrok v pokrajini, čeprav nujna pomoč ni več potrebna. Oxfam International, ki naj bi konec tega meseca končal svoj odziv na katastrofo, poroča, da je v Acehu, Indiji in Šrilanki preživelim pomagal zgraditi veliko domov, financiral pa je tudi izgradnjo osmih šol.

Kritična še oskrba z vodo
"Sredstva, ki smo jih zbrali, so dovoljevala, da smo prizadetim pomagali, da bodo v prihodnje manj ranljivi," je dejala Barbara Stocking, ki vodi Oxfamov sklad za pomoč po cunamijih. "Kar smo dosegli, je osupljivo. Na sto tisoče ljudi zdaj živi v boljših razmerah, kot so jih imeli pred katastrofo," je dodala.

Unicef pa opozarja, da je treba zagotoviti tudi dolgoročno rešitev za vodo in zdravstvo na prizadetih območjih. Obe omenjeni organizaciji sicer trdita, da sta se v krizi naučili veliko novega, predvsem sta spoznali, kako pomembno je sodelovanje pri koordiniranju razdeljevanja pomoči.

M. R.