Džibrilovo Zavezništvo nacionalnih sil (NFA) je osvojilo 39 poslanskih sedežev od 80, kolikor jih je namenjeno političnim strankam v 200-članski nacionalni skupščini. Politično krilo Muslimanske bratovščine je dobilo samo 17 poslanskih sedežev.

Ker je 120 sedežev namenjenih neodvisnim kandidatom, katerih politična opredelitev ni znana, je težko reči, kakšna bo končna večinska usmerjenost skupščine, ki bo imenovala novo začasno vlado in oblikovala delovno skupino za pripravo osnutka nove ustave.

Bolj kot ideologija bi lahko prišle pri neodvisnih kandidatih do izraza njihove povezanosti na lokalni ravni, ugled in socialna usmerjenost.

Čeprav je NFA sestavlja mešanica različnih osebnosti in predstavlja najnaprednejši del na libijskem političnem prizorišču, pa sami zavračajo oznako sekularnosti in se imajo za zmerno islamistično politično silo oziroma za konservativce.

Po mnenju poznavalcev bo Džibrilova koalicija k sebi pritegnila manjše politične stranke in številne neodvisne kandidate. Po drugi strani sicer tudi Muslimanska bratovščina napoveduje boj za neodvisne poslance.

Džibril, ki je bil med uporom proti Gadafiju premier uporniške vlade, sam ni kandidiral za poslanca, vendar mnogi menijo, da bi lahko postal prihodnji voditelj Libije, tudi kot predsednik, če bo v novi ustavi zapisana taka oblika države ureditve.

Libijske volitve so preusmerile zmagoslavje na islamistične skupine, ki so mu bili priča v Egiptu in Tuniziji po tamkajšnjih ljudskih vstajah, s katerimi so strmoglavili dolgoletne avtokratske volitve. V obeh državah sta namreč premočno zmagali Muslimanska bratovščina in islamistična Ennahda.