Iz Lime sva po uri in pol končno prispela na panamericano. Foto: Jan Konečnik
Oče s Kolumbijcema Julianom in Robertom, ki imata restavracijo ob avtocesti. Imeli smo kulinarične debate, pa o vinu ... Foto: Jan Konečnik
Za poobedek mešanica med kolumbijsko kuhinjo in perujsko. Julian je potrdil moje razmišljanje, da je kolumbijska kuhinja preprostejša od perujske. Foto: Jan Konečnik
Dobila naju je noč. Bil je lep sončni zahod. Foto: Jan Konečnik
Paracas, turistično obmorsko mestece. Foto: Jan Konečnik
Ribiška ladja, zasidrana v zalivu. Foto: Jan Konečnik

Dobro uro sva potrebovala, da sva prišla iz mesta na panamericano v smeri Paracasa, najine prve postaje. Po kakšnih treh urah se naju je lotila lakota, tako da sva zavila k neki gostilni, ki je bila videti spodobno. Bila sva edina, a tudi prva gosta, saj so odprli komaj pred nekaj dnevi. Kolumbijska družina se je iz prevelike Bogote preselila sem, v perujsko puščavo, ob ocean.

"Ker sem Kolumbijec, težko rečem, da je perujska kuhinja boljša, a je. Čeprav je veliko sestavin popolnoma enakih, se v Peruju bolj posvečajo načinu priprave hrane," je dejal Julijan, lastnikov sin, ki kuha v restavraciji. Potrdil je moje mnenje, da je kolumbijska kuhinja hranilna, a preprosta.

"Ja, tudi v Peruju imajo vino, tukaj naprej, kakšne tri ali štiri ure vožnje, so vinogradi. A meni se ne zdi dobro," je na moje vprašanje o vinu odgovoril Roberto, šef gostilne, in vprašal, kako je kaj z vinom pri nas, ali je na ravni francoskih vin. "Dobro vino imamo v Sloveniji, je precej vinorodna država. Imamo tudi vina, ki so vrhunske kakovosti v svetovnem merilu, a teh je seveda malo. Večina vin je solidnih, povprečnih vin," sem razložil. V Južni Ameriki sta seveda Argentina in Čile glavna proizvajalca vina, na policah vseh držav Latinske Amerike je največ steklenic iz teh dveh držav.

Galapagos za reveže
Zvečer sva prispela v Paracas, vas ob morju, kjer je izhodiščna točka za otoke Ballestas. Šel sem povprašat okoli za prenočišče. V enem motelu so imeli sobo z dvema posteljama za 40 solov, to je približno 12 evrov. Za dva! Res je, da je bilo vse skupaj bolj zanikrno, za šest evrov po osebi pač ne moreš pričakovati veliko. Šla sva v drug motel, kjer je bila soba videti precej bolje. Ampak, če ti je vseeno in če si na tanko z denarjem, se da Peru potovati ugodno. Sploh zunaj večjih mest sta hrana in pijača poceni, kosilo lahko ješ tudi za dva evra, morda tri.

Otočje Ballestas je nacionalni park, vsekakor vreden ogleda, če se potikate tod okoli. Tisoče in tisoče ptic kroži nad pečinami, med njimi se tu in tam sprehajajo pingvini, na skalah ob vodi ležerno zehajo tjulnji in se nastavljajo morju. Res je, da vse skupaj precej smrdi po ptičjem dreku, a drugače ne gre, če je toliko živali na kupu. "Vsakih sedem let pridejo čistit drek, saj se ga nabere za dva metra. Pet mesecev živijo na otoku čistilci, da vse počistijo," je razlagal vodič. Tjulnjev ni bilo veliko, saj je sezona parjenja marca. Takrat so plaže polne tjulnjev, ki pridejo sem tudi iz nekaj tisoč kilometrov oddaljenega Galapaškega otočja v Ekvadorju. Sicer je park Ballestas znan tudi kot Galapagos za reveže, kjer si lahko za neprimerno manj denarja ogledaš majhen približek svetovno znanega otočja. Naslednji dan sva krenila proti Nazci.

Skrivnosti v puščavi
Že sedem mesecev nisem vozil avtomobila in prav super se mi je zdelo vijugati po v skalo vklesani cesti, speljani visoko nad morjem. Čez klife so res lepi pogledi, tudi očetu je bilo všeč. Vozijo sicer tukaj ljudje dobro, vendar pravil ne upoštevajo kaj preveč. Prehiteva se vsepovsod, polna črta ali dve polni črti, nima veze. Sicer pa je avtomobil super naprava za potovanje. Vse imaš s seboj, pod streho si, poslušaš lahko svojo glasbo in opazuješ okolico. Si v svoji mikroklimi. In vsepovsod se lahko ustaviš, če želiš. Pot je nato zavila v notranjost pustinje, kjer je bilo nekaj zelenih dolin. Očitno imajo urejeno namakanje, saj drugače verjetno ne bi nič raslo. Gre namreč za eno najbolj suhih območij na planetu.

"Pri nas dežuje dvajset dni na leto po dvajset minut. To je vsa voda, ki pride z neba. Vodo, ki pod zemljo s pomočjo starodavnih akveduktov priteče iz Andov, črpamo iz studencev," je razlagal šofer med vožnjo na letališče v Nazci, kjer sva zgodaj zjutraj šla na ogled figur, ki so jih pred dva tisoč leti pripadniki ljudstva Nazca vrisali v suho puščavo. Geoglifi upodabljajo živali, kot so pajek, riba, opica, kolibri, v eno izmed gora pa je vklesana tudi podoba človeka. "Zakaj so to risali, nihče ne ve. Prva razlaga je, da je šlo za verske vzgibe, druga, da so tako risali ozvezdja. Kaj je resnica, ni jasno," je razlagal kopilot v majhni cessni, ko smo vijugali nad figurami. Nekatere so izjemno velike, največja je dolga 370 metrov. Najbolje se jih vidi iz letala, da pa se tudi povzpeti na bližnje hribe in si jih ogledati od tam. Čez celotno puščavnato območje potekajo tudi ravne črte, ki tvorijo različne geometrijske oblike. "Te črte in podobe živali so se lahko ohranile le, ker gre za puščavo. Torej, ljudi tukaj ni bilo veliko in predvsem tukaj skorajda ni dežja in tudi vetra ne," je še povedal možakar, tik preden smo pristali. Res je bilo zanimivo gledati ogromne podobe, ki so jih pred toliko leti v tla vrisali ljudje, zavite v tančico skrivnosti.

Krompir
V Arequipo sva prispela pozno zvečer. Hitro sva našla hotelčič. "Parkirata lahko tukaj, nekaj metrov naprej je 'playa'". Playa tukaj rečejo parkiriščem, ki so na notranjih dvoriščih, saj so ceste in ulice precej ozke in večinoma ni parkirišč. Prva playa zaprta. Druga tudi. Tretja prav tako. Četrta tudi. Nato sva le našla neko parkirno mesto pred kazinojem. V Peruju res ne bi rad hodil iskat avtomobila nekam, kamor ga je odpeljal pajek. Nazaj grede proti hotelu sva se sprehodila po Plaza de Armas s katedralo, ki je bila v nočni tišini lepo osvetljena.

Drugi dan sva šla na tržnico San Camilo. Prebral sem, da je železno streho konstruiral sam Gustave Eiffel. Se mi je zdelo, da bi bilo očetu všeč, ker bo lahko na enem kupu videl vse različno sadje in zelenjavo, ki jo imajo v Južni Ameriki. "Koliko vrst krompirja imajo tukaj, 300 ali nekaj takega," je dejal, ko sva hodilo mimo gomoljev, ki so bili od zlate do rdeče barve. Modra koruza, značilna za tukajšnje kraje. Šla sva na sok. Guajaba, papaja, mango, maracuja, chirimoya, lucuma, guanabana ... "Dva soka iz guanabane," sem naročil za oba. Guanabana mi je dobra, ker je ravno prav sladka in ravno prav kisla, da se odžejaš. Tudi staremu je bil sok všeč.

Alpaka!
Pokrajina na poti do jezera Titikaka se je iz puščave spremenila v zelene planjave, nad katerimi se dvigajo zeleni hribi. Tudi gore z zasneženimi vrhovi je bilo videti. "Ata, ustavi! Alpaka!" sem se zadrl, skočil iz avtomobila in hitel snemati zanimive živali. Tudi lame imajo tukaj, na planjavah med Punom in Cuscom jih je ogromno. Tudi čred ovac je veliko. "120 solov je kapa, amigo. Ročno delo. Dobra cena," je govorila prodajalka ob cesti in nama kazala lepa in topla pokrivala iz alpakinega kožuha. En evro je skoraj štiri sole. Na koncu sem nekoliko zbarantal in kupil kapo za mrzle zimske dni. Ali pa za spomin. Vsega domov ne moreš prinesti v glavi in na fotografijah.

Hotel sem pokaditi cigareto in vžigalnik ni vžgal. Sem poskusil še drugega, prav tako ne. Nato se mi je posvetilo, da morda zaradi redkega zraka ne deluje več. Bila sva namreč že visoko, okoli 4500 metrov nad morjem je bilo na prelazu. Zvečer sva prispela v Puno, mesto ob najvišje ležečem plovnem jezeru na svetu. Zaradi redkega zraka nisva spala dobro, težje se diha, malo boli glava, pa tudi nespečnost povzroča. V recepciji so imeli jeklenko s kisikom, kajti veliko turistov pade slabost v teh visokoležečih krajih. No, midva je nisva potrebovala, drugi dan je bilo bolje in zdaj sva se že navadila na višino.

Ljudstvi Aymara in Quechua
Ker sva imela ob Titikaki samo en dan, sva šla "lagano turistički" na vodeno turo. Titikaka je veliko jezero, meri skoraj za pol Slovenije. Razdeljeno je med Perujem in Bolivijo, nekaj več ga leži na perujski strani. Najprej so nas peljali na plavajoče otoke, kjer živi ljudstvo Uru oz. Aymara. Tja so se domačini pred stoletji zatekli pred Španci, ki so uničevali starodavna mesta in s silo pokristjanjevali staroselce. Plavajoči otoki so sestavljeni iz večjih kosov plavajoče zemlje, na katerih raste trstičje. V te kose zabijejo kole in jih povežejo med seboj. Nato nanje počez v slojih namečejo neko podolgovato rastlino, podobno trsti. Iz trstičja postavijo še hiške. Velik del prihodka skupnost danes dobi iz turizma.

"Poleg ljudstva Aymara na jezeru živijo tudi pripadniki ljudstva Quechua, ki pa so na otoku Taquile. Razen rib ne jejo mesa, zgolj zelenjavo. Imajo sicer ovce in koze, a njihovo meso prodajo v zameno za druge dobrine," je razlagal vodič, mešanec med obema narodoma.

Otočani so znani po pleteninah, pletejo moški. Imajo pa tudi prepoznavna oblačila. Moški se po pokrivalih ločijo med seboj - samski, poročeni in starešine. Ženske pa se delijo na neporočene in poročene. Par se mora po dveh letih prijateljevanja obvezno poročiti. Na obredu si ženin in nevesta izmenjata jopič in pas. Moški da ženski črn jopič, ona pa njemu širok pas, v katerega je vpletla tudi svoje lase, ki si jih je ostrigla. Dvomim sicer, da so vsi v zakonu srečni, a ločitve menda ne poznajo. "Na otoku se držijo starodavnih inkovskih načel - ne kradi, ne laži, ne bodi len. Zaenkrat deluje, policije in ničesar ne potrebujejo," je še razložil vodič. Morda bi se tudi mi lahko začeli držati teh starodavnih načel, pa bi bilo bolje tudi v dolini šentflorjanski.

P.S. Sem se spomnil, kot zanimivost: po jezeru Titikaka, na bolivijski strani, se je leta 2006 s čolnom vozil tudi nekdanji slovenski predsednik Janez Drnovšek, ki se je kot edini tuji državnik takrat udeležil inavguracije Eva Moralesa, prvega predsednika Bolivije indijanskega oz. staroselskega porekla.

Moja pot: Lima–Paracas–Nazca–Arequipa–Puno