"Zakaj je bil Bruselj napaden?" se sprašuje Washington Post in dodaja, da napadi za tiste, ki v zadnjih letih natančneje opazujejo mesto, niso bili ravno presenečenje. Independent v naslovu svojega prispevka piše, da so napadi v Bruslju, "epicentru evropskega džihadizma", izpostavili slabosti belgijske družbe, in pojasnjuje, da so napadi prelomni tudi zato, ker je bila Belgija do zdaj bolj "inkubator džihadizma" kot pa tarča doma vzgojenega terorizma.

Bruselj je bil svoj čas najbolj znan kot središče evropske kulture in politike, v zadnjem času pa se o mestu piše v povezavah z ekstremizmom in terorističnimi načrti, v mali Belgiji pa je koncentracija radikalnih dejavnosti izjemna.

In čeprav morda belgijska prestolnica nima tako močne mestne ikonografije (ali posebnega mesta v srcih številnih turistov) kot kak Pariz ali London, pa je simbolika vseeno morda še večja - navsezadnje gre za sedež evropskih institucij. Tistih evropskih institucij, ki so povečini sledile vsem ameriškim vojaškim pobudam na Bližnjem vzhodu, ki so regijo v zadnjem desetletju posredno in neposredno pahnile v popoln kaos. Odziv na begunsko krizo je bil samo zadnji žebelj v krsto, ki se je dolgo zabijala.

Profil Islamske države
Odgovornost za torkove napade je prevzela Islamska država, kdo so bili tisti, ki so vlekli niti, pa oblasti še ugotavljajo. Prav tako še ni jasno, ali so povezani s Salahom Abdeslamom, osumljencem za pariške napade, ki ga je belgijska policija prijela v petek. 26-letni Abdeslam, do petka najbolj iskani ubežnik, je v Bruslju rojeni francoski državljan maroškega rodu in kot tak ustreza profilu tistih, ki jih IS najraje novači - mlajši od 30 let, s priseljenskimi starši, a rojen v Evropi, kot musliman odrinjen na rob bruseljske družbe v zloglasni, skoraj segregirani četrti Molenbeek, kjer je odrastel in kjer se je nazadnje radikaliziral.

Molenbeek je tudi delni odgovor na vprašanje iz naslova. To gosto poseljeno, revno predmestje na severozahodu Bruslja s 100.000 prebivalci je znano po visoki, tudi do 40-odstotni nezaposlenosti, skoraj popolni propadlosti nekaterih predelov, ki jih je svojčas poganjala industrija, in - številčnem muslimanskem prebivalstvu. V zadnjih 40-50 letih se je v Molenbeeku, še zlasti na vzhodni strani, postavila močna muslimanska skupnost pretežno maroškega rodu, ki danes predstavlja 40 odstotkov molenbeeškega prebivalstva (v nekaterih predelih soseske ta delež znaša tudi do 80 odstotkov).

"To je kraj, kjer se lahko zlahka stopiš z množico in izgineš," je za Reuters povedal Bilal Benyaich iz bruseljskega možganskega trusta Itinera Institute, ki pravi, da ga napadi ne presenečajo, saj je radikalni in politični islam v Belgiji nekaj, kar je v zadnjih letih počasi, a občutno raslo. Poleg tega je Belgija tudi središče tihotapcev z orožjem: "Vojaško orožje lahko dobiš v pol ure za le nekaj sto dolarjev, kar je za precej strogo Evropo neobičajno." Območju se večina najraje izogiba, nadzora nad njim nima niti policija.

"Skoraj vedno je povezava z Molenbeekom"
Prav v Molenbeeku naj bi radikalizirani privrženci IS-ja skovali smrtonosne novembrske pariške napade in prav iz Molenbeeka prihajajo najmanj štirje napadalci iz Pariza - poleg Salaha Abdeslama še njegov brat Brahim Abdeslam, ki se je razstrelil v kavarni Comptoir Voltaire, njegov pajdaš Mohamend Abrini in domnevni arhitekt napadov Abdelhamid Abaaoud (ta je bil ubit v raciji v pariškem predmestju pet dni po napadih). Oblasti so že več mesecev vedele, da je Abdeslam po napadih zbežal v Belgijo, a šele v zadnjih tednih so mu belgijske oblasti prišle na sled.

Ob tem je kmalu postalo jasno, da je mreža skrajnežev v Abdeslamovem krogu še precej večja in da so pripravljali nove napade. Molenbeekove povezave s skupinami skrajnežev pa so oblastem že dolgo znane. "Skoraj vedno je povezava z Molenbeekom. To je, seveda, velikanski problem," je dejal novembra belgijski premier Charles Michel.

Odtujenost in segregacija
Po napadih v Parizu so mediji (tudi MMC v intervjuju s francosko novinarko alžirskega rodu Faïzo Zeroualo) namenili veliko pozornosti temni plati Francije in problematiki tamkajšnje muslimanske skupnosti - občutkom odtujenosti in odrinjenostjo na rob, rasno razlikovanje v predmestjih in radikalizacijo v zaporniškem sistemu (glej: film Prerok). A kmalu je postalo jasno, da Belgija trpi morda za še hujšimi težavami.

Če je staro središče Bruslja videti kot še eno idilično flamsko mesto s slikovitim glavnim trgom, dragimi butiki in čokoladnicami ter hipsterskimi pivnicami, ovito v stalno dehteči vonj po sveže pečenih vafljih, je podoba Molenbeeka precej drugačna. In pogosto so priseljenci na bruseljskem trgu dela že vnaprej v slabšem položaju, saj govorijo le francosko in arabsko, številna delovna mesta v središču pa zahtevajo še znanje nizozemščine in angleščine. Prepoved nošnje islamskih rut na javnih krajih od leta 2012 je občutek odtujenosti od večinske populacije le še okrepila.

V Islamski državi našli svoj kanal
Kot je izpostavil Benyaich, gre začetke radikalizacije bruseljske muslimanske skupnosti iskati v 70. letih, ko so s finančnimi sredstvi iz Savdske Arabije in drugih bogatih zalivskih držav postavili konservativne verske šole. Leta 2006 je močno odmevala serija reportaž belgijske novinarke maroškega rodu Hind Fraihi, ki je Molenbeek pod krinko temeljito raziskala in v svojih člankih razkrila, kako na razočarane in brezciljne mlade muslimane močno vplivajo radikalni pridigarji. "A kljub temu belgijska vlada ni ukrepala, kar pomeni, da imamo celo generacijo, ki samo čaka, da sodeluje v teh akcijah," je povedala Fraihijeva lani za Washington Post.

In z vzponom Islamske države so njihove ambicije našle tudi kanal. V zadnjih letih je v Sirijo in Irak odpotovalo najmanj 500 belgijskih državljanov (že predtem jih je peščica odšla v boje v Irak in Afganistan, vključno s prvo evropsko žensko samomorilsko napadalko) in večina se jih bojuje na strani IS-ja, s čimer je Belgija ob Franciji največja evropska izvoznica tujih borcev za IS. Več kot 80 jih je na bojiščih umrlo, številni pa so se vrnili v domovino, tudi Abaaoud. Središče novačenja naj bi bila skupina Sharia4Belgium, ki jo vodi karizmatični pridigar Fouad Belkacem. On in drugi , ki novačijo mlade, pa najstnikom pogosto dopovedujejo, da njihovi starši "ne poznajo pravega islama", in podpihujejo njihovo uporništvo.

Razdeljenost države - nemoč oblasti
Belgijske oblasti ne najdejo načina za spopadanje z grožnjami, ki jo ti mladi skrajneži predstavljajo, in so v to vložile odločno premalo sredstev in osebja, različne veje policije in varnostnih služb pa že slovijo po tem, da je komunikacija med njimi obupna. Za nameček specifična razdeljenost države z dvojezično vlado in kulturo preiskovalcem dela velike težave, saj ovira pretok informacij, politiki pa zaradi razdeljenosti več pozornosti namenjajo regionalnim problematiki kot pa nacionalni. Hans Bonte, župan mesteca Vilvoorde nedaleč od Bruslja, je belgijski varnostni sistem pred časom označil za "popolni primer organiziranega kaosa". Po drugi strani pa ima Belgija izjemno razvito komunikacijsko in prometno mrežo, kar gre skrajnežem na roke.

Guardian v svojem članku med razlogi, zakaj Belgija, navaja tudi neizprosno širjenje nasilne ideologije med mladimi prek družabnih omrežij, ki podpihuje sovražni, nestrpni in konservativni svetovni nazor, kar je sicer značilno tudi za druge evropske države. Razširjenost spleta, spletnih forumov in družabnih omrežij v kombinaciji z zgoraj omenjenim spodbujanjem mladostniškega uporništva je tudi razlog, zakaj so skoraj vsi storilci napadov mlajši od 30 let.

Nihče ni odporen
Montasser AlDe’emeh, strokovnjak za ekstremizem iz Molenbeeka, pravi, da radikalizacija med mladimi poteka zelo preprosto. "Vsi poznajo vsakogar tu - dobijo se, se pogovarjajo, delijo videe in kujejo načrte. Tako to deluje," je povedal za Guardian. Po njegovem mnenju obstajata dva profila mladih skrajnežev, ki odhajajo v Sirijo: prvi so naivni idealisti iz prvega vala odhodov v Sirijo, drugi val pa so precej nasilnejši skrajneži, ki so pripravljeni udariti v svoji domovini. Ti imajo pogosto dolgo zgodovino vpletenosti v kriminal.

In odporen proti napadom ni danes več nihče - že v Parizu napadalci za tarče niso izbrali obleganih turističnih znamenitosti, kjer se zadržujejo množice turistov, ampak so udarili v trendovskem, a etnično mešanem 11. okrožju, zdaj pa so indoktrinirani belgijski državljani, ki so dolgo svoje sovraštvo do zahodnih vrednot bolj izvažali, udarili še doma. Kjer so se tudi s pomočjo neučinkovitosti oblasti vrsto let uspešno skrivali. Da je Abdeslam po napadih pobegnil kar domov, ni naključje.

V spodnji galeriji še nekaj podob Molenbeeka.