Najbrž predvsem iz strahu, da bi Nikoliću vendarle spodletelo in ker se je večkrat zazdelo, da s premierjem Aleksandrom Vučićem ne govorita istega jezika, se bo jutri pred volivce znova postavil Vučić, ki je na parlamentarnih volitvah pred dobrim letom gladko slavil. Tudi tokrat se mu obeta zmaga, morda že v prvem krogu, saj mu večina raziskav napoveduje nekaj več kot 50-odstotno podporo. Ima deset protikandidatov, a bi se desetim odstotkom lahko približali oz. jih presegli le štirje.

Po volitvah je pred volitvami
Srbija od zadnjih parlamentarnih volitev pravzaprav ni izšla iz predvolilnega modusa. V noči, ko smo čakali na izide parlamentarnih volitev, ko so poslanci vladajočega SNS-ja in opozicijski nasprotniki drug drugega obtoževali volilne prevare, ko do konca ni bila jasno, koliko strank se je sploh uvrstilo v parlament (od tega pa je bilo tudi odvisno, kako močna bo v njem Vučićeva koalicija naprednjakov), so v beograjski četrti Savamala neznanci porušili nekaj precej neuglednih stavb. Prišli naj bi zamaskirani in brez težav porušili, kar so želeli, ljudje so klicali policijo, ta se ni odzivala.

Seveda ni naključje, da tam raste veleprojekt Beograd na vodi, ki ga financira investitor iz Združenih arabskih emiratov. Za ene izjemna priložnost, investicija, ki bo prinesla razvoj, delovna mesta, ki bo Beograd in Srbijo postavila na svetovni zemljevid, za druge tujek, pri katerem so imeli še najmanj besede Beograjčani. Večina si kakšnega stanovanja tam ne bo mogla nikoli privoščiti, razen če ga slučajno zadene v nagradni igri, v kateri žrebajo ovojnice z računi, ki so jih poslali državljani, podobno akcijo "vzemi račun" poznamo tudi Slovenci. Predvsem pa naj bi bilo rušenje na gradbišču v Savamali in celoten projekt Beograd na vodi simbol samovolje oblasti, korupcije in teptanja pravne države. Minilo je skoraj eno leto, pa še vedno ne vemo, kdo je rušil, zakaj ponoči in po čigavem naročilu, čeprav je Vučić sprva obljubljal hitro razrešitev, obtožil je vrh mesta Beograd, a hkrati ves čas podpiral župana in bil pozneje, ko ga je kakšen novinar povprašal po Savamali, vsaj razburjen, če ne nesramen.

Protesti prinesli Jankovića, Združeni narodi Jeremića
Rušenje je sprožilo proteste, na njih se je zbiralo tudi več 10.000 ljudi, simbol je postala rumena račka, ki jo je Vučić pred kratkim videl tudi na protestih v Moskvi in je zanj še en dokaz, da je vse skupaj vodeno iz tujine. Kar nekajkrat je obtožil tudi Evropsko unijo in ZDA. A na čelo zagovornikov človekovih pravic, pravne države, svobodnih in neodvisnih medijev se je takrat postavil Saša Janković, ki je postal glasen nasprotnik politike Aleksandra Vučića. Nima političnih izkušenj, a tudi ne "nahrbtnika". Nekateri menijo, da mu manjka karizme, da ga zunaj Beograda preslabo poznajo. A postal je najresnejši tekmec Aleksandra Vučića, raziskave javnega mnenja ga postavljajo na drugo mesto.

Prav Vučićevo malce presenetljivo imenovanje Vuka Jeremića za kandidata za generalnega sekretarja Združenih narodov, je Srbijo znova opozorilo na nekdanjega zunanjega ministra, ki ima še vedno ogromno privržencev, a tudi nasprotnikov. V tekmi, tudi proti Danilu Türku, se je držal odlično, njegov, tudi doma za številne sporen odnos do Kosova, ga je morda stal še boljšega izida. Kmalu zatem je postalo jasno, da bo kandidat tudi tokrat.

Vojislava Šešlja ni treba posebej predstavljati. Vodja radikalcev je po tem, ko je bil v Haagu oproščen, hitro našel pot nazaj na srbsko politično prizorišče. Glasen podpornik Rusije in zagrizen nasprotnik samostojnosti Kosova je bil nekoč Vučićev učitelj, danes nasprotnik. O zadnjem kandidatu z možnostmi za vidnejši izid, ki je pravzaprav že zmagal, Belem, pa malce pozneje.

Po Nikoliću Vučić?
Nikoli ni bilo vprašanje, ali bi Vučić v lastnih vrstah dobil podporo za predsedniško kandidaturo, več je bilo odvisno od tega, kako se bodo dogovorili s še aktualnim predsednikom Nikolićem, ki si je prav tako želel novega mandata, a so očitno somišljeniki ocenili, da je njegova zmaga vprašljiva. Ni šlo brez težav, mediji so špekulirali, da bi Nikolić za odstop od tekme utegnil dobiti celo premierski položaj. A stranka SNS je na koncu prepričljivo podprla Vučića. Da bi, tako kot od Saše Jankovića, ki so ga takoj po kandidaturi pozvali, naj odstopi z mesta varuha človekovih pravic, podobno zahtevali od kandidata, ki za predsedniški stolček kandidira s položaja premierja, niso pomislili.

Kaj je skrivnost Vučića? Ob tem, da je vseprisoten, tip voditelja, kot ga imajo Srbi radi – malce grob, vsekakor ne moška izvedba Angele Merkel, da zna krmariti med Zahodom in Rusijo in da polni medije, kamor opozicijskim kandidatom uspe redkeje. Z izjemo nekaterih, recimo častnika Informer, kjer je na naslovnici skoraj vsak dan razkrita kaka zarota opozicije ali Zahoda – od tega, da želi Nato kri v Srbiji, da jih nameravajo napasti Hrvati ali pa da Vučićevi protikandidati na volilni dan pripravljajo skoraj vojno. In da so seveda vsi plačanci Zahoda in Soroša.

"Pravo vprašanje je, zakaj imajo Srbi radi vodje? Od Miloša Obrenovića do Josipa Broza - Tita, prek Miloševića, Tadića do Vučića. Morda bi na kaj takega bolje odgovoril kakšen zgodovinar. Ja, Srbi imajo radi vodje. Ne želim nikogar užaliti, a Srbi morajo odrasti in dozoreti. Dojeti morajo, da morajo svojo usodo vzeti v svoje roke. Pri nas je še vedno miselnost, da me bo država zaposlila, mi dala stanovanje, me poslala v pokoj, poskrbela bo za službe mojih otrok. Če pogledate to vprašanje, je proti Vučiću veliko odpora, ko govori o tem, da morajo ljudje vzeti svoje življenje v svoje roke. To deluje pri mladih generacijah, ki počnejo vse po svoje. To v Srbijo prihaja počasi. A veste sami, ključen je trenutek, ko imate pred seboj volilni listič. Takrat se vprašate, ali imate razlog, da glasujete za spremembe. V tem trenutku večina Srbov misli, da sprememb ne potrebujemo, da naj ostane Vučić. To je rezultat njegove velike popularnosti in nesorazmerno velike prisotnosti Vučića kot kandidata, premierja in predsednika stranke v medijih," pravi Jakša Ščekić, novinar in komentator.

Umazana in hitra kampanja, nepravilnosti, parlament na počitnicah
Opozicija je še enkrat znova dokazala, da ni zmožna poenotenja, že ob začetku kampanje pa je bila v parlamentu, ki je eden ključnih odrov opozicije, sprejeta odločitev, da se zasedanja nadaljujejo šele po volitvah. Opozicijski kandidati opozarjajo na nepravilnosti z glasovalnimi imeniki, pri omejevanju opazovalcev na voliščih, glasovanju na Kosovu, ki bo potekalo po sistemu, ki je bil enkrat že razglašen za neustavnega. Janković, Jeremić, Beli in drugi že danes svarijo pred kakršnim koli poskusom kraje glasov. A jasno je, da je daleč najbolje podmazan Vučićev predvolilni stroj. Njega zares ne morete zgrešiti. Smehlja se z največ plakatov, v četrtek, ko še ni veljal predvolilni molk, je zakupil naslovnice skoraj vseh časopisov. Širijo se posnetki ljudi, ki jim na vrata zvonijo predstavniki Vučićevega SNS-ja, ki jih želijo popisati, ob tem pa sprašujejo, ali nameravajo voliti Vučića.

"Za številne ljudi je Vučić del družine. Vsak dan ga gledajo, ves čas ima novinarske konference. Usedejo se in ga gledajo, saj se njegove konference prenašajo neposredno. Druga stvar, ki mu zelo pomaga, pa je podpora z Zahoda, kjer pravijo, da v njem vidijo pravega proevropskega človeka, ključnega za stabilnost Balkana," pravi Stevan Dojčinović, vodja mreže KRIK za raziskovanje kriminala in korupcije, Saša Janković pa je denimo Vučića obtožil, da Evropsko unijo pravzaprav izsiljuje, češ da bi v primeru, da podpore ne bi bilo, za težave poskrbel kar sam. "Govori eno, dela drugo, misli tretje," pravi Janković, prepričan, da je Vučićevo spogledovanje z Unijo neiskreno, kar je jasno tudi ob njegovem odnosu do Rusije, v katerem je sicer v primerjavi z zdajšnjim predsednikom Nikolićem še vedno precej zmeren.

"Kampanja je bila kratka in ostra, z boksarskim izrazom, pod pasom. Z vseh strani. Zame je bila umazana in daleč od korektne. Vse strani so obtoževale tiste, ki so podprli določenega kandidata. A Srbija je očitno še vedno v fazi "ali – ali". Če ste za enega, ste za drugo stran absolutno nesprejemljivi. Poglejte, kaj je doživljalo 650 ljudi, ki so javno podprli Vučića. Nekateri so pozneje umikali svoje podpise, prej mislim, da iz strahu, ker so doživeli takšne kritike, ne pa, ker je nekdo lažno uporabljal njihov podpis." Morda najnižje se je kampanja spustila, ko je iz Vučićeve stranke prišlo sporočilo, da je Nataša Jeremić, žena kandidata Vuka Jeremića, vodja narkokartela. Ta je nato na novinarski konferenci v joku razlagala, da gre za laž, da v življenju ni imela stika z narkotiki, da že deset let ni poskusila alkohola, ker si z možem želita otroka, a jima to ne uspe. "Aleksandar Vučić vse to ve," je dejala Nataša Jeremić, sicer novinarka, pa tudi, da se je Vučić za ta spodrsljaj opravičil le narodu, ne pa tudi njej, in da mu tega ne more oprostiti.

Vsi proti Vučiću, Vučić proti vsem
Medtem ko so kandidati, ki se borijo za drugo mesto, kar precej energije porabili tudi za medsebojno obračunavanje, pa je bil glavna tarča večine predvsem Vučić, ki da vzpostavlja avtokracijo po vzoru Rusije, ki naj bi jo s predsedniškim mestom ohranil še vsaj pet let. Da sta z bratom vpletena v korupcijske posle, del javnosti mu zameri preblag ton pri vprašanju Kosova, češ da bi prodal srbsko sveto zemljo, nekateri, da tudi z varčevalnimi ukrepi in po diktatu Zahoda uničuje socialno državo, predvsem pa, da uvaja diktaturo in si državo prikraja po svoje. A Vučić je igral na karto zaupanja, že v prvem spotu, ko preživlja turbulence v letalu, ker se pilota ne moreta odločiti, v katero smer bi šla, in ju je Vučić primerjal z državo, kjer morata biti predsednik in premier usklajena. Ali pa v drugem spotu, ko po 35 letih vrne knjigo v knjižnico, knjižničarka pa ga po začetnem občudovanju pošlje v kot. A knjige je kljub zamudi vrnil.

Nekateri drugi kandidati so medtem obljubljali višje pokojnine in plače in še marsikaj, kar niti približno ne sodi v pristojnosti predsednika, ki je bolj protokolarna funkcija, če pustimo ob strani, da je predsednik vrhovni poveljnik vojske, o čemer pa v kampanji sploh niso govorili. Pa bi lahko, ob napovedani pošiljki ruskih migov in druge opreme, nezadovoljnih in slabo plačanih vojakih, pa o tem, da Srbija še vedno nima prve generalke ali odnos generalštaba in ministrstva.

"Vučić je kot premier dokazal, da državo vodi v pravo smer, Srbija raste, postaja pomembna na mednarodnem političnem prizorišču, rastejo plače, prihajajo tuji investitorji. Ste videli, Ikea je že skoraj zgrajena, odpirajo se delovna mesta. Vem, lahko bi bilo tudi bolje, a vojna in sankcije … saj veste sami," pravi eden izmed Vučićevih privržencev, a ko ga vprašam, ali ga ne bi potem bolj potrebovali kot premierja, ki zares lahko kaj spreminja, se nasmehne in reče, da bodo gotovo našli pravega, ki ga bo zamenjal. Pa tudi poslušal, bi dodali nasprotniki, prepričani, da bi Vučić državo povsem obvladoval tudi s predsedniškega položaja, zato bi bil drugi krog zanj že neke vrste poraz. O tem, kdo bi bil v primeru Vučićeve zmage premier in kako bi nadaljeval pot v Evropsko unijo in dialog s Prištino (ali gre na obeh straneh za iskren dialog ali ta poteka samo zaradi podpore Zahoda, Evropske unije, je drugo vprašanje), za zdaj v Srbiji ne razpravljajo. Je pa v preteklih tednih premier večkrat namigoval tudi na predčasne parlamentarne volitve, a nato zamisel – vsaj za zdaj – opustil.

"Prišli smo, ker normalen narod potrebuje normalnega predsednika. Ne pa zlo in teror, ki ju izvajata Aleksandar Vučić in njegova klika. Zelo sem razburjen, oprostite, lahko bi povedal še marsikaj, a najbrž to ne sodi na televizijo. Ali kdo govori, da potrebujemo vladavino prava in zakonov. Vučić zagotovo ne," mi pripoveduje eden izmed udeležencev zadnjega shoda v podporo Saši Jankoviću, ki je v kampanji Vučića obtožil, da vlada pod psihozo stalnega strahu in izmišljene ogroženosti države, a dodal, naj ga ne bo strah poraza, saj bo poskrbel, da ne bo doživel Ceausescujeve usode. Televizijskih ali drugačnih soočenj kandidatov Srbi niso videli.

Drugi krog ob visoki udeležbi?
Udeležba na volitvah v Srbiji je tradicionalno nizka, po padcu Miloševića je na volitve prihajalo komaj nekaj več kot pol volilnih upravičencev. Zdaj, pravijo analitiki, bi opoziciji pri tem, da bi preprečila Vučićevo zmago v prvem krogu, lahko pomagalo prav to, da bi ljudi spodbudila, naj svoje glasove oddajo. In morda bi jih v primeru drugega kroga lahko znova spravili na volišča, četudi za zdaj kaže, da bi v tem primeru Vučić premagal kogar koli.

"Mislim, da bi bilo za prihodnost Srbije dobro, da bi imeli drugi krog, za srbsko družbo, demokracijo. Nobena tragedija ne bi bila, če bi bil drugi krog. V nekaterih medijih je to skoraj vprašanje življenja in smrti. Ne, sam menim, da bi bilo to dobro, da bi morda drugi krog naplavil nekega vodjo opozicije, ki ga Srbija trenutno nima. Vsaka vlada pa potrebuje dobro opozicijo, takšno, ki bo konstruktivna, ki bo priznala, če vlada kaj naredi dobro, ki daje predloge za izboljšanja. Zato mi ni všeč ta "ali – ali". Vse pri drugih je slabo. Ni res," je prepričan Jakša Ščekić.

Pravi zmagovalec - Beli
Če kdo, potem se že danes kot zmagovalec lahko počuti Ljubiša Preletačević - Beli, namišljeni lik, ki je na lokalnih volitvah najprej osvojil 20 odstotkov glasov v Mladenovcu, zdaj pa je svoj pohod nadaljeval na predsedniških volitvah. Satira, potujoči šov, predvsem pa zaušnica trenutnemu stanju in političnemu prizorišču, ki ga že desetletja obvladujejo isti ljudje. Luka Maksimović je, ko nadene belo uniformo, brez dlake na jeziku. Govori v imenu tistih, ki so s stanjem nezadovoljni, ki so potisnjeni na rob, mladih in vseh, ki na volitve sploh ne hodijo več. V četrtek sem bil v Mladenovcu, dobrih 50 kilometrov iz Beograda. Sklepna konvencija je bila prava predstava – na travniku z veliko umetniške svobode in inovativnosti. Beli lahko obljubi vse, tudi pet letališč v Beogradu in dve podzemni železnici. Kot pravi, je to nekaj najlažjega, saj politikom svojih obljub ni treba izpolniti, le pred naslednjimi volitvami je treba najti še boljše.

"Luka mi je rekel, da imamo že 30 let iste politike, da potrebujemo mlade, nove politike, zamenjavo generacije. Strinjam z njim, glavno pa je, da bom zmagal. Luka pravi, da bom prišel v drugi krog, jaz pa sem prepričan, da bom zmagal že v prvem s 56 odstotki glasov," pripoveduje Beli kake pol ure pred začetkom shoda, ko je tam že več 100 ljudi, pozneje je bilo prizorišče polno. Vprašam, ali ima kakšne stike s Slovenijo? "Lukova mama je Slovakinja. Vsi smo si blizu, nočem, da narode poenotimo v eno državo, ampak samo, da jih poenotim, da se družimo in se imamo radi."

"Ljudje razumejo Belega, zanj bodo glasovali v znak upora. Vseeno jim je, kakšen je in kaj bo storil zanje. Omogoča jim, da dajo politikom zaušnico," pa pripoveduje Stefan Gajić alias Nebojša Prilepak.

Volivci so izgubili zaupanje v tradicionalne politične stranke. To ni samo srbski fenomen. Podobni primeri so že bili v Evropi. Po drugi strani pa Beli vse skupaj počne zelo duhovito in zabavno, česar ob trenutnem gospodarskem, socialnem, političnem stanju manjka. Potrebujemo malo smeha, zdaj, ko je ogromno ljudi precej depresivnih, fenomen Belega razlaga Dejan Anastasijević, komentator časopisa Vreme. Za Belim stoji 25-letni Luka Maksimović, študent, politični aktivist, komik in kandidat izmišljene stranke Sarmu probo nisi, ki je že delil usodo številnih mladih Srbov, saj je preizkusil delo v tujini, v Švici, a se vrnil. Pred kakim letom si ni niti predstavljal, da bi se lahko dogajalo kaj tako lepega in množičnega, kot se zdaj. Kot pravi, Srbija ne sme postati strankarska zasebna država. Zdaj so ga nekatere raziskave postavile celo na drugo mesto za Vučića. Kaj pravi na to? "Samo jako!"*

Iz Beograda

Boštjan Anžin, RTV Slovenija

* Samo močno!